Jedro

Tožnica je uveljavljala sodno varstvo zoper toženo stranko Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije zaradi odprave njegovih odločb, s katerimi ji je bilo naloženo plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, od Republike Slovenije kot novega toženca pa je uveljavljala plačilo odškodnine. Gre za različna zahtevka, ki se opirata na različno dejansko in pravno podlago. Zaradi neizpolnjenih v zakonu določenih splošnih predpostavk za naknadno sosporništvo na strani tožene stranke in nedovoljene razširitve spora na Republiko Slovenijo, tožnica brez podlage smiselno uveljavlja vsebinsko obravnavanje zadeve in priznanje odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ni dovolilo razširitve spora na novo toženo stranko Republiko Slovenijo. Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 12. 2017 in št. ... z dne 11. 10. 2017, pa je zavrnilo.

2. Zoper sodbo in sklep je tožnica vložila pritožbo, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s 1. in 2. točko izreka, ker se plačilo za zdravstveno zavarovanje nanaša na dolžnost Republike Slovenije, ki ranljivim skupinam, med katere sodi sama, plačuje zdravstveno zavarovanje. Predlaga, da se zadeva vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva plačilo 25.000,00 EUR in zakonite zamudne obresti, ki tečejo od 7. 8. 2017 dalje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 12. 2017, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 11. 10. 2017. S slednjo je toženec tožnici naložil, da v 30 dneh od vročitve odločbe plača zapadle neplačane prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje v skupni višini 149,28 EUR, od tega 139,51 EUR glavnice in 9,77 EUR zamudnih obresti po stanju dolga na dan 11. 11. 2017. Obenem je odločil, da v kolikor tožnica obveznosti v navedenem roku ne bo izpolnila, je po odločbi dolžna plačati tudi zamudne obresti in se prične postopek izvršbe.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v obdobju od 31. 5. 2016 do 31. 8. 2017 vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ). Po 20. točki 15. člena citiranega zakona so zavarovane osebe z drugimi prihodki in s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, če niso zavarovane iz drugega naslova. Takšni zavarovanci sami plačujejo prispevek.

7. Z vključitvijo tožnice v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ je zanjo nastala tudi obveznost plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Zavezanec za plačilo prispevkov in osnove za posamezne kategorije so opredeljene v določbah od 48. do 56. člena ZZVZZ. Na navedeni pravni podlagi je za tožnico v obdobju od 31. 5. 2016 do 31. 8. 2017 zaradi vključitve v obvezno zdravstveno zavarovanje, nastopila obveznost plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

8. Pravna podlaga za izdajo odločbe o obveznosti plačila prispevkov je določena v 65. členu Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami, v nadaljevanju ZDavP-2), 30-dnevni rok za vračilo prispevkov pa je določen v 66. členu citiranega zakona.

9. Za izdajo izpodbijanih odločb je tako toženec imel vso pravno podlago v citiranih določbah ZDavP-2, pri čemer tožnica ni ugovarjala višini ugotovljenega zneska. Dokaz iz naslova neplačila prispevkov v obdobju vključitve v obvezno zdravstveno zavarovanje oziroma je celo priznala, da tožencu dolguje toliko, kolikor izhaja iz izpodbijanih odločb. 10. Sodišče prve stopnje razširitve spora na novega toženca zaradi neizpolnjenih v zakonu določenih splošnih predpostavk, pravilno ni dovolilo. Gre za splošne predpostavke določene v prvem odstavku 191. člena ZPP, po katerem lahko več oseb toži ali je lahko toženih z isto tožbo (sosporniki), če so glede na sporni predmet v pravni skupnosti ali če se opirajo njihove pravice oziroma obveznosti na isto dejansko in pravno podlago ter če gre za solidarne terjatve ali solidarne obveznosti (materialni sosporniki), če so predmet spora zahtevki oziroma obveznosti iste vrste, ki se opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago, in velja stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča za vsak zahtevek in za vsakega toženca (formalni sosporniki) ter če drug zakon tako določa (zakoniti sosporniki).

11. Tožnica je uveljavljala sodno varstvo zoper toženo stranko Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije zaradi odprave njegovih odločb, s katerimi ji je bilo naloženo plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, od Republike Slovenije kot novega toženca pa je uveljavljala plačilo odškodnine. Gre za različna zahtevka, ki se opirata na različno dejansko in pravno podlago. Zaradi neizpolnjenih v zakonu določenih splošnih predpostavk za naknadno sosporništvo na strani tožene stranke in nedovoljene razširitve spora na Republiko Slovenijo, tožnica brez podlage smiselno uveljavlja vsebinsko obravnavanje zadeve in priznanje odškodnine v višini 25.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Za takšno odločitev ne zadostuje zgolj tožničino nezadovoljstvo in nestrinjanje z obveznostjo plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, še najmanj pa je primerno in pavšalno obtoževanje o namerni goljufiji.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje.