Jedro

Sodišče sodi, da je treba v obravnavanem primeru z uporabo pravne analogije pravno praznino zapolniti s smiselno uporabo pravil, ki veljajo v primeru strankinega umika zahtevka v teku pritožbenega upravnega postopka, to je z uporabo določb tretjega odstavka 132. člena ZUP/86.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se odločba Upravne enote Kranj številka 351-957/1993-74 z dne 16. 7. 2020 odpravi v 2. d) točki izreka in se postopek v tem delu ustavi.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Stroškovni zahtevek strank z interesom se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Upravna enota Kranj (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z 2. točko izreka izpodbijane odločbe odločila, da upravičenki A. A., rojeni ..., umrli ..., državljanki Socialistične republike Slovenije in jugoslovanski državljanski od 28. 8. 1945 do svoje smrti, pripada z dnem pravnomočnosti te odločbe odškodnina v za ta namen izdanih obveznicah, ki bo izplačljiva v valuti Republike Slovenije in je dana za naslednje privatno podržavljeno premoženje B. B., ki ga ni mogoče vrniti v naravi: a) za podržavljene objekte, v katerih je obračunanih tudi 996 m2 podržavljenih zemljišč, in sicer za: - stanovanjsko hišo ... (prej ..., zdaj ...) na podržavljeni parc. št. 127/4, k. o. ..., v višini 319.748,53 DEM, - garažo s pralnico in stanovanjem na podržavljeni parc. št. 126/4, k. o. ..., v višini 34.117,20 DEM in - drvarnico in shrambo za orodje na podržavljeni parc. št. 126/3, k. o. ..., v višini 3.540,00 USD; b) za podržavljeno zazidano stavbo zemljišče v izmeri 300 m2, ki predstavlja fundus in funkcionalno zemljišče k pomožnemu objektu drvarnice in shrambe za orodje, v višini 20.094,00 DEM; c) za podržavljeno nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče v izmeri 3.979 m2, ki predstavlja razliko med celotno površino privatno podržavljenih zemljišč B. B. v izmeri 5.275 m2 ter v vrednosti objektov že upoštevano površino 996 m2 in zazidanim stavbnim zemljiščem s pripadajočo površino v izmeri 300 m2, v vrednosti 106.605,37 DEM; in d) za podržavljene premičnine, popisane v komisijskem zapisniku o zaplembi imovine B. B. okrajnega sodišča v Kranju, številka IZ 49/45-21, z dne 23. 11. 1945, v višini 10.694,93 USD.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 3. 12. 2020 (med drugim) tožničini pritožbi delno ugodilo in odpravilo 2. b) točko izreka izpodbijane odločbe (1. točka izreka) ter odpravilo 2. c) točko izreka izpodbijane odločbe in jo nadomestilo z novo 2. c) točko izreka, ki se glasi: „za podržavljeno nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče v izmeri 4.279 m2, ki predstavlja razliko med celotno površino privatno podržavljenih zemljišč B. B. iz z. k. vl. št. ..., k. o. ..., v skupni izmeri 5.275 m2 ter v vrednosti objektov že upoštevano površino 996 m2 (fundus in funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše ... v izmeri 852 m2 in enostanovanjskega objekta garaža s pralnico v izmeri 144 m2), v vrednosti 114.642,97 DEM.“ (2. točka izreka).

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnica se z 2. točko izreka izpodbijane odločbe, spremenjeno z odločbo drugostopenjskega organa z dne 3. 12. 2020, ne strinja in vlaga tožbo. V njej v bistvenem navaja, da je bil bivši lastnik B. B. poljski državljan do leta 1941, ko je z naturalizacijo pridobil jugoslovansko državljanstvo. V primeru tujega državljanstva pa mora pristojni organ ravnati v skladu z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ugotovitev prvostopenjskega organa je bila glede tega pomanjkljiva, saj je neobstoj poljskega državljanstva utemeljil le z dejstvom, da se slednje v listinah ne omenja. Iz odločbe Upravne enote Kranj številka 200-769/1992-76 z dne 10. 6. 2010 pa izhaja, da B. B. ni štel za državljana Ljudske Republike Slovenije in jugoslovanskega državljana. Dalje opozarja, da potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije ne zadošča za zaključek, da pravni nasledniki bivšega lastnika niso imeli pravice do odškodnine za premično premoženje od tuje države. Poleg tega meni, da zahtevek za premično premoženje ni bil postavljen v roku, ki je določen v 64. členu ZDen. Ocenjuje namreč, da le navedba v vlogi z dne 15. 1. 1992, da se zahteva denacionalizacija vsega premoženja, ne zadošča za sklep, da zahteva obsega tudi premično premoženje. Sodišču (smiselno) predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo, spremenjeno z odločbo drugostopenjskega organa z dne 3. 12. 2020, odpravi v 2. točki izreka in zadevo vrne v tem obsegu istemu organu v ponovni postopek.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je predložila upravni spis.

5. Stranke z interesom v odgovoru na tožbo v bistvenem zatrjujejo, da je tožnica, ko se je reševalo vprašanje pravice do državljanstva, trdila, da ima B. B. avstrijsko državljanstvo in nemško poreklo. Navajajo, da je družina B. B. prej res živela na Poljskem in da so vsi njeni člani imeli poljska državljanstva, vendar pa so leta 1941 prevzeli jugoslovanska. Ta so jim bila odvzeta z izrekom kazenske sankcije Višjega sodišča v Ljubljani, s katero jim je bilo odvzeto tudi premoženje. Tudi sicer na mesto B. B. vstopa njegova hčerka A. A., ki je bila ves čas jugoslovanska državljanka. Poudarjajo, da so pridobile potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, iz katerega izhaja, da B. B. ni nikoli pridobil nikakršne odškodnine od Republike Avstrije in da te tudi ni imel pravice zahtevati. Prav tako zavračajo očitek, da premično premoženje ni bilo zahtevano pravočasno. Sodišču predlagajo, naj tožbo zavrne, tožnici pa naloži povrnitev njihovih stroškov postopka.

6. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 29. 3. 2021, stranke z interesom pa v pripravljalni vlogi z dne 20. 4. 2021 vztrajajo pri svojih navedbah, ki jih v bistvenem ponavljajo z dodatnimi argumenti.

7. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo 12. 4. 2023 dodatno izrecno pojasnila, da s predmetno tožbo izpodbija le 2. točko izreka izpodbijane odločbe, spremenjeno z odločbo drugostopenjskega organa z dne 3. 12. 2020, ter umaknila tožbena ugovora, ki se nanašata na dvojno državljanstvo B. B. in na ugotavljanje okoliščin po drugem odstavku 10. člena ZDen.

8. Stranke z interesom pa so na naroku za glavno obravnavo 12. 4. 2023 izjavile, da umikajo zahtevek glede denacionalizacije premičnin v višini 10.694,93 EUR (pravilno: USD; opomba sodišča) iz 2. d) točke izreka izpodbijane odločbe.

**Dokazni sklep**

9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v sodnem in upravnem spisu.

**K I. in II. točki izreka**

10. Tožba je delno utemeljena.

11. Kot je tožnica dodatno pojasnila na naroku (kar je sicer smiselno izhajalo že iz same tožbe), z njo izpodbija le 2. točko izreka izpodbijane odločbe. Glede na to, da je tožbena ugovora glede dvojnega državljanstva B. B. in glede ugotavljanja okoliščin po drugem odstavku 10. člena ZDen umaknila, je ostal le tožbeni ugovor, ki se nanaša na 2. d) točko izreka izpodbijane odločbe, to je na zahtevek za denacionalizacijo premičnega premoženja. Ta zahtevek pa so stranke z interesom (kot pravne naslednice denacionalizacijske upravičenke) na naroku umaknile, s čimer se je strinjala tudi tožnica kot zavezanka za izročitev obveznic (glej: prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 12. 4. 2023, list. št. 30 spisa).

12. Sodišče se mora zato soočiti z dilemo, kako naj ravna v primeru, ko stranke z interesom v teku upravnega spora umaknejo svoj zahtevek za denacionalizacijo za podržavljene premičnine, popisane v komisijskem zapisniku o zaplembi imovine B. B. Okrajnega sodišča v Kranju, številka IZ 49/45-21, z dne 23. 11. 1945, v višini 10.694,93 USD, glede katerega jim je bilo z izpodbijano odločbo že (dokončno) ugodeno.

13. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), Ur. l. FLRJ, št. 52/56 in nasl. do 47/86, v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZDen, je v prvem odstavku 131. člena določal, da lahko stranka umakne svoj zahtevek vsak čas med postopkom. Če je bil postopek uveden na zahtevo stranke, pa stranka svoj zahtevek umakne, izda organ, ki vodi postopek, sklep, da se postopek ustavi. O tem mora obvestiti morebitno nasprotno stranko (drugi odstavek 131. člena ZUP/86). Hkrati je bilo v tretjem odstavku 132. člena ZUP/86 določeno, da če je stranka svoj zahtevek umaknila po izdaji odločbe na prvi stopnji, toda preden je potekel rok za pritožbo, se s sklepom o ustavitvi postopka odpravi odločba prve stopnje, če je bilo z njo o zahtevku stranke pozitivno ali deloma pozitivno odločeno; če pa je stranka svoj zahtevek umaknila po vložitvi pritožbe, vendar prej, kot je bila vročena o njej odločba, se s sklepom o ustavitvi postopka odpravi odločba prve stopnje, s katero je bilo njenemu zahtevku v celoti ali deloma ugodeno, če je stranka v celoti umaknila svoj zahtevek.

14. Sodišče ugotavlja, da predstavljene določbe ZUP/86 urejajo situacije, ko stranka svoj zahtevek umakne do dokončnosti upravnega akta. V pravnem redu pa ni urejena situacija, ko stranka, zahtevku katere je bilo v upravnem postopku ugodeno (kot v obravnavanem upravnem sporu stranke z interesom), ta svoj zahtevek s soglasjem nasprotne stranke (v tem upravnem sporu tožnice) umakne v teku upravnega spora (do pravnomočnosti upravnega akta1), do česar je prišlo v obravnavanem primeru.

15. Po presoji sodišča, ker ne ZUP/86 ne Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) ne določata, kako naj ravna sodišče, če stranka (v upravnem sporu stranka z interesom) s soglasjem nasprotne stranke (v upravnem sporu tožnice) v teku upravnega spora svoj zahtevek umakne, gre v tem primeru za klasično pravno praznino.2 Upoštevajoč, da pravil, ki bi veljala v primeru, kot se je zgodil v obravnavani zadevi, iz zakona ni mogoče izluščiti z ustaljenimi metodami razlage, je torej nastala vrzel pri ureditvi ravnanja sodišča v primeru strankinega umika zahtevka s soglasjem nasprotne stranke v teku upravnega spora. Hkrati tudi ne gre za situacijo, ki je zakonodajalec načrtno ne bi uredil.3

16. Za odločitev v tej zadevi mora zato sodišče opisano pravno praznino zapolniti, kot to zahteva drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (ZS), po katerem, če se civilnopravna zadeva4 ne da razrešiti na temelju veljavnih predpisov, sodnik upošteva predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in utrjenimi spoznanji pravne vede.

17. Sodišče tako sodi, da je treba v obravnavanem primeru z uporabo pravne analogije opisano pravno praznino zapolniti s smiselno uporabo pravil, ki veljajo v primeru strankinega umika zahtevka v teku pritožbenega upravnega postopka, to je z uporabo določb tretjega odstavka 132. člena ZUP/86. Situaciji sta namreč povsem primerljivi. Tako kot v primeru vložene (a še ne rešene) pritožbe zoper pozitivno odločbo odločitev o strankinem zahtevku že obstaja, a je še pravno odprta, tako tudi v primeru sproženega upravnega spora zoper pozitivno odločbo odločitev o strankinemu zahtevku že obstaja, a je prav tako še pravno odprta.

18. Ker so torej stranke z interesom na naroku za glavno obravnavo 12. 4. 2023 svoj zahtevek za denacionalizacijo za podržavljene premičnine, popisane v komisijskem zapisniku o zaplembi imovine B. B. Okrajnega sodišča v Kranju, številka IZ 49/45-21, z dne 23. 11. 1945, v višini 10.694,93 USD umaknile, je sodišče tožbi delno ugodilo, tako da je 2. d) točko izreka izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ temu njihovemu zahtevku ugodil, odpravilo in postopek v tem delu ustavilo (smiselno tretji odstavek 132. člena ZUP/86; I. točka izreka).

19. Kolikor pa tožnica s tožbo izpodbija druge podtočke oziroma dele 2. točke izreka izpodbijane odločbe, je sodišče tožbo v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Po umiku zgoraj navedenih tožbenih ugovorov je namreč tožba zoper druge dele 2. točke izreka izpodbijane odločbe ostala povsem brez navedb, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

**K III. točki izreka**

20. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka strank z interesom temelji na drugem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), po katerem lahko (med drugim), če stranka deloma zmaga v pravdi, sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. V obravnavanem primeru so stranke z interesom deloma uspele (v delu, v katerem je bila tožba zavrnjena), deloma pa ne (v delu, v katerem je bilo tožbi ugodeno), zato je sodišče ob upoštevanju citirane določbe drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da same nosijo svoje stroške postopka (III. točka izreka).

1 To je v času, ko je končna rešitev zadeve zaradi sproženega upravnega spora še pravno odprta. 2 Pavčnik, M.: Teorija prava. 6., pregledana in dopolnjena izdaja. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2021, str. 317 in nasl. 3 V podobnih situacijah se je sodišče znašlo že v zadevi I U 266/2013 z dne 9. 10. 2013 in v zadevi I U 937/2012 z dne 9. 10. 2013. 4 S tem so izključene kazenske zadeve.