Jedro

Pravilnost in zakonitost že izdanih zavrnilnih odločb se v tem postopku s tožbo ne presoja, temveč se ugotavlja in presoja samo, ali je bilo o tožnikovi prošnji za BPP z dne 25. in 26.3.2014 že enkrat odločeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijanim sklepom prošnjo tožnika za dodelitev BPP z dne 25. 3. 2014, dopolnjene 26. 3. 2014, zavrgel. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrečeno enotno kaznijo zapora po pravnomočnih sodbah ter za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v kazenski zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi II Ks 11622/2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 in za vložitev ustavne pritožbe. Pristojni organ je vpogledal odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 358/2014 z dne 4. 3. 2014 in odločbo istega sodišča št. Bpp 1805/2011 z dne 17. 1. 2014 ter ugotovil, da je bilo o tožnikovi prošnji z navedenima odločbama že odločeno ter da sta bili v obeh primerih tožniku izdani zavrnilni odločbi zaradi neizpolnjevanja vsebinskega kriterija, to je zaradi očitne nerazumnosti zadeve v smislu 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), oziroma ugotovitve, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh. Tožnik tudi v tem postopku za dodelitev BPP ni zatrjeval drugačnega dejanskega stanja v zvezi z izpolnjevanjem vsebinskega kriterija, prav tako se ni spremenila pravna podlaga zahtevka. Glede na to pristojni organ za BPP ugotavlja, da je prošnja tožnika za dodelitev BPP nedovoljena in je zato v skladu s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP odločil tako, kot sledi iz izreka.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, ker meni, da se mu z izpodbijanim sklepom krati pravica do učinkovitih pravnih sredstev po določbah Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). V zadevi II Ks 11622/2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča II Kp 11622/2012 gre za kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenca, zato je vsekakor utemeljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Zadeva je razumna in ima izglede za uspeh. Razlogi, iz katerih je pristojni organ prošnjo zavrnil, so nasprotno nepravilni in v nasprotju s predpisi. Do BPP pa je upravičen zato, ker je brez premoženja in brez dohodkov. Omejevanje pravice do BPP je nesprejemljivo in že v osnovi ustavno sporno. Z zavrnitvijo zahteve za BPP se mu neupravičeno omejujejo pravice in svoboščine iz EKČP, kakršni sta pravica do učinkovitih pravnih sredstev in pravica do poštenega obravnavanja v kazenskem postopku. Meni, da je žrtev intrig in zarote sodstva ter da gre pri odločanju za zlorabo pravnega reda.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen s predpisi, na katere se sklicuje v obrazložitvi. Sodišče zato razlogov sklepa ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

Tožbene ugovore sodišče nasprotno kot neutemeljene zavrača. Tožnik namreč v tožbi niti ne ugovarja, da bi ne bilo o prošnji za BPP, ki se obravnava v konkretnem primeru in ki je navedena v izreku sklepa, že odločeno, in to na enaki dejanski in pravni podlagi. Ugovarja vsebini že izdanih odločb oziroma temu, da je pristojni organ njegovi prošnji za BPP (zaradi neizpolnjenega vsebinskega kriterija) zavrnil. Pravilnost in zakonitost že izdanih zavrnilnih odločb pa se v tem postopku s tožbo ne presoja. V tem postopku s tožbo se ugotavlja in presoja samo, ali je bilo o tožnikovi prošnji za BPP z dne 25. in 26. 3. 2014 že enkrat odločeno. Tožnik zato ne more biti uspešen z ugovorom, da se mu z izpodbijano odločitvijo krati pravica do učinkovitih pravnih sredstev, tako kot tudi ne more uspeti z ostalimi, povsem splošnimi ugovori, da je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita oziroma celo neustavna in v nasprotju z EKČP. Ker torej ugovori, ki jih uveljavlja tožnik, niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.