Jedro

Predmetna izvršba je bila uvedena na podlagi izvršljivega plačilnega naloga Okrajnega sodišča v Piranu št. I K 63903/2010 z dne 19. 12. 2011, na katerem se nahajata klavzula o izvršljivosti in o pravnomočnosti. Čim je pa tako, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je na podlagi prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 izdal izpodbijani sklep. Glede na tožbene navedbe pa sodišče še dodaja, da po petem odstavku 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na predlog Okrajnega sodišča v Ljubljani začel zoper tožnico davčno izvršbo dolžnega zneska neplačane sodne takse v višini 360,00 EUR, ki po plačilnem nalogu št. I K 63903/2010 z dne 19. 12. 2011, izvršljivem 18. 3. 2013, skupaj s stroški davčne izvršbe znaša 385,00 EUR. Podlaga za izdajo sklepa je 146. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Po vloženi tožbi zaradi molka organa je upravni organ druge stopnje zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. Navaja, da je Okrajno sodišče v Piranu 19. 12. 2011 na podlagi 34. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) izdalo plačilni nalog, s katerim je tožnico pozvalo, naj v 15 dneh od vročitve plača takso za sklep Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 63903/2010 po taksni številki 7222 taksne tarife v skupnem znesku 360,00 EUR. Ker tožnica naložene takse ni plačala, je Okrajno sodišče v Piranu v skladu s 35. členom ZST-1 upravnemu organu prve stopnje predlagalo, naj jo prisilno izterja. Upravni organ prve stopnje je na tožnico naslovil opomin pred izvršbo, s katerim jo je pozval, naj v roku 8 dni od prejema plača dolgovani znesek oziroma dostavi dokazilo o njegovem plačilu. Tožnica je v odgovoru na poziv navedla, da je na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Piranu z dne 29. 4. 2011 oproščena plačila takse. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je po presoji upravnega organa druge stopnje toženka ravnala pravilno in zakonito, ko je začela postopek davčne izvršbe, saj so bile za njen začetek izpolnjene procesne predpostavke. Pri tem se sklicuje na 146. člen ZDavP-2 in navaja, da je obstajal veljaven izvršilni naslov, in sicer nalog Okrajnega sodišča v Piranu z dne 19. 12. 2011, opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Podlago za naložitev plačila stroškov izdaje sklepa v višini 25,00 EUR je imela toženka v prvem odstavku 152. člena ZDavP-2. Glede ugovora tožnice, da ni taksna zavezanka, upravni organ druge stopnje navaja, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi izvršilnega naslova ni več mogoče izpodbijati in se pri tem sklicuje na peti odstavek 157. člena ZDavP-2. Tožnici še pojasnjuje, da je bila na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Piranu z dne 29. 4. 2011 oproščena plačila takse v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar pa obravnavani primer ni, saj se obravnavani plačilni nalog nanaša na plačilo sodne takse za odločbo sodišča druge stopnje. Glede tožničinega sklicevanja na odločbo Centra za socialno delo pa upravni organ druge stopnje navaja, da tudi iz nje ne izhaja, da bi bila tožnica oproščena plačila takse za pritožbeni postopek. Oprostitev plačila sodne takse pa tudi ni v pristojnosti Centra za socialno delo, temveč v pristojnosti sodišč, ki o oprostitvi sodne takse odloči le na podlagi predloga strank. Tožnica pa ne zatrjuje, da bi tak predlog v obravnavani zadevi sploh vložila.

Glede sklicevanja na slabo socialno stanje pa upravni organ druge stopnje navaja, da to samo po sebi ni okoliščina, ki bi ovirala uvedbo postopka davčne izvršbe. Je pa tožničino socialno stanje varovano na način, da se prvostopni organ v izpodbijanem sklepu sklicuje na določbe 159. in 160. člena ZDavP-2, ki ju mora pri svojem delu upoštevati banka, ko opravlja konkretna dejanja izvršbe. Za odločanje o ustavitvi izvršbe ni pristojen upravni organ druge stopnje.

Tožnica je vložila tožbo zaradi molka organa druge stopnje, po prejemu odločbe upravnega organa druge stopnje pa je smiselno izjavila, da pri njej vztraja (tretji odstavek 39. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi med drugim navaja, da ni taksna zavezanka, in se pri tem sklicuje na odločbo centra za socialno delo, iz katere izhaja, da je prejemnica denarne socialne pomoči. Uveljavlja tudi, da je kršen postopek, ker o njeni pritožbi zoper izpodbijani sklep ni bilo odločeno v roku 60 dni in ker so bili njeni računi blokirani, še preden je postal izpodbijani sklep pravnomočen. Zato je tudi upravičena do odškodnine. Meni, da bi morala toženka v skladu s prvim odstavkom 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izvršbo po uradni dolžnosti ustaviti, takoj ko je prejela njeno pritožbo zoper izpodbijani sklep. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa (skupaj z odpravo vseh posledic, ki so iz njega nastale), plačilo odškodnine v višini 1800,00 EUR in povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da ima tožnica prav, ko navaja, da bi upravni organ druge stopnje moral odločiti o tožničini pritožbi zoper izpodbijani sklep brž, ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je prejel popolno pritožbo. Tako določa prvi odstavek 256. člena ZUP, ki se po tretjem odstavku 2. člena ZDavP-2 uporablja za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, z zakonom o obdavčenju, s tem zakonom, zakonom, ki ureja davčno službo, zakonom, ki ureja carinsko službo, ali zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor. Ker pa gre za rok, ki je inštrukcijske narave, njegova zamuda sama po sebi ne povzroči nobenih posledic za organ, tožnica pa ne navaja, da bi kršitev tega roka vplivala na odločitev.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi, tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Ob tem sodišče še pripominja, da je prvostopenjski organ, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, izvršbo uvedel na podlagi izvršljivega plačilnega naloga Okrajnega sodišča v Piranu št. I K 63903/2010 z dne 19. 12. 2011, na kateremu se nahajata klavzula o izvršljivosti in o pravnomočnosti. Čim je pa tako, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je na podlagi prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 izdal izpodbijani sklep. Glede na tožbene navedbe pa sodišče, enako kot drugostopenjski organ, še dodaja, da po petem odstavku 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

Izpodbijani sklep je v delu (tretji odstavek 1. točke izreka), v katerem banki oziroma hranilnici, pri kateri ima tožnica sredstva, nalaga rubež tožničinih sredstev na dan prejema sklepa, in prenos na predpisane račune, skladen s prvim odstavkom 167. člena ZDavP-2. Da pritožba zoper sklep o izvršbi ne zadrži začete davčne izvršbe, pa izhaja iz tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2. Zato ni utemeljen tožničin ugovor, da bi morala toženka z blokado računov počakati do pravnomočnosti sklepa.

Pravilna pa je tudi utemeljitev upravnega organa druge stopnje glede tožničine zavezanosti za plačilo stroškov izvršbe v višini 25,00 EUR. Da ti ne bi bili pravilno odmerjeni, pa tožnica ne navaja.

Po prvem odstavku 155. člena ZDav-P-2 davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo tožnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo v taksativno določenih primerih. Iz tožbenih navedb in upravnega spisa izhaja, da je tožnica skupaj s pritožbo dne 9. 9. 2013 predlagala tudi ustavitev izvršbe. Ker iz spisa ni razvidno, da bi bilo o tem tožničinem predlogu že odločeno, mora toženka o njem še odločiti. Morebitna ustavitev izvršbe pa na zakonitost izpodbijanega sklepa ne bi vplivala.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.