Jedro

Pritožnik ne zasleduje zavarovanja nedenarne terjatve, pač pa zavarovanje svoje denarne obveznosti po nespremenjenih cenah. Izvrševanje nedenarne obveznosti po Pogodbi za dolžnika ni bilo sporno, saj se je storitev v pogodbeno dogovorjenem roku in obsegu ves čas nemoteno izvrševala.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je na pritožniku dokazno breme za izkaz verjetnega obstoja nedenarne terjatve, to pa je, da verjetno izkaže, da dolžnik pogodbenih storitev bodisi ni izvrševal bodisi jih je izvrševal drugače, kot je bilo pogodbeno dogovorjeno. Zato je tudi pravilno poudarilo, da bi pritožnik moral verjetno izkazati, katero konkretno ravnanje dolžnika se je pri izvrševanju storitev spremenilo. Zgolj trditev, da gre za spremembo in zmanjšanje, ne zadošča. Pritožnik se ne more razbremeniti svojega dokaznega bremena s sklicevanjem na dolžnikovo spoštovanje sodne odločbe, svojemu dokaznemu bremenu pa se tudi ne more izogniti s sklicevanjem, da mu izdana začasna odredba onemogoča utemeljitev zakonsko predpisanih pogojev za zavarovanje z začasno odredbo.

Že sodišče prve stopnje je to vlogo štelo kot nepotrebno, kljub temu pa je dolžniku stroške zanjo priznalo. Pritožnik zato pravilno opozarja, da sme sodišče priznati le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v III. točki izreka spremeni tako, da je upnica dolžna v 8 dneh od vročitve sklepa povrniti dolžnici stroške postopka zavarovanja v višini 2.210,19 EUR, z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka osemdnevnega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v I. in II. točki izreka potrdi.

III. Upnik sam nosi pritožbene stroške, dolžan pa je dolžniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.165, 26 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku osemdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) ugotovilo, da je ugovor dolžnika z dne 11.10.2022 utemeljen, (II.) sklep o izdani začasni odredbi Zg 30/2022 z dne 30.9.2022 v celoti razveljavilo in predlog upnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo ter (III.) upniku naložilo plačilo stroškov postopka zavarovanja v višini 5.458,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil upnik. Predlagal je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasil stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik je navedbam v pritožbi nasprotoval, predlagal potrditev izpodbijanega sklepa ter priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tej zadevi je sodišče prve stopnje predlogu upnika za zavarovanje z začasno odredbo s sklepom Zg 30/2022 z dne 30.9.2022 ugodilo in dolžniku naložilo, da je v obdobju od 1.9.2022 do 18.10.2022 dolžan za upnika opravljati storitve na podlagi Pogodbe o posredovanju sporočil preko storitve dvosmerni glasnik (v nadaljevanju: Pogodba), sklenjene med upnikom in dolžnikom 1.5.2011, in sicer po enakih cenah in pogojih kot na dan 31.8.2022. Za primer neupoštevanja oziroma kršitve začasne odredbe je sodišče prve stopnje dolžniku zagrozilo z denarno kaznijo v višini 200.000,00 EUR oziroma višanjem le-te. Upniku je še naložilo, da najkasneje do 18.10.2022 zoper dolžnika vloži tožbo s tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da je bil dolžnik dolžan v času od 1.9.2022 do 18.10.2022 opravljati storitve za upnika na podlagi Pogodbe po enakih cenah in pogojih kot na dan 31.8.2022. Začasna odredba je začela veljati takoj in učinkuje še 15 dni po pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku. Glede stroškov postopka zavarovanja je sodišče prve stopnje sklenilo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom. Na podlagi dolžnikovega ugovora pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom začasno odredbo razveljavilo in predlog za zavarovanje zavrnilo, upniku pa naložilo plačilo dolžnikovih stroškov zavarovanja.

6. Pritožnik sodišču prve stopnje očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in posledično nepravilno uporabo materialnega prava. Predvsem šteje, da je napačno stališče izpodbijanega sklepa, da njegova nedenarna terjatev ne obstaja, ker je med strankama spor (zgolj) glede višine denarne terjatve dolžnika in ne glede nedenarne terjatve upnika. Pritožnik kot napačno šteje stališče sodišča prve stopnje, da plačilo upnika za opravljene pogodbene storitve predstavlja njegovo obveznost in ne njegove terjatve, čemur pa višje sodišče ne pritrjuje.

7. Obstoj nedenarne terjatve pritožnik izkazuje s trditvami, da je bilo v tej zadevi potrebno zavarovati njegovo pravico do odpovednega roka po Pogodbi. Temu ni tako, saj ne drži pritožbena trditev, da pritožnik brez začasne odredbe ne bi mogel uveljaviti dogovorjenega dvomesečnega odpovednega roka. Ne drži niti pritožbeno vztrajanje, da je pritožnik glede na medsebojno korespondenco v spornem obdobju utemeljeno štel, da mu dolžnik pravice do odpovednega roka ne priznava in da naj bi se v tem času upiral izvajanju in obračunavanju storitev po starih (dotedanjih) pogojih. Postopek pred sodiščem prve stopnje ni pokazal, da bi bilo izvrševanje pogodbenih storitev med strankama sporno, pritožnik pa tudi z ničemer ni izkazal, da dolžnik pogodbenih storitev v spornem obdobju ne bi izvajal. Sporočilo z dne 5.2.2022, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, se je zato lahko (ne glede na njegovo vsebino) nanašalo kvečjemu na vprašanje obračunavanja pogodbenih storitev po novih, spremenjenih pogojih ter tek odpovednega roka, saj v ničemer ni problematiziralo izvrševanja pogodbenih storitev kot takih. To je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu prepričljivo pojasnilo v 10. točki obrazložitve. Višje sodišče zato zaključkom izpodbijanega sklepa sledi, saj ni sporno, da je – ne glede na navedbe v omenjenem sporočilu – dolžnik upošteval izjave pritožnika in je pogodba potekla z dnem 18.10.2022, kot je slednji to želel, hkrati pa je dolžnik ves čas storitve izvajal v skladu s Pogodbo. Pritožnik tudi sicer ni navajal (še manj dokazoval), da dolžnik v času od avgusta 2022 do oktobra 2022 storitev v celoti in v enakem obsegu kot do tedaj, ne bi izvrševal. Nasprotno: že v predlogu za zavarovanje z začasno odredbo je izrecno navedel, da je dolžnik storitve po pogodbi izvajal, pri čemer pa naj bi iz njegovih navedb izhajalo, da jih bo obračunaval v skladu s spremenjenimi cenami. To pa pomeni, da v tej zadevi ni sporno, ali bo dolžnik še naprej izvrševal pogodbene storitve oziroma ali jih bo izvrševal v pogodbeno odgovorjenem obsegu, pač pa, po katerih cenah jih bo obračunaval. Pritožnik ni niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi zatrjeval (še manj izkazoval), da bi dolžnik prenehal opravljati storitve ali da bi se izvrševanju pogodbenih obveznosti upiral, prav tako pa iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi dolžnik izvrševanje storitev kakorkoli pogojeval s priznanjem nove cene.

8. Višje sodišče zato kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijanega sklepa, ki niti ne potrebujejo dodatne obrazložitve ter se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pritožnik ne zasleduje zavarovanja nedenarne terjatve, pač pa zavarovanje svoje denarne obveznosti po nespremenjenih cenah. Izvrševanje nedenarne obveznosti po Pogodbi za dolžnika ni bilo sporno, saj se je storitev v pogodbeno dogovorjenem roku in obsegu ves čas nemoteno izvrševala. Sporna pa je višina pritožnikove denarne obveznosti do dolžnika, saj je tudi iz pritožbenih navedb mogoče ugotoviti, da je zanj sporna cena oziroma višina plačila, ki ga je za storitve dolžan plačati dolžniku. Pritožnik ima do dolžnika nedenarno terjatev na izvrševanje pogodbeno dogovorjenih storitev, te storitve pa je dolžnik ves čas nemoteno izvrševal. Nasprotnega pritožnik ni niti trdil, še manj izkazal. 9. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da je na pritožniku dokazno breme za izkaz verjetnega obstoja nedenarne terjatve, to pa je, da verjetno izkaže, da dolžnik pogodbenih storitev bodisi ni izvrševal bodisi jih je po 1.9.2022 izvrševal drugače, kot je bilo pogodbeno dogovorjeno. Zato je tudi pravilno poudarilo, da bi pritožnik moral verjetno izkazati, katero konkretno ravnanje dolžnika se je pri izvrševanju storitev spremenilo. Zgolj trditev, da gre za spremembo in zmanjšanje, ne zadošča. Sprememba pogojev poslovanja v smislu zmanjševanja števila znakov SMS sporočil ter sprememba pogojev posredovanja SMS sporočil v tujino predstavljajo spremembo cene, saj se oboje tiče novega načina obračunavanja in posledično novih cen, ne pa spremembe izvajanja pogodbeno dogovorjenih storitev. Pritožnik ni izpodbil ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz njegovih navedb ni jasno niti to, kaj je bila vsebina prvotne pogodbene storitve, prav tako ne, kaj je vsebina nove oziroma v čem naj bi se storitev izvrševala drugače. Zaradi tega sodišče prve stopnje niti ni moglo ugotovilo, ali gre res za spremenjeno izvajanje navedenih pogodbenih storitev kot takih ali pa se je zgolj uvedla nova cena oziroma nov način obračunavanja storitev.

10. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je dolžnik storitve opravljal zaradi izdane začasne odredbe ter pod grožnjo denarne kazni, zaradi upnik česar ne more izkazati, da bi se Pogodba sicer izvrševala drugače. Pritožnik se ne more razbremeniti svojega dokaznega bremena s sklicevanjem na dolžnikovo spoštovanje sodne odločbe, svojemu dokaznemu bremenu pa se tudi ne more izogniti s sklicevanjem, da mu izdana začasna odredba onemogoča utemeljitev zakonsko predpisanih pogojev za zavarovanje z začasno odredbo. Pritožnik z ničemer ni izpodbil ugotovitve izpodbijanega sklepa, da obveznost dolžnika pri izvajanju storitev v ničemer ni bila spremenjena, pač pa je bila spremenjena zgolj njegova obveznost do plačila, zaradi česar je ostalo nejasno, uvedbo katerih spremenjenih pogojev glede samega izvajanja pogodbenih storitev kot takih je želel z začasno odredbo sploh preprečiti.

11. Glede na navedeno višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje pritožbene navedbe, da naj bi pravica do odpovednega roka in pravica do opravljanja storitev po nespremenjenih pogojih predstavljali nedenarno terjatev, katere varstvo je pritožnik uveljavljal v tem postopku. S tem pa niso izpolnjeni pogoji za zavarovanje z začasno odredbo po 272. členu ZIZ kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

12. Pač pa je pritožba delno utemeljena glede stroškov postopka zavarovanja, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo dolžniku. Ne drži sicer pritožbeni očitek, da je sodišče priznalo napačno število točk za ugovor, saj je bil v tej zadevi ugovor vložen zoper izdano začasno odredbo in ne zoper predlog za zavarovanje z začasno odredbo. Gre torej za redno pravno sredstvo zoper sklep sodišča po tar. št. 31/7. Je pa pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na stroške dolžnika za vlogo z dne 18.11.2022. To vlogo, za katero je dolžniku priznalo 4350 točk po tar. št. 31/8, je sodišče prve stopnje pritožniku vročilo šele skupaj z izpodbijanim sklepom. Pri tem je očitno spregledalo, da je v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa samo navedlo, da v tej vlogi dolžnik ni podal nobenih novih navedb glede dejstev, ki jih je sodišče štelo za pravno relevantne in na katere je oprlo svojo odločitev, prav tako pa vlogi niso bili priloženi nobeni novi dokazi. To pa pomeni, da je že sodišče prve stopnje to vlogo štelo kot nepotrebno, kljub temu pa je dolžniku stroške zanjo priznalo. Pritožnik zato pravilno opozarja, da sme sodišče priznati le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), za kar pa v primeru vloge z dne 18.11.2022 ne gre. Odločitev sodišča prve stopnje je zato v tem delu nepravilna.

13. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijani sklep v III. točki izreka spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeni razlogi namreč v tem delu niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker je pritožnik uspel s pritožbo le s sorazmerno majhnim delom (delno le glede stroškov postopka zavarovanja), zaradi katerega posebni stroški niso nastali, sam nosi svoje pritožbene stroške, dolžan pa je dolžniku povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo, pri čemer je višje sodišče dolžniku priznalo le stroške odgovora na pritožbo, materialne stroške in DDV, saj za druge priglašene stroške ni pravne podlage.