Jedro

Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev je VURS dala pooblastila, da sama ovrednoti posamezno prednostno merilo in ji je zato treba dopustiti pri tem prosto presojo.

Koncesionar mora izpolnjevati pogoje za opravljanje dejavnosti ob prijavi in v trenutku, ko je izbran za koncesionarja in ne šele, ko bo začel z opravljanjem dejavnosti.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek A. d.o.o. (stranka z interesom) za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pod točko 1 izreka odločila, da se koncesija za opravljanje veterinarske dejavnosti za območje občin Krško in Kostanjevica na Krški, ki predstavljata UE Krško, dodeli veterinarski organizaciji A., d.o.o.; pod točko 2 izreka je odločila, da se vloga, ki jo je vložila za občini Krško in Kostanjevica na Krki, Veterinarska postaja B. d.o.o., zavrne; pod točko 3 izreka je določila, kaj obsega koncesija; pod točko 4 izreka je odločila, da se koncesijska pogodba z izbranim koncesionarjem sklene po pravnomočnosti odločbe, vendar ne pred 1. 1. 2011 in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2011; pod točko 5 izreka je določila, kateri veterinarji bodo izvajali koncesionirano dejavnost pri tožeči stranki; pod točko 6 izreka je odločila, da posebni stroški v postopku niso nastali. V obrazložitvi navaja, da je VURS na podlagi Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (v nadaljevanju Uredba) objavil javni razpis za podelitev koncesije glede zagotavljanja najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije. Navedla je, katere pogoje mora izpolnjevati veterinarska organizacija, ki se prijavi na javni razpis in da se prednostna merila upoštevajo v primerih, ko kandidira na javnem razpisu za posamezno območje občine večje število veterinarskih organizacij, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Za območje občin Krško in Kostanjevica sta kandidirali obe veterinarski organizaciji, obe vlogi sta bili pravočasni in po dopolnitvi tudi popolni. Ob preveritvi izpolnjevanja predpisanih pogojev je bilo ugotovljeno, da za občino Krško pogoje izpolnjuje le stranka z interesom, za občino Kostanjevica na Krki pa izpolnjujeta pogoje obe veterinarski organizaciji. Zato je o podelitvi koncesije odločala glede na zbrano število točk po prednostnih merilih iz VII. in VIII. poglavja javnega razpisa. Za občino Kostanjevica na Krki je stranka z interesom dosegla 32 točk, tožeča stranka pa 17,5 točk. Tožena stranka tudi pojasnjuje za vsako od prijavljenih veterinarskih organizacij, po koliko točk je dosegla za posamezno prednostno merilo.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Po prepričanju tožeče stranke je prednost za pokritje cele ali več upravnih enot neupravičeno favorizirana z visokim številom dodatnih točk in sicer za območje dveh ali več celih upravnih enot 14 točk, za območje cele upravne enote pa 12 točk. Prednostno merilo razpisa pod točko VII ni v skladu z načelom nediskriminacije oziroma enakosti. Neupravičeno, brez razumnega razloga so favorizirane velike veterinarske organizacije. Tako je v konkretni zadevi stranka z interesom dobila 12 točk za pokritje cele Upravne enote Krško, s čimer zbledijo vsa prednostna merila iz točke VIII. Po prepričanju tožeče stranke so napačno ovrednotene tudi kadrovske zmogljivosti, nedosledno je merilo števila točk, ki jih dobita veterinar zaposlen s polnim delovnim časom in veterinar zaposlen s polovičnim delovnim časom. Veterinar zaposlen za polni delovni čas je točkovan z 1,5 točke, veterinar zaposlen za polovični delovni čas pa za 1 točko. Pri veterinarskih pomočnikih pa je merilo sorazmerno, ko je veterinarski pomočnik, ki je zaposlen za polni delovni čas, točkovan z 1 točko, veterinarski pomočnik, zaposlen za polovični delovni čas, pa z 0,5 točke. Po prepričanju tožeče stranke je vrednotenje veterinarjev zaposlenih za poln delovni čas prenizko glede na veterinarje za polovični delovni čas in bi morali biti veterinarji, zaposleni za polni delovni čas, ovrednoteni z dvema točkama. Upoštevati je treba tudi, da morajo biti v skladu z Zakonom o veterinarstvu veterinarji poimensko navedeni v odločbi, veterinarski pomočniki pa ne, kar predstavlja možnost večjega števila veterinarskih pomočnikov za potrebe razpisa. Temu pritrjuje tudi 8. odstavek 3. člena Uredbe, ki določa, da morajo veterinarske organizacije, ki pridobijo koncesijo iz tega člena, ves čas koncesijskega razmerja izpolnjevati kadrovske pogoje iz 3. odstavka tega člena in ostale pogoje, ki jih določa Pravilnik, ni pa določeno, da morajo veterinarske organizacije za ves čas trajanja koncesijskega razmerja izpolnjevati tudi pogoj zaposlenosti veterinarskih pomočnikov. Takšen način krši načelo enake dostopnosti. Meni tudi, da ni nobenega razumnega razloga za vrednotenje delovnih izkušenj zaposlenih veterinarjev na način, kot je to ovrednoteno v javnem razpisu. Logično bi bilo, da so delovne izkušnje ovrednotene tako, da več let delovnih izkušenj nosi tudi višje število točk ali pa da najvišje število točk prinašajo povprečne delovne izkušnje. V obravnavanem primeru pa sta obe veterinarski postaji za delovne izkušnje veterinarjev prejeli po 3 točke, pri čemer povprečje delovnih izkušenj zaposlenih veterinarjev pri stranki z interesom znaša 5,28 let, pri tožeči stranki pa 13,25 let. Nadalje navaja, da je izpolnjevala razpisni pogoj, da se na razpis lahko prijavijo veterinarske organizacije, ki imajo zaposlenega najmanj enega veterinarja z veljavno licenco na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev, kjer redijo rejne živali na območju, ki ga uveljavljajo. Nameravala je zaposliti dva veterinarja, vendar ji do izdaje odločbe to ni uspelo. Nadalje navaja, da se je prijavila tudi s podružnico kot ambulanto na sedežu. Ima namreč podružnico (ambulanto B) z veterinarko, prednostnih točk ni dobila, ker podružnica nima statusa ambulante C, dejstvo pa je, da se ta ambulanta veže na matično ambulanto C. Nadalje ni dobila nobene točke iz naslova bližine in dostopnosti v skladu s 1. točko VIII razpisa. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, prav tako javni razpis, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje stališčem tožeče stranke in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Nasprotuje tožbenim navedbam, da je tožena stranka diskriminatorno določila manjše število točk za starejše veterinarje. Opira se na določbo 2.a člena Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja, po katerem so zaradi narave poklicne dejavnosti dopustne omejitve. Pri tem pojasnjuje, da mora glede na določbo 56. člena Zakona o veterinarstvu veterinarska organizacija zagotoviti neprekinjeno veterinarsko službo, kadar veterinarske dejavnosti iz strokovnih ali organizacijskih razlogov ni mogoče organizirati v rednem delovnem času, v izmenah ali kako drugače ali takrat, ko je treba opravljati nujne veterinarske storitve. Glede na določbo 203. člena Zakona o delovnih razmerjih pa delavcem, ki so starejši od 55 let, brez delavčevega pisnega soglasja ne sme odrediti nadurnega ali nočnega dela. Tožeča stranka tudi neutemeljeno navaja, da bi se moralo upoštevati merilo večjega območja podrejeno, šele po izenačenju števila točk prijavitelju. Tožeča stranka je izvedla zaposlitev za zagotovitev kadrovskih zmogljivosti le za namen in čas javnega razpisa in že pred izdajo odločbe ni več izpolnjevala kadrovskih pogojev za celotno območje, ki ga je uveljavljala. Neutemeljeno tudi uveljavlja sedež podružnice, ki ni verificirana ambulanta C temveč B, pogoj za pridobitev tovrstne koncesije pa je najmanj ambulanta C v skladu s Pravilnikom o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije in o postopku njihove verifikacije. Tožeča stranka tudi uveljavlja, da izpolnjuje kadrovske pogoje za dve občini in hkrati uveljavlja višek kadrovskih zmogljivosti le za občino Kostanjevica na Krki. Izhajajoč iz uveljavljenega območja, nima dodatnih kadrovskih zmogljivosti, razen glede veterinarskega tehnika (0,5 točke). Pri vseh prijaviteljih so se kadrovske zmogljivosti preračunavale glede na območje, ki so ga prijavitelji uveljavljali, ne glede na to, če je bilo dodeljeno območje potem manjše od uveljavljenega, saj je med drugim od kadrovskih zmogljivosti na območju, kjer kandidira, odvisno, ali bo območje tudi dobil. Stranka z interesom v celoti prereka tožbene navedbe, obširno pojasnjuje svoja stališča in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Zakon o veterinarstvu v 66. členu določa, da VURS dodeli koncesije za upravljanje javne veterinarske službe nosilcem na podlagi javnih razpisov, ki se objavijo v Uradnem listu RS. Nadalje ta člen določa, kaj vse mora vsebovati javni razpis, da postopek odpiranja in ocenjevanja vlog izvaja komisija, ki jo imenuje generalni direktor VURS, da se o izbiri koncesionarja odloča z odločbo v upravnem postopku ter da zoper odločbo ni pritožbe, ampak je možen upravni spor. Nadalje na podlagi Zakona o veterinarstvu sprejeta Uredbe v 5. odstavku 3. člena določa, da če kandidira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, se pri izbiri upoštevajo prednostna merila, pri čemer so v tem določilu ta prednostna merila tudi določena. Isto določilo pa še določa, da se ovrednotenje prednostnih meril določi v javnem razpisu. Tretji odstavek 3. člena Uredbe pa določa, da mora imeti veterinarska organizacija zaposlenega najmanj enega veterinarja s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev na območju, ki ga uveljavlja. Četrti odstavek 3. člena Uredbe pa določa, da imajo pri podelitvi koncesije prednost veterinarske organizacije, ki lahko zagotovijo izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril iz 5. odstavka tega člena. Sodišče ugotavlja, da je bil postopek odločanja o podelitvi koncesije v skladu z navedenimi določili Zakona o veterinarstvu in Uredbe. Iz navedenega razloga je izpodbijana odločba pravilna, zato sodišče skladno z 2. odstavkom 71. člena ZUS-1 sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe tožene stranke in ne ponavlja razlogov za svojo odločitev.

Tožeča stranka meni, da je bilo prednostno merilo izvajanja veterinarske dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin v nasprotju s 4. odstavkom 3. člena Uredbe v tistem delu, kjer je določeno, da se za območje dveh ali več upravnih enot dodeli 14 točk, za območje cele upravne enote pa 12 točk. Sodišče ugotavlja, da ta razpisni pogoj ni v nasprotju s citiranim določilom Uredbe. V 4. odstavku 3. člena Uredbe je določeno, da ima pri podelitvi koncesije prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril iz 5. odstavka tega člena. V javnem razpisu je možno prejeti 14 točk, če veterinarska organizacija pokriva dve ali več celih upravnih enot, oziroma 12 točk, za območje ene cele upravne enote. Stranka z interesom zagotavlja izvajanje veterinarske dejavnosti na območju cele upravne enote Krško, zato je upravičeno prejela 12 točk. Tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da bi se morala ta prednostna merila glede na pogoje javnega razpisa uporabljati šele v primeru enako velikih oziroma večjih veterinarskih organizacij, saj za takšno odločanje ni podlage niti v Zakonu o veterinarstvu niti v Uredbi. Ta kriterij po mnenju sodišča v točkovanju nima prevelike teže, saj je v 5. odstavku 3. člena Uredbe določeno, da ovrednotenje prednostnih meril določi VURS v javnem razpisu. Iz tega sledi, da je Uredba VURS dala pooblastila, da sama ovrednoti posamezno prednostno merilo in ji je zato treba dopustiti prosto presojo pri tem, kako bo ovrednotila posamezno merilo.

Glede očitka, da ni pravega razmerja pri vrednotenju merila kadrovskih zmogljivosti, ker se veterinar, zaposlen za polni delovni čas, šteje 1,5 točke, veterinar zaposlen za polovični delovni čas, pa 1 točko in da je to razmerje premajhno pa sodišče meni, da je razlikovanje povsem ustrezno, saj je vedno potrebno nekje postaviti mejo, koliko se bo točkoval nekdo s polnim delovnim časom in koliko točk nekdo, ki je zaposlen s krajšim delovnim časom. Sodišče meni, da je pri tem potrebno dopustiti toženi stranki prosto presojo, kakšno številčno razmerje bo pri tem postavila. Tožeča stranka je pri izpolnjevanju tega pogoja prejela 0,5 točk, glede na določbo 5a in b točke VIII poglavja javnega razpisa pa bi glede na uveljavljeno območje potrebovala pet veterinarjev, zaposlenih za polni delovni čas. Tega pogoja pa ni izpolnjevala. Zato se lahko upošteva dodatno le zaposlitev veterinarskega pomočnika za krajši delovni čas, kar znaša pravilno 0,5 točke.

Glede tožbenih očitkov, da je bil javni razpis diskriminatoren, ker so veterinarji z dolgoletnimi izkušnjami točkovani povsem enako kot njihovi mlajši kolegi, sodišče ugotavlja, da četudi bi se delovne izkušnje vrednotile tako, da bi bili tisti z največ delovnimi izkušnjami največ ovrednoteni in bi število točk naraščalo s številom let delovnih izkušenj, to ne bi privedlo do drugačne odločitve. Tako tožeča kot stranka z interesom sta po tem kriteriju dobili maksimalno število točk (3). Poleg tega je v 5. odstavku 3. člena Uredbe določeno, da vrednotenje prednostnih meril določi VURS v javnem razpisu, zato je VURS lahko sama ovrednotila posamezno prednostno merilo.

Glede tožbenega očitka, da je tožeča stranka nameravala zaposliti dva veterinarja, vendar ji to ni uspelo do izdaje odločbe, sodišče pojasnjuje, da mora koncesionar izpolnjevati pogoje za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesije že v trenutku, ko je izbran za koncesionarja in ne šele, ko bo začel z opravljanjem dejavnosti. To pomeni, da mora izpolnjevati pogoje ne le ob prijavi, ampak tudi v času izbire, ob izdaji odločbe. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-151/97 (točka 15).

Tožeča stranka tudi nepravilno ugovarja, da ni dobila nobene točke iz naslova bližine in dostopnosti v skladu s 1. točko VIII razpisa. Ni sporno, da je tožeča stranka prijavila podružnico z verificirano ambulanto B, kar pa ni v skladu z javnim razpisom. Pogoj za pridobitev koncesije je namreč verificirana ambulanta C, kar je v skladu s Pravilnikom o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije in o postopku njene verifikacije. V javnem razpisu je bilo v IV. delu izrecno zahtevano, da mora tudi podružnica, če jo uveljavlja, izpolnjevati pogoje z verifikacijo C in enako je bilo navedeno tudi v prijavnem obrazcu 1 v 4. točki.

Ker je izpodbijana odločba pravilna, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek o povrnitvi stroškov postopka, saj trpi tožeča stranka sama svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Sodišče je zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov zavrnilo, ker 4. odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.