Jedro

Do škode je prišlo v zvezi z nevarnim položajem vozila na dovozni poti parkirišča, po kateri se odvija promet (hitrost vožnje je tam omejena s splošnim določilom 50 km/h), kar pomeni, da je bilo tudi vozilo Chevrolet Kalos (voznice N. V.), čeprav je mirovalo, udeleženo v prometu, saj je pomenilo vir povečane nevarnosti.

Izrek

I. Pritožbi stranske intervenientke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v 1. točki izreka tako, da se znesek 1.800,00 EUR nadomesti z zneskom 1.500,00 EUR, v 3. točki izreka pa tako, da se znesek 1.850,81 EUR nadomesti z zneskom 2.150,81 EUR, sicer se njena pritožba, v celoti pa tudi pritožba tožnika, zavrne in sodba v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

II. Tožnik in stranska intervenientka sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo z dne 7. 2. 2013 v zvezi s popravnim sklepom, je sodišče prve stopnje s sklepom stransko intervencijo I. K. na strani toženke dovolilo (1. točka izreka sklepa), predlog o obvestitvi drugega o pravdi – zavarovalnice, pri kateri je bilo zavarovano vozilo znamke Chevrolet Kalos reg. št. 000, zavrnilo (2. točka izreka sklepa), in s sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za nematerialno škodo v znesku 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe), da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za materialno škodo v znesku 55,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2007 dalje do plačila (2. točka izreka sodbe), kar je zahteval tožnik več (znesek 1.850,81 EUR) je sodišče zavrnilo (3. točka izreka sodbe) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. točka izreka sodbe).

2. Zoper zavrnilni del sodbe za nematerialno škodo v znesku 1.000,00 EUR in zoper izrek o pravdnih stroških je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter po prvem odstavku tega člena v zvezi z določbami 7., 8. in 212. člena ZPP ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi še za 1.000,00 EUR, toženki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožnika. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da odgovornost stranske intervenientke izhaja iz drugačne pravne podlage kot je odgovornost toženke. Ta je enaka in to objektivna in bi bila objektivna tudi v primeru, če drugega vozila sploh ne bi bilo in sicer na podlagi drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da se je s tem, ko je toženka prerekala obstoj zavarovalnega primera (ker v konkretnem dogodku niso mogle nastati zatrjevane poškodbe), breme dokazovanja vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo prevalilo na tožnika. Vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo se pri objektivni odgovornosti domneva, dokazno breme za razbremenitev te vzročne zveze pa je vedno na objektivno odgovorni stranki. Sodišče zmotno tolmači določbo četrtega odstavka 154. člena OZ z navedbo, da je s tem „izključena uporaba splošnih določb o solidarni odgovornosti“. Za škodo, ki bi jo utrpeli drugi (npr. sopotniki) bi tako bila podana objektivna in solidarna odgovornost tudi nekrivega imetnika motornega vozila. Sodišče se je v posledici nepotrebno spuščalo v oceno krivdne odgovornosti tako zavarovanke toženke kot tudi voznice osebnega vozila, v katerem se je nahajal tožnik. Sicer pa je sodišče vseeno pravilno zaključilo, da obstaja vzročna zveza med konkretno prometno nesrečo in tožnikovimi poškodbami. Pri tem je sicer zmotno menilo, da je za ugotovitev obstoja ali neobstoja vzročne zveze pomembno mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. O tem kakšne poškodbe je posameznik utrpel v škodnem dogodku, lahko poda mnenje izključno le izvedenec medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik zatrjevane telesne poškodbe v škodnem dogodku utrpel, utrpel je nateg vratnih mišic in nateg hrbtnih mišic. Te poškodbe pa niso bile minorne, kot je to smiselno razbrati iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, temveč lažje telesne poškodbe. Protispisna je ugotovitev sodišča, da se je izvedenec medicinske stroke strinjal z izvedencem za raziskave prometnih nesreč, ki je takšne poškodbe označil za minorne. Izvedenec je jasno navedel, da je tožnik utrpel lažje poškodbe. Sodba je v tem delu zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se ugotovitve izvedenca razlikujejo od tistega, kar je sodišče povzelo kot njegove ugotovitve. Višine odškodnine sodišče ni pravilno odmerilo. Tožnik je trdil, da so bile prisotne bolečine vse od poškodbe dalje, da je poleg bolečin v vratni hrbtenici in rami trpel tudi za glavoboli. Bolečine so bile hude nekaj dni, nato so prešle v srednje, ki so trajale štirinajst dni, nato v lažje, z občasnimi hujšimi. Takšno stanje je bilo prisotno še približno šest mesecev po škodnem dogodku. Trdil je tudi, da še vedno čuti občasne lažje bolečine. Vse to je potrdil tudi izvedenec, razlika med njima se nanaša le na časovno trajanje bolečin – izvedenec je na obravnavi potrdil, da jih je tožnik dejansko trpel tudi 2. 2. 2007, zato je ugotovitev sodišča, da je tožnik trpel le telesne bolečine le do 19. 1. 2007 zmotna. Sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo subjektivnega občutja tožnika, zaradi česar je zmotno uporabilo materialno pravo, bistveno pa je kršilo tudi določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP, saj se sodišče do trditev in izpovedi tožnika sploh ni opredelilo in jih ni povzelo v razlogih sodbe. Ob pravilni oceni izvedenih dokazov in pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo tožniku prisoditi višjo odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem in sicer najmanj v višini 2.500,00 EUR, torej 1.000,00 EUR več kot jo je prisodilo. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Tožnik, ki je imel odvetnika, je imel bistveno večje stroške kot toženka, ki se je zagovarjala sama, poleg tega so bili stroški toženke, ki so nastali z ugovarjanjem obstoju vzročne zveze – stroški z izvedencem cestnoprometne stroke, povsem nepotrebni in so služili le za zavlačevanje sodnega postopka. Enako velja tudi za stroške stranske intervenientke. Tožnik je s temeljem uspel v celoti, ravno z dokazovanjem temelja pa so tožniku nastali največji stroški. Z zahtevkom za nematerialno škodo pa je uspel v višini 50 %. V celoti je tožnik torej uspel najmanj s 75 %.

3. Stranska intervenientka se pritožuje zoper odločitve v 1., 2. in 4. točki izreka sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo na 4. odstavek 154. člena OZ, torej na objektivno „avtomobilsko“ odgovornost dveh ali več premikajočih se vozil za škodo, ki je nastala tretji osebi. Vendar tožnik v tej smeri ni izkazal ustrezne trditvene in dokazne podlage. Njegove navedbe so bile povsem pavšalne, zgolj njegovo sklicevanje na objektivno odgovornost ne zadostuje trditvenemu in dokaznemu bremenu. Sodišče je svoje zaključke napravilo samo oziroma na podlagi izvedenih dokazov, ki sta jih predlagali pravdni stranki. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, v posledici dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, pod vprašajem pa je tudi pravilna uporaba materialnega prava. Zaključek sodišča prve stopnje, da se je nesreča zgodila tako, da je v stoječe vozilo, ki je bilo nepravilno ustavljeno oziroma parkirano, v katerem se je nahajal oškodovanec, trčila stranska intevenientka, je v nasprotju z zaključkom istega sodišča v prvi, razveljavljeni sodbi, ko je zaključilo, da ne more ugotoviti, ali je stranska intervenientka trčila v že stoječe vozilo, ali pa je to vozilo v trenutku, ko je speljevala s parkirnega mesta, pripeljalo za njo in ustavilo tik pred trkom. V prvi sodbi je sodišče tudi izpostavilo dvom v verodostojnost izpovedi priče N. V. Ker je od poteka škodnega dogodka odvisno vprašanje subsumpcije spora pod drugi odstavek 131. člena OZ oziroma pod četrti odstavek 154. člena OZ, je popolna ugotovitev dejanskega stanja odločilna. V tem obsegu je tudi podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Pritožnica se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je vozilo Kalos, ki je stalo na delu, kjer se odvija promet, vir povečane nevarnosti in da ga je zato šteti za premikajoče vozilo. V tem delu je sodba tudi neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da toženka in pritožnica nista izpodbili domneve vzročnosti med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. Sodišče ni napravilo dokazne ocene izvedenih dokazov v zvezi s tem vprašanjem. Gre zlasti za oceno dokazov z izvedencem cestnoprometne stroke in izvedencem medicinske stroke. Tudi s tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem vprašanjem je odločilno mnenje izvedenca cestnoprometne stroke in ne mnenje izvedenca medicinske stroke. Izvedenec cestnoprometne stroke je zaključil, da oseba, pripeta z varnostnim pasom, povprečne konstrukcije, po kriteriju spremembe hitrosti, lahko trpi nihajno poškodbo vratu, ob trku kot je bil konkretni, z verjetnostjo 40 %, po kriteriju pospeška pa 20%, nateg hrbtne muskulature v takšnem primeru pa ni verjeten. Tožnik ni bil pripet v času trka, kar je izvedenec označil kot možnost še manj verjetnih poškodb. Izvedenec medicinske stroke pa je možnost zatrjevane poškodbe ocenil na 50 %. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da tožnika ni pregledal osebno. Tudi medicinska dokumentacija sama po sebi ne izkazuje vtoževanih poškodb. Tožnik ni bil takoj napoten na fizioterapijo, ampak je bila ta le priporočana. Iz zaslišanja izvedenca tudi ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je imel tožnik že pred tem bolečine v vratni hrbtenici. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik tudi sam prispeval k nastanku škode, saj ni bil pripet z varnostnim pasom. Tožnik torej sploh ni izkazal, da je do zatrjevane škode (natega vratnih in hrbtnih mišic) prišlo. Ni logično in ne življenjsko, da bi tožnik (normalne konstitucije) v posledici minornega trka zadobil zatrjevane poškodbe. Sodišče tudi ni ocenilo dejstva, da iz policijskega zapisnika ne izhaja, da bi tožnik policistom omenil kakšno bolečino. Napačno je odmerjena tudi višina odškodnine. Sodišče je tožniku prisodilo 1.500,00 EUR od zahtevanih 3.000,00 EUR, pri čemur je izhajalo iz dejstva, da je bila ugotovljena nihajna poškodba. Tudi v tem delu je sodba neobrazložena, saj ni razvidno katero od vtoževanih škod je sodišče upoštevalo in štelo kot dokazano, nateg vratnih mišic in/ali nateg hrbtnih mišic. Zahtevek tožnika v tej smeri ni sklepčen, saj uveljavlja enotno nematerialno škodo za obe vrsti poškodb. Tožniku odškodnina iz naslova strahu ne pripada, o tem tudi ni zadostne trditvene podlage, zakaj tožniku odškodnina iz tega naslova gre, pa sodišče prve stopnje niti ni pojasnilo. Tožnik tudi ni izkazal treh obiskov pri osebni zdravnici, niti ni izkazal, da so bili ti obiski potrebni in v povezavi s poškodbo. Napačna je tudi odločitev v delu zamudnih obresti. Odškodnina za negmotno škodo dobi značaj denarne terjatve šele tedaj, ko jo sodišče odmeri po razmerah po zaključku glavne obravnave. V posledici utemeljenosti pritožbe, je nepravilna odločitev tudi v stroškovnem delu.

4. Pritožba stranske intervenientke je delno utemeljena, pritožba tožnika je neutemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da je v škodnem dogodku z dne 24. 11. 2006 prišlo na parkirišču pred pošto na … v Ljubljani do trka med osebnima voziloma, ki sta jih upravljali zavarovanka toženke (stranska intervenientka I. K.) in mati tožnika (N. V.). V trku je bil kot sopotnik v vozilu N. V. udeležen tudi tožnik. Dovolj prepričljivo, v skladu z izvedenimi dokazi (1), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v stoječe vozilo N. V., ki je bilo nepravilno ustavljeno oziroma parkirano na dovozni poti (širine 6m) parkirišča pošte (saj so bila parkirna mesta zasedena), trčila s svojim vozilom zavarovanka toženke, ko je speljevala s parkirnega prostora. Da je sodišče prve stopnje v prvotni, razveljavljeni sodbi, ugotavljalo, da ne more s prepričanostjo ugotoviti, ali je zavarovanka toženke trčila v že stoječe vozilo, ali pa je to vozilo v trenutku, ko je speljevala s parkirnega mesta, pripeljalo za njo in ustavilo tik pred trkom, ni bistveno. Sodba je bila razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje in sodišče na razloge prve sodbe, ki je ni več, ni vezano.

6. Pravilno in obrazloženo je sodišče prve stopnje zaključilo, da je torej do škode prišlo v zvezi z nevarnim položajem vozila na dovozni poti parkirišča, po kateri se odvija promet (hitrost vožnje je tam omejena s splošnim določilom 50 km/h) in pravilno štelo, da je bilo tudi vozilo Chevrolet Kalos (voznice N. V.), čeprav je mirovalo, udeleženo v prometu, saj je pomenilo vir povečane nevarnosti. V posledici je pravilno uporabilo določbo o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (154. člen OZ). Ker v obravnavani nesreči tožnik ni bil udeležen kot imetnik motornega vozila, temveč kot sopotnik v enem od vozil, torej kot tretja oseba, konkretno četrti odstavek tega člena (2). Odgovornost stranske intervenientke je tako objektivna in solidarna, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Trditvena podlaga tožnika se je vseskozi nanašala na objektivno odgovornost zavarovanke toženke. Že v tožbi je pojasnil, da je do prometne nesreče prišlo tako, da je zavarovanka toženke z osebnim vozilom (zavarovanim pri toženki), na parkirišču pri vzvratni vožnji trčila v sprednji del vozila, v katerem se je nahajal tožnik. Vseskozi je torej zatrjeval, da gre za odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, torej za objektivno odgovornost, in se v nadaljevanju tudi izrecno skliceval na določbo četrtega odstavka 154. člena OZ in so drugačne pritožbene trditve nesprejemljive. Tudi sicer je tožnik pravilno izpostavil, da bi bila odgovornost toženke oziroma zavarovanke v vsakem primeru objektivna tudi v primeru, če drugega vozila ne bi bilo, saj bi njena objektivna odgovornost temeljila na določbi drugega odstavka 131. člena OZ.

7. Pri odškodninskem razmerju, temelječem na objektivni odgovornosti, se vzročnost domneva, pod pogojem, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo. Toženka (in stranska intervenientka) je zatrjevala, da tožnik v tako blagem trku (vozilo stranske intervenientke je imelo v trenutku trka hitrost največ 13 km/h) ni mogel utrpeti poškodb, kot jih zatrjuje (nateg vratnih in hrbtnih mišic). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, upoštevaje mnenji tako izvedenca cestno prometne stroke kot izvedenca medicinske stroke, je sodišče prve stopnje, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, utemeljeno in pravilno zaključilo, da je do škode (natega vratnih in hrbtnih mišic tožnika, ki je sedel v vozilu, v katerega je s svojim vozilom trčila stranska intevenientka), prišlo v zvezi z delovanjem motornega vozila, in da toženki vzročne zveze ni uspelo izpodbiti. Sodišče prve stopnje v zvezi s takšnim zaključkom tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ima sodba dovolj razlogov o tem, da jo je mogoče preizkusiti, o odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotja v tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Res je izvedenec cestnoprometne stroke zaključil, da bi v konkretnem primeru, oseba pripeta z varnostnim pasom, povprečne konstrukcije, po kriteriju spremembe hitrosti lahko utrpela nihajno poškodbo vratu z verjetnostjo 40 %, po kriteriju pospeška pa 20 %, nateg hrbtne muskulature pa sploh ni verjeten. Vendar pa je izvedenec medicinske stroke, kljub temu, da tožnika ni uspel pregledati, je pa z njim opravil razgovor (ta se je pri izvedencu sicer zglasil, vendar po razgovoru takoj tudi odšel), v stiku z njim pa je bil tudi na obravnavi, na podlagi dokumentacije s katero je razpolagal, povsem prepričljivo potrdil, da je pri tožniku v škodnem dogodku prišlo tako do natega vratnih kot hrbtnih mišic. Iz medicinske dokumentacije je bilo namreč razvidno, da je bil nateg ugotovljen dve uri po poškodbi, z znaki bolečine v vratu in v zgornjem delu hrbta z izžarevanjem v rami, z omejeno gibljivostjo vratu in bolečnostjo obhrbteničnih mišic na desni strani vratu in zgornjega dela prsne hrbtenice. Zaslišan je pojasnil, da na poškodbe ni samo sklepal, ampak da gre za objektivno izkazane poškodbe, ki so razvidne iz RTG slike, pa tudi iz objektivne ugotovitve zdravnika, da je gibljivost (vratne hrbtenice) zmanjšana za polovico, ugotovil pa je tudi napeto mišičje. Izvedenec je tudi pojasnil, da je ugotovljeno tipično za nihajno poškodbo. Tudi ni ugotovil, da bi imel tožnik že pred tem morebitne poškodbe na mehkih delih tkiva, kaj drugega pa tudi toženka ni izkazala. Na podlagi povedanega je tudi za pritožbeno sodišče, kot rečeno, povsem prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel poškodbe kot jih vtožuje.

8. Izvedenec je ugotovil, da tožnik zelo hudih in hudih bolečin ni trpel, trpel je bolečine srednje hude intenzitete približno tri dni, trajne lahke intenzitete en teden, občasne lažje in srednje hude štirinajst dni, občasne lahke intenzitete pri fizioterapevtskih postopkih v prisiljeni drži in pri skrajnih obratih glave, do zaključene fizioterapije, to je do 19. 1. 2007. Kot nevšečnosti je izvedenec navedel pregled v urgentni kirurški ambulanti, tri kontrolne preglede pri osebni zdravnici, štirikrat RTG slikanje, nekaj dni nošnje vratne ortoze, nekajdnevno jemanje analgetikov v obliki tablet, nato tudi občasno, deset fizioterapij. Kaj bistveno drugače ni trdil in tudi ne izpovedal tožnik, zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane kršitve določb pravdnega postopka, ker se ni posebej opredeljevalo do tožnikove izpovedbe v tej smeri. Za odmero odškodnine tudi ni bistveno, ali je tožnik trpel občasne lahke bolečine do 19. 1. 2007 ali do 2. 2. 2007. Iz razlogov sodbe je dovolj jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine (pravilno) upoštevalo tako bolečine kot nevšečnosti v zvezi z nategom vratnih kot tudi hrbtnih mišic, in sodba (tudi) v tem delu ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek stranske intervenientke, da bi moral tožnik razmejiti odškodnino iz naslova bolečin in nevšečnosti v zvezi z nategom vratne hrbtenice, od odškodnine iz naslova bolečin in nevšečnosti zaradi natega hrbtnih mišic. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova opisanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravična odškodnina, ki tudi pravilno odseva razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (179. člen OZ). Sodišče je pri odmeri upoštevalo tudi bolečino z izžarevanjem v rami (drugi odstavek, 10. stran sodbe) in so pritožbene navedbe tožnika v tej smeri neutemeljene. Iz obrazložitve pa res ni razvidno, ali je sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi glavobole, ki naj bi jih tožnik občasno občutil med zdravljenjem, vendar tudi to dejstvo na višino odmerjene odškodnine ne bi vplivalo. Sicer pa kakšnih glavobolov izvedenec ni ugotovil, in tožnik, tudi ko je bil izvedenec zaslišan, v zvezi s tem ni imel nobenih pripomb.

9. Utemeljena pa je pritožba stranske intervenientke v zvezi s priznanjem odškodnine iz naslova prestanega strahu. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik lahko utrpel primarni strah lažje intenzitete in da je lahko utrpel lažji sekundarni do zmerni strah in mu je iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 300,00 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da sodišče ne ugotavlja, da je tožnik sploh pretrpel kakšen strah, in dodaja, da tudi, če ga je v opisani intenziteti, mu odškodnina iz tega naslova ne gre, glede na to, da je sodna praksa enotna, da je za strah mogoče prisoditi denarno odškodnino le kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal, če pa je bil intenziven strah kratkotrajen, le v primeru, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Za kaj takšnega pa v konkretnem primeru ne gre.

10. Preveč pavšalna je pritožbena navedba, da tožnik ni izkazal treh obiskov pri osebni zdravnici, da bi jo pritožbeno sodišče upoštevalo. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnik v zvezi s poškodbo opravil vsaj tri obiske pri osebni zdravnici, zato mu je sodišče prve stopnje iz tega naslova upravičeno odmerilo pripadajoče materialne stroške.

11. Uveljavljanje soprispevka k nastali škodi zaradi dejstva, ker tožnik ni bil pripet, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj pritožnica tudi ni izkazala, zakaj teh dejstev oziroma tega ugovora ni mogla uveljavljati že do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave ob pogojih iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer bi bil ugovor neutemeljen, saj se tožnik ni utegnil pripeti s pasom, prav zaradi trka.

12 Tožniku gredo zakonske zamudne obresti od odškodnine za nematerialno škodo od dneva, ko je od toženke zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 299. člena v zvezi s 965. členom OZ; Pravno mnenje VSRS z dne 26. 6. 2002). Pritožba stranske intervenientke je zato v tem obsegu neutemeljena.

13. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi stranske intervenientke delno ugodilo in odškodnino iz naslova nematerialne škode znižalo za 300,00 EUR (iz naslova strahu), sicer pa njeno pritožbo, v celoti pa tudi pritožbo tožnika, zavrnilo in sodbo v preostalem nespremenjenem delu, potrdilo (358. člen, 353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče tudi ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje, da pravdni stranki sami nosita stroške postopka, upoštevaje tudi spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka iz naslova strahu, saj meni, da je stroškovna odločitev skladna z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.

15. Glede na uspeh pravdnih strank s pritožbo in z odgovorom na pritožbo, je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi pritožbene stroške pravdni stranki nosita sami (drugi odstavek 154. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Predvsem na podlagi izpovedbe N. V. pa tudi tožnika, ki ju tudi pritožbeno sodišče šteje za resnicoljubni in verodostojni.

(2) Če za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna.