Jedro

Z nenavzočnostjo zagovornika na zaslišanju priče C. C. obtoženki v predmetni fazi kazenskega postopka ni bila kršena pravica do obrambe (29. člen Ustave RS), kot to zatrjuje pritožba. Vprašanje nedovoljenosti predmetnega dokaza in s tem poštenosti postopka zoper obdolženo, kot je drugo sodišče pojasnilo že v sklepu z dne 25. 10. 2022, opr. št. I Kp 35134/2022, bi se lahko postavilo le v nadaljevanju kazenskega postopka, v fazi glavne obravnave, če bi sodišče prve stopnje, ne da bi pričo neposredno zaslišalo in omogočilo soočenje obtoženke s pričo ob strokovni pomoči zagovornika, na izpovedbah priče iz faze nujnih preiskovalnih dejanj z dne 7. 6. 2022, ko je bila zaslišana brez navzočnosti zagovornika in o pravici do zagovornika niti ni bila poučena, oprlo svojo sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so zoper obtožena A. A. in B. B. priporni razlogi še vedno podani. Pravnomočno sta obtožena storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države v kvalificirani obliki po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pa se nahajata v priporu od dne 7. 6. 2022 od 1.00 oziroma 1.10 ure dalje.

2. Zagovornik obtožene A. A. se je pravočasno pritožil zoper sklep o priporu. Zatrjuje vse pritožbene razloge, konkretizira pa pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtoženki pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb, višje sodišče ugotavlja, da je zunajobravnavni senat pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo pripor zoper priprto obtoženko in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storila očitano ji kaznivo dejanje, da je begosumna, da je še vedno ponovitveno nevarna, da je pripor zoper njo neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obtoženke tudi sorazmeren ukrep.

5. Pritožnik zatrjuje, da naj bi prvo sodišče obstoj utemeljenega suma gradilo zgolj na domnevah ter subjektivnih izpovedbah priče C. C. Sodišče druge stopnje zavrača te pritožbene trditve, saj je prvo sodišče pri utemeljevanju zahtevanega dokaznega standarda izhajalo iz dejstva pravnomočne obtožnice. S sklepom zunajobravnavnega senata z dne 5. 12. 2022, opr. št. II Ks 35134/2022, sta bila namreč zavrnjena ugovora zagovornikov obeh obtožencev zoper obtožnico z dne 29. 9. 2022, s čimer je postala pravnomočna. S tem je bil utemeljen sum storitve v obtožnici opisanega in obtožencema očitanega kaznivega dejanja znova formalno dognan.

6. Z nenavzočnostjo zagovornika na zaslišanju priče C. C. obtoženki v predmetni fazi kazenskega postopka ni bila kršena pravica do obrambe (29. člen Ustave RS), kot to zatrjuje pritožba. Zapisnik o zaslišanju te priče tekom nujnih preiskovalnih dejanj zaenkrat še ne predstavlja nedovoljenega dokaza, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa. Dežurna preiskovalna sodnica je pred zaslišanjem priče, kot izhaja iz zapisnika, pojasnila, da se zaslišanje priče opravlja v okviru nujnih preiskovalnih dejanj v skladu z določbami 166. člena ZKP ter na predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju, ker obstaja verjetnost, da priča kasneje več ne bo mogla biti zaslišana ali pa bi to procesno dejanje lahko bilo povezano z zavlačevanjem postopka oziroma drugimi težavami. V nadaljevanju postopka so bila pravila o obvezni obrambi v celoti upoštevana, saj je bil skladno z drugim odstavkom 70. člena ZKP v zvezi z 204.a členom ZKP zagovornik pri zaslišanju obdolženke navzoč. Vprašanje nedovoljenosti predmetnega dokaza in s tem poštenosti postopka zoper obdolženo, kot je drugo sodišče pojasnilo že v sklepu z dne 25. 10. 2022, opr. št. I Kp 35134/2022, bi se lahko postavilo le v nadaljevanju kazenskega postopka, v fazi glavne obravnave, če bi sodišče prve stopnje, ne da bi pričo neposredno zaslišalo in omogočilo soočenje obtoženke s pričo ob strokovni pomoči zagovornika, na izpovedbah priče iz faze nujnih preiskovalnih dejanj z dne 7. 6. 2022, ko je bila zaslišana brez navzočnosti zagovornika in o pravici do zagovornika niti ni bila poučena, oprlo svojo sodbo1. Glede na navedeno so neutemeljeni očitki pritožnika o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave RS, ker naj bi bila obtoženki kršena pravica do obrambe.

7. Ob ugotovljenem oziroma preizkušenem utemeljenem sumu je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih storilec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Za obstoj tega pripornega razloga ni potrebno, da so kumulativno podane vse naštete okoliščine, ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec uresničil katero od alternativno naštetih oblik ponovitvene nevarnosti.

8. Pritožnikovo navajanje, da obtoženka več ni ponovitveno nevarna, ker ji je bilo ob pridržanju zaseženo osebno vozilo, ki naj bi bilo uporabljeno pri storitvi kaznivega dejanja, za sodišče druge stopnje ni prepričljivo. Obtoženka je predmetno vozilo najela, in ni nobenega razloga, ki bi ji preprečeval, da to stori ponovno. Enako kot v prejšnjih sklepih, tudi sedaj sodišče druge stopnje poudarja, da iz dosedanjih dejanskih ugotovitev, ki jih je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo pod točko 7 izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi obtožena kaznivo dejanje izvrševala iz usklajeno v dobro organizirani združbi, ob pričakovanju zaslužka. Vztrajnost pri kaznivi dejavnosti je nedvomno izkazala s tem, ko sta s soobtožencem utemeljeno osumljena, da sta kljub kontroli s strani hrvaških policistov 5. 6. 2022 pri poskusu istovrstnega kaznivega dejanja, sedaj obravnavano storila le dva dneva kasneje. Po pritožniku zatrjevane premoženjske razmere obtoženke zato ne zagotavljajo, da v primeru, če bi bila izpuščena na prostost, ne bi nadaljevala z izvrševanjem kaznivih dejanj. Nekonkretizirano zatrjevana pomoč njene matere in sestre nista okoliščini, ki bi lahko pretehtali v prid obtoženke.

9. Kot pravilno poudarja prvo sodišče pod točko 6 obrazložitve v zvezi z obtoženkino begosumnostjo, je slednja tuja državljanko, ki jo na ozemlje Republike Slovenije ne veže stalno ali začasno prebivališče in tudi ne zaposlitev ali kakršnekoli druge vezi (rodbinske, poslovne in druge). Zato je podana realna nevarnost, da se bo obtoženka z begom iz Republike Slovenije izognila izvedbi kazenskega postopka. Ob ugotovljenih konkretnih okoliščinah dejstvo, da ima obtoženka stalno bivališče, sina in ostalo rodbino v Latviji, ki je članica Evropske unije, samo po sebi ne odpravlja njene begosumnosti. Znova je treba pritrditi utemeljitvi sodišča prve stopnje, da bi obdolženka morala imeti v primeru obljube po 195. členu ZKP v Sloveniji stalno ali začasno prebivališče. 10. Pod točko 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa je prvo sodišče s tehtnimi razlogi utemeljilo tudi neogibnost pripora zoper obtoženko za varnost ljudi in neoviran potek kazenskega postopka, ki jo sodišče presoja skladno z ustavnim načelom sorazmernosti in ki zagotavlja, da poseg v človekove pravice (obtoženkino prostost) ne bo hujši kot je nujno potrebno za zavarovanje dobrine, ki naj se s posegom zavaruje. Iz obrazložitve sklepa določno izhaja, da je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obtoženkino pravico do osebne svobode in da te nevarnosti ni mogoče odpraviti s kakšnim milejšim ukrepom. Pri tem v prid obtoženke ne more pretehtati zatrjevana okoliščina, da je že več mesecev ločena od mladoletnega otroka. Kot je bilo poudarjeno že v prejšnjih sklepih, gre za okoliščino, ki je bila sodišču znana že od samega začetka postopka.

11. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za obtoženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 tako sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 8. 9. 2022, opr. št. I Ips 57562/2020