Jedro

Sodišče soglaša z zaključkom tožene stranke, da je proizvodni proces izdelave sladoleda enoten in medsebojno povezan, tako da ne dopušča fizične ločitve pakiranja sladoleda od drugih faz v proizvodnji, ugotovitve ob inšpekcijskem pregledu pa tudi kažejo, da so tako delavci tožeče stranke kot tudi delavci družbe A., d.o.o. opravljali delo na isti delovni opremi, pa četudi je bila ta formalno oddana v najem tožeči stranki.

Organ je dolžan udeleženca postopka poučiti o pravici do tolmača, če ve, da ta ne razume slovenskega jezika. Organ pa to lahko ve, kadar udeleženec to sam pove oziroma če organ to ugotovi glede na konkretne okoliščine vodenega postopka. V obravnavanem primeru bi torej C.C., kolikor ne bi razumel slovenskega jezika in vprašanj, ki so mu bila postavljena, to lahko povedal upravnemu organu in zahteval, da se mu omogoči spremljanje postopka v jeziku, ki ga razume, pa tega ni storil, dejstvo pa je, da je komunikacija z inšpektorico potekala brez težav.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Koper - Postojna - Nova Gorica, Pisarna Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki prepovedal opravljanje delovnega procesa in uporabo sredstev za delo v proizvodnih prostorih družbe A., d.o.o., na naslovu ..., ki ga izvaja tako, da s svojimi zaposlenimi delavci izvaja zagotavljanje dela delavcev tej družbi, dokler bo to izvajala v nasprotju s predpisi, ki urejajo trg dela, in sicer dokler ne bo vpisana v register pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti delavcev drugemu uporabniku pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter tako zagotovila spoštovanje 163., 167. in 164. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD).

2. V obrazložitvi svoje odločitve prvostopenjski organ navaja, da je delovna inšpektorica dne 5. 7. 2016 v pisarni tožeče stranke na naslovu ... opravila inšpekcijski pregled. Ugotovila je, da delavci tožeče stranke opravljajo delo v proizvodnih prostorih družbe A., d.o.o. in da sta tožeča stranka in ta družba sklenili Aneks k pogodbam o najemu strojev z dne 1. 1. 2015, pogodbi o najemu opreme z dne 2. 6. 2015 ter pogodbi o izvajanju storitev pakiranja lučk, banjic in kornetov. S tem aneksom sta se družbi dogovorili, da bo tožeča stranka, kot izvajalec, v poslovnih prostorih družbe A., d.o.o. za to družbo, kot naročnika, opravljala storitve pakiranja lučk, banjic in kornetov, in sicer na strojih, ki jih je družba A., d.o.o. dala v najem tožeči stranki. Na dan nadzora je tožeča stranka zaposlovala 171 delavcev, s katerimi je imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Inšpektorica je v inšpekcijskem postopku pregledala tudi statistiko prisotnosti delavcev tožeče stranke na delovnem mestu za čas od marca do vključno junija 2016, razpored dela za dan 5. 7. 2017 in naključno izbrane delovne naloge naročnika storitve, torej družbe A., d.o.o. 3. V nadaljevanju izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ pojasnil, da je razporeditev delavcev v proizvodnem procesu razvidna iz razporedov delovne sile, ki se pripravi tako, da vodja proizvodnje pri družbi A., d.o.o., B.B. odda direktorju tožeče stranke C.C. delovni nalog, iz katerega so razvidno artikli, ki jih morajo proizvesti ter mu pove, koliko delavcev potrebujejo za delo na posamezni liniji. Delavce na posamezne linije razporeja ali C.C. ali B.B. Delavci tožeče stranke, ne glede na pogodbe, ki jih ima ta sklenjene z družbo A., d.o.o. opravljajo delo na več linijah v proizvodnji ter v celotnem procesu te družbe. Delovni proces je namreč sestavljen tako, da ga ni mogoče ločevati, nadzor pa izvajajo delavci družbe A., d.o.o., ki bolgarskim delavcem dajejo navodila in skrbijo za pravočasno izvedbo opravil na posameznih linijah.

4. Prvostopenjski organ navaja, da je bil enak način dela ugotovljen tudi ob inšpekcijskem nadzoru dne 23. 7. 2015, ko se je ugotovilo, da delavci tožeče stranke delajo v treh izmenah, razporede pa pripravi šef proizvodnje družbe A., d.o.o. Navodila za delo dajejo in nadzor izvajajo delavci družbe A., d.o.o. Te ugotovitve po presoji prvostopenjskega organa vodijo do zaključka, da tožeča stranka dejansko zagotavlja delo delavcev za končnega uporabnika, to je družbo A., d.o.o., in to na način, kot ga določa 163. člen ZUTD, četudi za tako dejavnost ni vpisana v register. Poudarja, da je, ne glede na sklenjene pogodbe, pri ugotavljanju razmerja med najemodajalcem in najemnikom pomembno predvsem izvajanje pogodb in pogoji za opravljanje dela. Tožeči stranki je zato izrekel ukrep prepovedi zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabnikov, dokler ne bo vpisana v register pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo tako dejavnost. 5. Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je drugostopenjski organ uvodoma povzel vsebino izpodbijane odločbe in pritožbene navedbe. Meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da pritožbene trditve niso utemeljene. Drugostopenjski organ v nadaljevanju povzema določbe ZID-1, ki določajo pristojnosti in naloge inšpektorjev za delo ter določbe ZUTD, ki opredeljujejo pojem opravljanja dejavnosti zagotavljanja delavcev in določajo, kdo lahko tako dejavnost opravlja. Glede navedbe tožeče stranke, da naj bi bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno in da ni pravilna trditev v izpodbijani odločbi, da se tožeča stranka ni opredelila do vsebine zapisnika, navaja, da je inšpektorica v tej zadevi opravila več inšpekcijskih pregledov, tožeči stranki pa so bili vročeni vsi zapisniki, na katere je lahko podala svoje pripombe. Ne drži niti pritožbena trditev, da je izrek nejasen in s tem nedoločljiv in neizvršljiv, saj iz njega brez dvoma izhaja dolžnost tožeče stranke, da s svojimi delavci ne sme opravljati del in uporabljati sredstev družbe A., d.o.o., dokler ne bo vpisana v register pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu uporabniku. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da delavci tožeče stranke ne opravljajo dela le na tako imenovanih najetih strojih, pač pa na vseh strojih, ki so del delovnega procesa družbe A., d.o.o. Drugostopenjski organ tudi meni, da je prvostopenjski organ svojo odločitev obrazložil v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in jo oprl na dokaze, iz katerih so razvidna relevantna dejstva. Poudarja, da je pravilno ugotovil, da način dela tožeče stranke kaže, da posreduje delo svojih delavcev drugi družbi in da ni mogoče upoštevati njenega zatrjevanja, da družba A., d.o.o., delavcev ne nadzoruje in jim daje navodila. Delovni proces pri družbi A., d.o.o., je sicer sestavljen tako, da ga ni mogoče ločevati. Sklicevanje tožeče stranke na podjemne pogodbe zato ni utemeljeno, saj je relevantna dejanska vsebina razmerij in ne le formalna pogodba. Delavci tožeče stranke namreč pri družbi A., d.o.o. delajo kontinuirano in tudi evidentirajo prihode na delo in odhode z dela, kar kaže, da ima ta družba tudi nadzor nad delovnim časom delavcev tožeče stranke.

6. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh tožbenih razlogov in sodišču predlaga, da odločbo odpravi, tožena stranka pa naj ji tudi povrne stroške postopka. V tožbi uvodoma povzema vsebino izreka izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter navaja, da je taka odločitev nezakonita in nepravilna. Ni točna navedba tožene stranke, da so bili tožeči stranki, oziroma njegovi pooblaščeni osebi vročeni zapisniki o opravljenih nadzorih z dne 4. 6. 2015, 23. 7. 2015, 5. 7. 2016 in 25. 7. 2016, kar pomeni, da se z njimi ni mogla seznaniti in se o navedbah izjasniti. Izpodbijana in drugostopenjska odločba sicer navajata različne datume inšpekcijskih nadzorov, tako da so datumi pomešani in ni jasno, kdaj so bili opravljeni pregledi, kateri zapisniki so bili izdani in ali se je tožeča stranka do njih opredelila.

7. Tožeča stranka v nadaljevanju povzema določbo 3. točke 19. člena Zakona o inšpekciji dela (v nadaljevanju ZID-1) ter določbo 163. člena ZUTD. Trdi, da v njenem primeru ne gre za primer zagotavljanja dela delavcev uporabniku, saj pogoji, da lahko govorimo o taki dejavnosti in jih določa 163. člena ZUTD, niso izpolnjeni. Tožeča stranka ima z družbo A., d.o.o. sklenjenih več pogodb. Gre za medsebojno sodelovanje teh dveh družb, na podlagi katerega tožeča stranka opravlja storitve pakiranja sladolednih izdelkov, ki jih proizvaja A., d.o.o. in za kar je ta dolžna tožeči stranki plačati znesek, ki je odvisen od količine in vrste prevzetega sladoleda. Gre torej za opravljanje storitev, ne pa za zagotavljanje dela delavcev uporabniku. Družba A., d.o.o. tožeči stranki tudi nikoli ne sporoča, koliko delavcev potrebuje za izvršitev določenega dela, pač pa le, koliko produkta mora biti izdelanega v določenem obdobju. To izkazujejo tudi računi, ki jih izstavlja tožeča stranka za opravljene storitve. Družbi sta v preteklosti sicer sodelovali na drugačni pravni podlagi, nato pa sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju in povsem reorganizirali delovni proces. Predhodno sodelovanje ni pomembno, ugotovitve inšpektorice v zvezi s tem pa so napačne. Delavci tožeče stranke dela ne opravljajo pod nadzorom in po navodilih družbe A., d.o.o., kot je napačno navedeno v izpodbijani odločbi, pač pa pod nadzorom in po navodilih odgovornih oseb tožeče stranke. Drži sicer, da se nekaj delavcev družbe A., d.o.o. ob določenih dneh nahaja v proizvodnji, kjer delajo delavci tožeče stranke, vendar pa le z namenom sprotnega nadzora kvalitete produkta in delovanja opreme, dane v najem. Razumljivo je, da je A., d.o.o. zainteresirana na kvaliteto produkta, saj bi v primeru napak lahko prišlo do izpada dobička in do gospodarske škode za obe družbi. Družba A., d.o.o. je po določbi 3. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju tudi sicer zavezana k vsakodnevnemu kvantitativnemu in kvalitativnemu pregledu opravljenih storitev, kar pa ne gre šteti na nadzor nad delavci tožeče stranke ali dajanje navodil. 8. Tožeča stranka še navaja, da tega, da bi tožeča stranka zagotavljala delo delavcev družbi A., d.o.o., ne izkazujejo niti trditve inšpektorja, da je ta družba, preko strokovne družbe Č., d.o.o., poleg svojih delavcev za varno delo usposabljala tudi delavce tožeče stranke. Č., d.o.o. je zunanji strokovni izvajalec, ki izvaja usposabljanja po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu in za obe družbi opravlja enaka usposabljanja, kar pa ne pomeni, da se delavci tožeče stranke usposabljajo po enakem programu kot delavci družbe A., d.o.o. To kaže tudi to, da je tožeča stranka sama poravnala račun za izvedbo usposabljanja, ki ji ga je izstavila družba Č., d.o.o. 9. Tudi ugotovitev tožene stranke, da naj bi tožeča stranka delo opravljala s sredstvi družbe A., d.o.o. ne drži. Družbi imata namreč sklenjeno pogodbo o najemu opreme in o najemu delovnih strojev. To pomeni, da delavci tožeče stranke ne uporabljajo delovnih sredstev, ki bi bila del delovnega procesa družbe A., d.o.o., pač pa gre za sredstva, ki jih ima tožeča stranka v najemu. Družba A., d.o.o. je po določbi 8. člena pogodbe o najemu strojev zgolj dolžna delavcem tožeče stranke nuditi strokovno pomoč in stalni nadzor nad delovanjem opreme. Gre za sredstva, ki so last družbe A., d.o.o. in ta ima interes, da delujejo brezhibno in varno. Delavci tožeče stranke opravljajo delo le na določenih proizvodnih linijah in izključno s stroji in opremo, ki jo imajo v najemu, ne pa na vseh proizvodnih linijah, kot je navedeno v izpodbijani odločbi. Tudi zdravstvene preglede so ti delavci opravili v Bolgariji, neodvisno od družbe A., d.o.o. 10. Tožeča stranka tudi opozarja, da njen zakoniti zastopnik slabo razume in govori slovenski jezik ter so bile zato njegove izjave v zapisniku napačno povzete, mestoma celo prikrojene v prid utemeljitvi dejanskega stanja, kot ga opisuje inšpektor. Nikjer ni zaslediti, da bi bil C.C. opozorjen na pravico do tolmača, kar je bistvena kršitev določb postopka, kršeno pa tudi načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP ter načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tudi sicer odločba drugostopenjskega organa ni obrazložena in je nerazumljiva, niti ni pojasnjeno, zakaj bi evidentiranje prihoda delavcev pomenilo izkaz o nadzoru nad njimi.

11. Tožena stranka, ki je sodišču posedovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila, pač pa le predlagala, naj sodišče tožbo zavrne.

K točki I izreka:

12. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče zato zavrača očitek tožeče stranke, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna in nejasna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

13. Izpodbijano odločbo je delovna inšpektorica izdala na podlagi 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDI-1. Po tej določbi lahko inšpektor z odločbo prepove opravljanje dela delavcev ali delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo do odprave nepravilnosti, če pri inšpekcijskem nadzoru ugotovi, da je delodajalec ali uporabnik, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja in trg dela, posredovani delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost posredovanja dela delavcev uporabniku, omogočil delo delavcu v nasprotju s predpisi, ki urejajo trg dela. Inšpekcijski nadzor (torej tudi nadzor delovne inšpekcije) je namreč nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (prvi odstavek 2. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, v nadaljevanju ZIN), izvajajo pa ga inšpektorji, ki so pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora v okviru svojih pooblastil samostojni (4. člen ZIN). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožeči stranki izrečen ukrep prepovedi opravljanja delovnega procesa in uporaba sredstev za delo v proizvodnih prostorih družbe A., d.o.o., ki se izvaja tako, da tožeča stranka s svojimi delavci izvaja zagotavljanje dela delavcev tej družbi, četudi ta ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. Po določbi prvega odstavka 163. člena ZUTD se za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku šteje vsako zagotavljanje dela delavcev s strani pravne ali fizične osebe, s katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, uporabniku, pri katerem delavec opravlja delo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika ali pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa uporabnika.

14. Tožeča stranka ugotovitvi inšpektorice, da ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev, saj za opravljanje take dejavnost ni vpisana v registru pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ne oporeka in zato sodišče šteje, da ta ugotovitev ni sporna. Sporna pa je narava dela njenih delavcev v razmerju do družbe A., d.o.o., in sicer je sporno ali gre v obravnavanem primeru za napotene delavce, tako kot trdi tožena stranka ali pa za delavce tožeče stranke, ki v njenem imenu na podlagi pogodbe (pogodb) civilnega prava za družbo A., d.o.o. izvršujejo s pogodbo dogovorjeno storitev in to s stroji in opremo, ki jih ima tožeča stranka v najemu. Sodišče ob tem poudarja, da je, ne glede na tako sklenjene pogodbe, oziroma aneksa, ki sicer niso sporni, treba pri presoji ali je šlo v predmetni zadevi za posredovanje dela delavcev ali le za izvrševanje sklenjene pogodbe civilnega prava, delo delavcev ocenjevati po dejanski vsebini medsebojnih razmerij in ne po (formalni) vsebini pogodb, ki sta jih sklenili pogodbenici.1

15. Tožeča stranka gradi tožbo na trditvi, da ne posreduje dela delavcev, pač pa da ti v imenu te družbe le izvajajo storitev, dogovorjeno s pogodbo (pogodbami) civilnega prava in za kar tudi prejme plačilo. Trdi torej, da je v razmerju z družbo A., d.o.o. pomemben le končni rezultat, torej opravljena storitev, delo pa da izvaja in organizira samostojno, prav tako tudi samostojno nadzira in daje navodila delavcem, ki delo opravljajo le na določenih proizvodnih linijah in izključno s stroji in opremo, ki jo imajo v najemu, ne pa na vseh proizvodnih linijah. Navaja tudi, da je sicer res, da so v delovnem procesu občasno prisotni tudi delavci družbe A., d.o.o., vendar pa ne zato, da bi nadzirali ali dajali navodila delavcem tožeče stranke, pač pa zato, ker je skladno s sklenjenimi pogodbami družba A., d.o.o. dolžna zagotavljati strokovno pomoč in izvajati stalni nadzor nad delovanjem opreme ter kvaliteto produktov.

16. Sodišče trditvam tožeče stranke ne sledi, saj iz zbranih dokazov ne izhaja, da naj bi prevzela le točno določena dela v proizvodnji družbe A., d.o.o., kot trdi, in tudi ni izkazano, da naj bi ta dela s svojimi zaposlenimi izvajala, vodila in jih nadzirala samostojno. Soglaša z zaključkom tožene stranke, da je proizvodni proces izdelave sladoleda enoten in medsebojno povezan, tako da ne dopušča fizične ločitve pakiranja sladoleda od drugih faz v proizvodnji, ugotovitve ob inšpekcijskem pregledu pa tudi kažejo, da so tako delavci tožeče stranke kot tudi delavci družbe A., d.o.o. opravljali delo na isti delovni opremi, pa četudi je bila ta formalno oddana v najem tožeči stranki. Teh ugotovitev, ki so po presoji sodišča ključne za razumevanje razmerja med tožečo stranko, oziroma njenimi delavci in družbo A., d.o.o., zato ne izključuje ugotovitev inšpektorice, da so bili delavci družbe A., d.o.o. tisti, ki so (sicer skladno s sklenjeno pogodbo) zagotavljali strokovno pomoč in izvajali nadzor nad delovanjem opreme in kvaliteto produktov in tudi ne njene ugotovitve o usposabljanju za varno delo. Kot je že bilo izpostavljeno, je treba delo delavcev ocenjevati po dejanski vsebini medsebojnih razmerij in ne zgolj po vsebini pogodbe, prav način izvajanja dela, nadzor (tako nad opremo kot tudi izdelki), nenazadnje tudi nadzor prihodov in odhodov delavcev tožeče stranke na delo pa kaže, da so bili delavci tožeče stranke vpeti v enoten delovni proces skupaj z delavci družbe A., d.o.o. in da torej niso zgolj izvrševali pogodbeno dogovorjenih storitev, kot to trdi tožeča stranka. Sodišče ugotavlja, da so vse relevantne okoliščine v zvezi s tem pojasnjene tako v prvostopenjski kot v drugostopenjski odločbi in se na te ugotovitve, kot tudi na pravilno dokazno oceno tožene stranke v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) in teh navedb ne ponavlja. Pri tako ugotovljenem dejanskem stanju sodišče ne vidi nasprotij, kot jih v tožbi skuša prikazati tožeča stranka. Dokaze je namreč treba ocenjevati vsakega posebej in nato skupaj, kar je tožena stranka v dokazni oceni, ki ji pritrjuje tudi sodišče, naredila. Pritrditi pa gre tožeči stranki, da so v odločbah zamešani datumi inšpekcijskih pregledov. Iz podatkov upravnega spisa kot tudi prvostopenjske odločbe pravilno izhaja, da sta bila opravljena dva inšpekcijska pregleda, in sicer dne 5. 7. in 23. 7. 2016, ko je bil navzoč tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke C.C., zapisnika o tem pa sta mu bila vročena. Ostali datumi, ki so navedeni v drugostopenjski odločbi kot datumi inšpekcijskih pregledov pri tožeči stranki, so nepravilni, vendar pa to ne vpliva na pravilnost zaključkov tožene stranke. Drugostopenjski organ je namreč svojo odločitev sprejel in pojasnil le na podlagi pregledov z dne 5. 7. in 23. 7. 2015 ter zato zapis ostalih datumov sodišče šteje kot pomotnega in ne vpliva na sprejeto odločitev.

17. Tožeča stranka posebej izpostavlja, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka s tem, ko njenega zakonitega zastopnika C.C. ob inšpekcijskem pregledu ni poučila o pravici do spremljanja postopka po tolmaču, četudi slabo govori in razume slovenski jezik. Sodišče tej trditvi tožeče stranke ne sledi. Po določbi prvega odstavka 62. člena ZUP se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. Ne glede na to imajo v skladu z določbo sedmega odstavka 62. člena ZUP stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati postopek po tolmaču, organ pa jih je dolžan o tem poučiti. Organ je torej dolžan udeleženca postopka poučiti o pravici do tolmača, če ve, da ta ne razume slovenskega jezika. Organ pa to lahko ve, kadar udeleženec to sam pove oziroma če organ to ugotovi glede na konkretne okoliščine vodenega postopka. V obravnavanem primeru bi torej C.C., kolikor ne bi razumel slovenskega jezika in vprašanj, ki so mu bila postavljena, to lahko povedal upravnemu organu in zahteval, da se mu omogoči spremljanje postopka v jeziku, ki ga razume, pa tega ni storil, dejstvo pa je, da je komunikacija z inšpektorico potekala brez težav. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ tudi ugotovil, da C.C. v Republiki Sloveniji stalno prebiva in da je ob inšpekcijskem nadzoru v slovenskem jeziku komuniciral tudi z drugimi udeleženci postopka, česa tožeča stranka tudi ne prereka. Po presoji sodišča zato v konkretnem primeru ni prišlo do kršitve 5. točke prvega odstavka 237. člena ZUP. Ta presoja se nanaša tudi na delavce tožeče stranke, saj jih je inšpektorica le identificirala.

18. Sodišče kot neutemeljeno ocenjuje tudi tožbeno navedbo, da je C.C. podal izjavo pod vtisom preteklega poslovanja, ko je tožeča stranka dejansko posredovala delavce. Sodišče namreč ne vidi razloga, zakaj C.C. o tem ne bi smel izpovedovati, zlasti zato, če bi se medsebojno razmerje med tožečo stranko in družbo A., d.o.o. dejansko spremenilo. Trditev tožeče stranke, da je tožena stranka izjavo C.C. povzela napačno in nepopolno, pa je pavšalna in je ni mogoče preveriti.

19. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje in zato ni sledilo dokaznim predlogom tožeče stranke, da naj sodišče zasliši nekatere priče ter izvaja dodatne dokaze, saj jih ocenjuje kot nepotrebne. Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je bila tožeči stranki dana možnost, da se izjasni o ugotovljenih dejstvih in izvedenih dokazih, kar je tudi izkoristila in nekatere dokaze predložila. Sodišče zato meni, da je neutemeljen tudi tožbeni ugovor tožeče stranke, da ji je bila v tem postopku kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave. Prav tako tudi ni mogoče slediti tožeči stranki, ki meni, da je odločitev prvostopenjskega organa nerazumljiva, saj je v izreku izpodbijane odločbe jasno in razumljivo odločeno o predmetu postopka in določeno, da bo smela izvajati dejavnost posredovanja dela delavcev le, kolikor bo za opravljanje take dejavnosti vpisana v registru Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

20. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 352/2015 z dne 20. 10. 2016 in sodbo tega sodišča, št. I U 1589/2016 z dne 17. 6. 2017.