Jedro

Po določilih 172. člena ZOR pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Če oškodovanec s svojim ravnanjem drugemu dovoli, da ta nekaj stori, po določilih 163. člena ZOR ne more zahtevati od njega povrnitve škode. ZOR v 154. členu določa, da je med splošnimi podlagami za odgovornost tudi vzročna zveza med ravnanjem določene osebe ter nastankom škode. Pri odločanju o tem, ali vzročna zveza v konkretnem primeru obstaja ali ne, je pomembno ugotavljati ali bi do škode lahko prišlo tudi brez ravnanja osebe, kateri se očita povzročitev škode (naravna vzročnost), ali je škodo povzročilo več vzrokov (kumulativna vzročnost), in katere so ključne okoliščine, ki v dani situaciji lahko privedejo do nastanka škode (adekvatna vzročnost). Tudi pravne norme lahko določijo, katere okoliščine štejejo za vzrok nastanka škode (pravna vzročnost).

Vzročna zveza je pretrgana, če med ravnanje osebe ter škodo poseže samostojen in neodvisen dogodek.

Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moral revident v sodnem postopku do pravnomočnosti odločitve o njegovem odškodninskem zahtevku dokazati, da so organi tožene stranke neposredno povzročili razmere, ki so bile za revidenta takšne, da sploh ni mogel ravnati drugače, kot da je ravnal tako, da je imelo njegovo ravnanje objektivne znake disciplinske kršitve. Tega dejstva pa revident v postopku pred sodiščem ni uspel dokazati. Sodišči prve in druge stopnje sta iz omenjenih razlogov pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavzeli stališče, da med ravnanjem organov tožene stranke ter prikrajšanji revidenta ni vzročne zveze, ker je pretrgana. Tako v tej zadevi niso izpolnjene predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke, zato je sodišče revizijo tožnika zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da naj mu tožena stranka plača 12,813.000,00 SIT s pripadki ter da mu v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo všteje čas od 5.8.1983 do 21.12.1984 in od 1.2.1985 dalje. Ugotovilo je, da ne obstaja vzročna zveza med ravnanjem organov tožene stranke ter prikrajšanji, ki jih zatrjuje tožnik in zaradi katerih uveljavlja svoj odškodninski zahtevek.

Škoda, ki jo uveljavlja tožnik, bi lahko bila posledica disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku zaradi odklanjanja del, ne pa posledica napačnih odločitev organov tožene stranke.

Tožnikovo pritožbo zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, s tem da je v celoti soglašalo tudi z obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno in dovoljeno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče sodbo in sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Tožnik je s tožbo z dne 28.7.1992 uveljavljal pravice iz invalidskega zavarovanja ter zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi bila tožniku povzročena zaradi nepravilnega in nezakonitega ravnanja strokovnih organov tožene stranke. Tožnik je upravičen do odškodnine po določilih 137. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter po določilih 154. člena in 172. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99). Iz obrazložitev sodb sodišč prve in druge stopnje je razvidno, da sodišči v tej zadevi smiselno priznavata obsoj škode, ki je nastala tožniku, zanikata pa obstoj vzročne zveze med nastankom škode ter ravnanjem tožene stranke. Vzročna zveza naj bi bila pretrgana, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja zaradi odklonitve del, ki so bila po sklepu Odbora za varstvo pravic pri ZPIZ ( z dne 17.4.1981) ustrezna. Ta sklep naj bi bil kasneje kot zakonit potrjen v sodnem postopku, kar pa ni res. V letu 1986 je sodišče spremenilo sklep z dne 1.6.1983, ki ga je izdal Odbor za varstvo pravic SPIZ v zvezi s sklepom Odbora za uveljavljanje pravic SPIZ z dne 10.1.1983 in se je sprememba glasila, da predlagatelj oz. tožnik ni sposoben za opravljanje del PK delavca v enoti P., ker je bila pri njem podana spremenjena delovna zmožnost, tako da je bil od 24.12.1982 dalje sposoben v polnem delovnem času opravljati dela telefonista ali skladiščnika. Odbor za uveljavljanje pravic in invalidska komisija torej nista pravočasno ugotovila spremenjene delovne zmožnosti tožnika, zato je prišlo do dogodkov, zaradi katerih je tožniku 4.8.1983 prenehalo delovno razmerje. Razporejen je bil na dela, ki zanj niso bila primerna, zato jih je odklonil. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (določba 386. člena ZPP). Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Po določilih 172. člena ZOR pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Če oškodovanec s svojim ravnanjem drugemu dovoli, da ta nekaj stori, po določilih 163. člena ZOR ne more zahtevati od njega povrnitve škode. ZOR v 154. členu določa, da je med splošnimi podlagami za odgovornost tudi vzročna zveza med ravnanjem določene osebe ter nastankom škode. Pri odločanju o tem, ali vzročna zveza v konkretnem primeru obstaja ali ne, je pomembno ugotavljati ali bi do škode lahko prišlo tudi brez ravnanja osebe, kateri se očita povzročitev škode (naravna vzročnost), ali je škodo povzročilo več vzrokov (kumulativna vzročnost), in katere so ključne okoliščine, ki v dani situaciji lahko privedejo do nastanka škode (adekvatna vzročnost). Tudi pravne norme lahko določijo, katere okoliščine štejejo za vzrok nastanka škode (pravna vzročnost).

Vzročna zveza je pretrgana, če med ravnanje osebe ter škodo poseže samostojen in neodvisen dogodek.

Revident svoj odškodninski zahtevek utemeljuje s tem, da sta sodišči zavzeli napačno stališče o tem, da ne obstaja vzročna zveza med ravnanjem organov SPIZ ter prikrajšanji tožnika, ker mu je bil zaradi odklanjanja dela izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Njegova navedba, da je vzročna zveza obstajala, se opira na to, da naj bi v letu 1986 prišlo do "spremembe sklepa SPIZ z dne 1.6.1983", ki naj bi kazala na neustrezno delo in odločanje organov SPIZ. Te navedbe, ki jih je revident uveljavljal že v pritožbi, je pritožbeno sodišče utemeljeno zavrnilo. Prikrajšanja, ki jih v tej zadevi navaja revident, izvirajo iz njegovega ravnanja, to je iz zavračanja dela v organizaciji, v kateri je bil zaposlen in mu je bil zato izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Če bi mu bil ukrep izrečen neupravičeno, bi lahko tožnik z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, vključno z obnovo postopka, dosegel razveljavitev disciplinske odločitve ter odpravo vseh posledic te odločitve. Pri ponovnem odločanju o revidentovi disciplinski odgovornosti bi bilo mogoče v celoti preučiti vsa dejstva, ki so pomembna za ugotavljanje odgovornosti. Pri tem bi bilo ugotavljanje ali, oziroma kako je bil revident zmožen opravljati delo, na katerega je bil razporejen, ki je res eno izmed pomembnih dejstev, ki bi jih bilo treba raziskati. Med številnimi pravno pomembnimi dejstvi bi bilo mogoče ugotavljati tudi to, ali je tožnik na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen, menil, da delo na tem mestu zanj ni varno, in če je bilo tako, zakaj ni ravnal po pravno urejenem postopku odklonitve del ob hkratni obvestitvi inšpekcije dela.

Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moral revident v sodnem postopku do pravnomočnosti odločitve o njegovem odškodninskem zahtevku dokazati, da so organi tožene stranke neposredno povzročili razmere, ki so bile za revidenta takšne, da sploh ni mogel ravnati drugače, kot da je ravnal tako, da je imelo njegovo ravnanje objektivne znake disciplinske kršitve. Tega dejstva pa revident v postopku pred sodiščem ni uspel dokazati. Sodišči prve in druge stopnje sta iz omenjenih razlogov pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavzeli stališče, da med ravnanjem organov tožene stranke ter prikrajšanji revidenta ni vzročne zveze, ker je pretrgana. Tako v tej zadevi niso izpolnjene predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke, zato je sodišče revizijo tožnika zavrnilo.

Izpodbijanja sklepov sodišč prve in druge stopnje tožnik v reviziji ni izrecno utemeljil, zato o tem delu odločitev nižjih sodišč revizijsko sodišče ni odločalo.

Določbe ZOR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.