Jedro

Okvare zdravja, ki je zdravniška komisija druge stopnje ni upoštevala pri oceni invalidnosti, ni mogoče upoštevati kot podlago za priznanje vojaške invalidnosti, ker ta okvara ni nastala v pravno relevantnih okoliščinah za priznanje vojaške invalidnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo oddelka za občo upravo in krajevne skupnosti občine z dne 17.11.1992, s katero mu je bila zavrnjena zahteva za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida zaradi poškodbe hrbtenice, ki naj bi jo zadobil med služenjem obvezne vojaške službe. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da tožnik ne izpolnjuje obeh pogojev iz 12. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev. V konkretnem primeru je nesporno, da je pri tožniku prišlo v pravno relevantnih okoliščinah do poslabšanja bolezni, ni pa izpolnjen drugi pogoj, da njegov organizem ni okvarjen najmanj za 60 %. Zaključek temelji na podlagi izvida in mnenja komisije druge stopnje, ki ga je izdelala na zahtevo tožene stranke. V njem komisija navaja, da spondilartroza LV S1, lumboishialgija levo tožniku povzroča trajno 30 % invalidnost. Zdravniška komisija druge stopnje je stanje po bolezni ocenila po 202. b točki seznama odstotkov vojaške invalidnosti z uporabo 10. člena pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti in 26. člena navedenega zakona. Citirani 10. člen pravilnika določa, da se pravice po tem zakonu izjemoma priznajo tudi v primeru, če gre za bolezen, ki jo je imel invalid že prej, pa se mu je pri služenju vojaškega roka poslabšala ali za endogena in druga prirojena ali pridobljena nagnjenja, ki pogojujejo obolenje, katerih vzrok je neznan ali še ni zanesljivo ugotovljen, če so prvi pojavi takega obolenja nastali v teh okoliščinah ali se je zdravstveno stanje znatneje poslabšalo, kot je sicer običajen potek bolezni. V teh primerih se izjemoma deloma prizna vojaška invalidnost. Upošteva se ustrezen odstotek celotne okvare organizma glede na naravo bolezni in njen razvoj, trajanje in težo naporov pri opravljanju obvezne vojaške službe ter druge okoliščine, ki so vplivale na bolezen. V vseh teh primerih po določbi 26. člena zakona odstotka vojaške invalidnosti ni mogoče povečati ne glede na morebitne nadaljnje poslabšanje telesne okvare. Zdravniška komisija druge stopnje kifoskoliosis ni upoštevala za priznanje vojaške invalidnosti, v obrazložitvi izvida in mnenja pa je navedla, da je poslabšanje bolezni neposredna posledica opravljanja obvezne vojaške službe. Ker gre za lažjo funkcijsko okvaro hrbtenice z lažjimi nevrološkimi izpadi na spodnjih okončinah je primerna ocenitev 30 % po točki 202. b. V tožbi tožnik navaja, da je tožena stranka svojo odločitev sprejela na zastarelih podzakonskih predpisih SFRJ, ki se jih danes v pravni državi ne more uporabljati. Tožena stranka je spregledala, da gre pri tožniku še za kifoskoliosis, česar zdravniška komisija druge stopnje pri oceni telesne okvare ni upoštevala. To pa je neskladje, saj je ugotovila, da je poslabšanje bolezni neposredna posledica opravljanja obvezne vojaške službe. Zato tudi ocena 30 % ne more vzdržati, ko pa se tožniku zdravstveno stanje slabša, ne pa izboljšuje. Pred nastopom vojaške službe je bil tožnik zdrav in sposoben za vsako delo, zato meni, da je pavšalna ocena "primerna ocenitev 30 %" strokovno premalo pojasnjena in utemeljena. Tožnika bi morali poslati na specialni pregled, eventuelno na konzilij zdravnikov v Klinični center v Ljubljani, ker tožniku delovna sposobnost in moči pojenjajo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, tožnika pa oprosti plačila sodnih taks, ker je brez dohodkov in brez premoženja.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah, navedenih v izpodbijani odločbi.

Na podlagi vpogleda v upravne spise sodišče nima pomislekov v pravilno ugotovitev dejanskega stanja in na tej podlagi pravilno uporabo materialnih predpisov. Dejansko stanje je tožena stranka oprla na ugotovitve, ki izhajajo iz izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje št. 318 z dne 14.6.1994. Na njuni podlagi je tožena stranka pravilno ugotovila in v izpodbijani odločbi navedla, da je poslabšanje tožnikove bolezni neposredna posledica opravljanja obvezne vojaške službe, ker pa gre za lažjo funkcijsko okvaro hrbtenice z lažjimi nevrološkimi izpadi na spodnjih okončinah, ki jo zdravniška komisija po točki 202. b ocenjuje s 30 % invalidnostjo, je tudi pravilna nadaljnja ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje drugega zakonskega pogoja, ker mu to poslabšanje ne povzroča najmanj 60 % okvare organizma. Po 3. odstavku 12. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Ur. l. SFRJ, št. 68/81, 41/83, 75/85, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90) je mirnodobni vojaški invalid oseba, ki je kot vojaška oseba po 15.5.1945 zadobila bolezen, ki je neposredna posledica opravljanja obvezne vojaške službe v oboroženih silah in je zato njen organizem okvarjen najmanj za 60 % oziroma oseba, pri kateri je v navedenih okoliščinah zaradi poslabšanja bolezni, ki jo je imela preden je stopila v oborožene sile, nastala okvara organizma najmanj za 60 %. Ker je v obravnavanem primeru ocenjena okvara na 30 %, zakon pa zahteva najmanj 60 % okvaro organizma, je pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida in temu dejstvu ustrezne invalidnine.

Tožbeni ugovor, da je tožena stranka spregledala kifoskoliozo, ki je zdravniška komisija druge stopnje pri oceni invalidnosti tudi ni upoštevala, je neutemeljen. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi izrecno navedla, da zdravniška komisija druge stopnje kifoskolioze ni upoštevala za priznanje vojaške invalidnosti in je v obrazložitvi izvida in mnenja navedla, da je poslabšanje bolezni neposredna posledica opravljanja obvezne vojaške službe. To ugotovitev tožene stranke potrjujejo podatki spisov (izvid in mnenje komisije druge stopnje).

Ob tožbenem ugovoru, da je tožena stranka uporabila zastarele predpise sodišče pripominja, da upravni organi odločajo na podlagi veljavnih predpisov v času izdaje prvostopne odločbe. V konkretnem primeru je to čas, ko se je še uporabljal navedeni zvezni zakon in izvršilni predpisi, sprejeti na njegovi podlagi, v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

O tožnikovem predlogu, naj se ga oprosti plačila sodnih taks sodišče ni odločalo, ker je tožnik že po navedenem materialnem zakonu oproščen tega plačila.

Sodišče je neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je prav tako kot določbe že navedenega zveznega zakona uporabilo kot republiški predpis, skladno z že navedeno določbo ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.