Jedro

Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz prvega odstavka 235. člena KZ-1 je lahko storjeno, če storilec izpolni zakonske znake ene od alternativno določenih oblik kaznivega dejanja, saj so te izvršitvene oblike v zakonu navedene alternativno in ne kumulativno. Kaznivo dejanje pa bo storjeno tudi z ravnanjem, ki pomeni izpolnitev dveh ali več v zakonu določenih izvršitvenih dejanj, zaradi česar se izvršitvena načina vpis lažnih podatkov v poslovne listine in s podpisom potrditi listino z lažno vsebino ne izključujeta pri izvršitvi enega kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1 in je to dejanje lahko storjeno (poleg na ostale načine) bodisi na eden bodisi na drugi način, lahko pa tudi na oba načina.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene M.L. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo II K 5875/2019 z dne 27. 6. 2019 obdolženo M.L. spoznalo za krivo storitve enaindvajset kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako posamezno kaznivo dejanje določilo kazen en mesec zapora, nato pa po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja z navajanji, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker je sodišče prve stopnje obdolženko obsodilo za dve izvršitveni ravnanji, ki pa ju zakon določa zgolj alternativno, medtem ko sta v izreku uporabljeni kumulativno. Po mnenju obrambe izvršitveni obliki druga drugo izključujeta, saj sestava lažne vsebine zajema tudi podpis lažne listine. S tem pa je sodišče prve stopnje „kopičilo kriminalno količino“, zaradi česar je izrek sodbe nerazumljiv.

5. Pritožba, ki očitno prezre, da je sodišče prve stopnje obdolženko spoznalo za krivo storitve enaindvajset kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem, ne pa po prvem odstavku 235. člena KZ-1, nima prav. Obdolženki se v izreku izpodbijane sodbe očita, da je v poslovne listine vpisala lažne podatke in s svojim podpisom potrdila tako listino z lažno vsebino ter lažne poslovne listine uporabila kot resnične. Gre torej za tri izvršitvene načine, pri čemer sta prva dva vsebovana v alternativni dispoziciji iz prvega odstavka 235. člena KZ-1, medtem ko je zadnji, torej uporaba lažne poslovne listine kot resnične, zakonski znak kaznivega dejanja iz drugega odstavka istega člena. Ker je izvršitvena oblika iz drugega odstavka 235. člena KZ-1, v primeru, če storilec sam ponaredi poslovno listino, zaradi načela subsidiarnosti v navideznem steku s kaznivim dejanjem iz prvega odstavka istega člena, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolženko spoznalo za krivo enaindvajset kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1. Zgolj v pojasnitev pa pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožba tudi sicer sodišču prve stopnje neutemeljeno očita „kopičenje kriminalne količine“. Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz prvega odstavka 235. člena KZ-1 je lahko storjeno, če storilec izpolni zakonske znake ene od alternativno določenih oblik kaznivega dejanja, saj so te izvršitvene oblike v zakonu navedene alternativno in ne kumulativno. Kaznivo dejanje pa bo storjeno tudi z ravnanjem, ki pomeni izpolnitev dveh ali več v zakonu določenih izvršitvenih dejanj, zaradi česar se izvršitvena načina vpis lažnih podatkov v poslovne listine in s podpisom potrditi listino z lažno vsebino ne izključujeta pri izvršitvi enega kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1 in je to dejanje lahko storjeno (poleg na ostale načine) bodisi na eden bodisi na drugi način, lahko pa tudi na oba načina. Glede na navedeno ni nerazumljivosti v izreku izpodbijane sodbe, zaradi česar tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena pritožba uveljavlja dodatno z navajanji, da so razlogi sodbe glede izpovedbe priče Z.P. nejasni in v nasprotju z izrekom sodbe. Iz vsebine pritožbenih navedb, ko zagovornik podaja lastno oceno izpovedbe navedene priče, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe, pa izhaja, da prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno ocenilo izvedene dokaze. S tem pa pritožnik po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženka storila v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

8. Bistvo pritožbenih navedb je v ponavljanju zagovora obdolženke, da je njeno ravnanje posledica malomarnosti, saj je družba A. d.o.o. sodelovala z ljudmi, ki so skrbeli za dostavo vozil, zaradi česar je bila izdaja gotovine nujna, da so bila vozila dostavljena v Slovenijo. Dejansko bi morala v blagajniške izdatke zapisati „plačilo“, ne pa „vračilo“.

9. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženke, ki je zanikala storitev očitanih kaznivih dejanj. Oporo za svoje zaključke je imelo v številnih izvedenih dokazih, med njimi v blagajniških izdatkih, ki so navedeni v izreku izpodbijane sodbe. Obdolženka je tako v času od 23. 9. 2013 do 8. 10. 2014 izpolnila enaindvajset blagajniških izdatkov, iz katerih je razvidno, da bi naj posameznim prejemnikom izplačala gotovino v višinah, kot izhajajo iz blagajniških izdatkov. Domnevne prejemnike gotovine je sodišče prve stopnje tudi zaslišalo, njihove izpovedbe pa je v točki 5 razlogov izpodbijane sodbe pravilno ocenilo. A.W., A.B., R.S., V.M., V.L., A.P., J.B. in Z.P. so smiselno enako povedali, da so pri družbi A. d.o.o. (katere poslovne listine je vodila obdolženka, od 3. 7. 2014 dalje pa je bila tudi njena prokuristka) naročili nakup oziroma uvoz vozil višjega cenovnega razreda in da so kupnino nekateri izmed njih v celoti plačali na transakcijski račun družbe, drugi pa so v račun dali svoje vozilo, razliko pa doplačali. Vsi so povedali, da so vozilo prejeli, medtem ko kupnine, kot to izhaja iz blagajniških izdatkov, nikoli niso dobili vrnjene. Slednje je povedala tudi priča Z.P., oceno njene izpovedbe pa izpodbija pritožba. Priča je resda povedala, da ji je M.L. (op. sodišča obdolženkina hči) vrnila 15.000,00 EUR, ker še avta ni bilo, vendar pritožba očitno prezre njeno nadaljnjo izpovedbo, da dokazila za to ni prejela in da ji je ob izročitvi avtomobila 15.000,00 EUR tudi vrnila, medtem ko blagajniškega izdatka z dne 7. 4. 2014, iz katerega izhaja, da bi naj prejela 16.000,00 EUR, ni podpisala, niti denarja v takšnem znesku ni prejela. Zato se ni mogoče strinjati s pritožbo, da predstavlja blagajniški izdatek št. z dne 7. 4. 2014 verodostojno listino. Čas izdaje navedenega blagajniškega izdatka in vseh nadaljnjih blagajniških izdatkov, ki se nanašajo na pričo Z. P., pa na ugotovljeno dejansko stanje ne more vplivati.

10. Poleg navedenega na direkten naklep obdolženke kažejo tudi ugotovitve davčno inšpekcijskega nadzora in izpovedba davčnega inšpektorja A.S., kar vse je sodišče prve stopnje v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe pravilno dokazno ocenilo, zagovor obdolženke v smeri, da je ravnala malomarno, pa utemeljeno zavrnilo. Pritrditi je namreč sodišču prve stopnje, da se je obdolženka z dolgoletnimi izkušnjami na področju ekonomije nedvomno zavedala, da v blagajniške izdatke vpisuje lažno vsebino, saj gotovine posameznim prejemnikom ni vrnila, dejanje pa je tudi hotela storiti, saj je s tem hotela prikriti posredovanje in nakup vozil ter se morebiti izogniti plačilu davčnih obveznosti, poslovne listine pa je kot prave uporabila v postopku davčnega nadzora. Obdolženka pa niti ni znala pojasniti, komu je sicer izročila gotovino, navedeno v blagajniških izdatkih, s čimer bi bilo mogoče preveriti njen zagovor, da bi namesto „vračilo“ morala zapisati „plačilo“, da bi v pritožbi imenovano „napako“ storila kar enaindvajsetkrat pa sodišča ne prepriča. Ravno slednje dodatno potrjuje njeno zavest in voljo ravnati na način, opisan v izreku izpodbijane sodbe.

11. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

12. Pritožba graja tudi odločbo o kazenski sankciji in se zavzema za določitev nižje preizkusne dobe znotraj izrečene pogojne obsodbe, ker bi sodišče prve stopnje po mnenju obrambe moralo kot olajševalno okoliščino upoštevati, da nihče od strank ni bil oškodovan, saj so bila vozila v vseh primerih dostavljena. Prav tako pa pri obdolženki ni več podana ponovitvena nevarnost, ker je v pokoju in postopku osebnega stečaja.

13. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženke. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolženki izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opominjevalne narave. Glede na težo kaznivega dejanja in stopnjo obdolženkine krivde je sodišče prve stopnje obdolženki izreklo povsem primerno kazensko sankcijo. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da so bili vsem strankam dostavljeni avtomobili, je upoštevana že v okviru teže kaznivega dejanja, medtem ko upokojitev in postopek osebnega stečaja obdolženke nista odločilna za odmero kazenske sankcije v konkretnem primeru, saj je bilo že v okviru izbire njene vrste upoštevano, da obdolženka ni bila obsojena in da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljala kaznivih dejanj.

14. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).