Jedro

Z materialnopravnega vidika gledano, dogovor ne odseva soglasja volj njegovih podpisnic, kar pomeni, da pogodba (dogovor) sploh ni nastala. Šlo je torej za nesporazum po 63. členu ZOR (kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o predmetu obveznosti, pogodba ne nastane). Kajti, pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju enako kakor prvič razsodilo, da mora toženka overiti svoj podpis na prodajni pogodbi z dne 5.10.1990 za prodajo polovico nepremičnine vl. št... k.o... in izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, ker jo bo sicer nadomestila sodba. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, da morajo tožniki na podlagi dogovora z dne 9.10.1990 plačati 5.000 DEM z obrestmi toženki. Ugotovilo je namreč, da je četrta tožeča stranka podpisala aneks z dne 9.10.1990 za plačilo še dodatnih 5.000 DEM s pomočjo prevare delavca posredniške agencije in da ne pomeni prave volje vseh pogodbenikov. Aneks je neveljaven, ker je bil podpisan v zmoti. Četrta tožeča stranka tudi ni imela pooblastila ostalih tožnikov za podpis aneksa.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo to sodbo. Kot pravilne je sprejelo dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo pravno sklepanje. Tako se v dejanskem in pravnem pogledu strinja z ugotovitvijo, da je neveljaven dogovor z dne 9.10.1990 - ker ga je četrta tožeča stranka podpisala v zmoti, ostali tožniki pa je niso pooblastili za sklenitev dogovora in ni bilo njihove volje zanj.

Proti tej sodbi je vložila tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Poudarja, da je pogodbo in aneks podpisala istega dne 9.10.1992 in ne 5.10.1992. Aneks je vseboval bistveni element za kupoprodajno pogodbo - izplačilo dodatnih 5.000 DEM kot sestavni del kupnine, ne pa, kot si zmotno razlaga napadena sodba, da je šlo za nekakšno nagrado toženki za čimprejšnjo izselitev. Višja kupnina gre na račun tega, ker je toženka vložila v hišo več energije, truda in dela. Hiše sicer ne bi prodala. Četrta tožeča stranka je podpisala aneks v imenu vseh tožnikov, ki so dobro vedeli za njegovo vsebino. Če bi sodišče dvomilo o zdravstvenem stanju četrte tožeče stranke, bi morali pač tožniki o tem obvestiti toženko in posrednika. Od kod sodišču ugotovitev, da je toženka skušala prevarati tožnike. Vsa pogajanja je namreč vodil posrednik. Ne gre za noben podpis v zmoti. Toženka je ves čas opozarjala tožnike na njihovo obveznost plačila 5.000 DEM.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija kot izredno pravno sredstvo je močno omejena v razlogih za izpodbijanje sodne odločbe, in to že zaradi dejstva, da se z njo napada sodba, ki je pravnomočna. Tako je med drugim ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Toženkine revizijske trditve o tem, da sodišče ni dovolj upoštevalo izjav "njenih prič", da je sodišče nekritično sledilo pričanju in dubioznemu dokazovanju tožnikov, nadalje o datumih podpisov pogodbe, o vsebini zahtevka za plačilo 5.000 DEM - ker je več vlagala v hišo kot njen mož (česar vse doslej ni zatrjevala), da so bili tožniki seznanjeni z vsebino aneksa že takrat, ko ga je podpisala četrta tožeča stranka in podobne - so poskus zanikati pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ali doseči, da bi ga sodišče štelo kot nepopolno ugotovljeno. Oboje, kot rečeno, ni dovoljeno.

V uvodu opisane skrčene možnosti za revizijsko izpodbijanje sodne odločbe se kažejo tudi na procesnem področju v tem smislu, da revizijsko sodišče pazi uradoma le na procesno kršitev pravil o pravdni sposobnosti strank in o njihovem zastopanju v pravdi (386. člen ZPP), ne pa še na kakšne druge takšne kršitve. To po drugi strani pomeni, da mora revident na tiste kršitve, ki jih je sicer mogoče uveljavljati, izrecno in opredeljeno opozoriti. Takšnih opozoril pa v reviziji ni. Vendar naj bo na le splošen namig, da sodišče ni sledilo toženkinim navedbam, odvrnjeno, da sta lahko nižji sodišči prav iz teh navedb sklepali, kot sta (tako na primer tožena stranka v odgovoru na tožbo oziroma v nasprotni tožbi navaja: "nesporno je, da so pravdne stranke dne 5.10.1990 sklenile kupoprodajno pogodbo..."; dogovor kot dopolnilo h kupni pogodbi je bil sklenjen in podpisan le 4 dni po podpisu kupne pogodbe, to je 9.10.1990..." Sodišče je lahko nadalje tako sklepalo tudi iz samega dogovora, ki ga je toženka predložila v dokazne namene in v katerem se pod točko I. ugotavlja, da je toženka "prodala s solastnikom... hišo... za skupno pogodbeno ceno 160.000 DEM". K trditvi o zmotni razlagi vsebine dogovora, češ naj bi šlo za nekakšno nagrado toženki, pa jo velja spomniti na njene trditve v navedbah pod 2. da je "tožena stranka odložni pogoj iz 2. točke dogovora izpolnila..." in pod 3. "nagrada za predčasno izselitev... mesec dni pred rokom izročila ključe." Neutemeljena je tudi trditev, ki morda meri na kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, da v sodbi ni razvidno, zakaj naj bi četrta tožeča stranka podpisala dogovor v zmoti. Obe nižji sodišči sta dobršen del obrazložitev svojih sodb namenili prav ugotovitvi, da je četrta tožeča stranka podpisala dogovor, ki ga zaradi svoje slabovidnosti ni mogla prebrati, v prepričanju, ki ga je pri njej ustvaril toženkin posrednik - da podpisuje nekaj v zvezi s toženkinim sinom, ne pa da se dogovorjena kupnina povišuje za 5.000 DEM v korist toženke. Zadevna dela obrazložitev sta jasna, navajata dokaze, na podlagi katerih sta se sodišči prepričali o teh okoliščinah, in sta sad logičnega sklepanja.

Ob takšnih dejanskih ugotovitvah, na katere je vezano revizijsko sodišče, se pokaže, z materialnopravnega vidika gledano, da dogovor ne odseva soglasja volj njegovih podpisnic, kar pomeni, da pogodba (dogovor) sploh ni nastala. Šlo je torej za nesporazum po 63. členu ZOR (kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o... predmetu obveznosti, pogodba ne nastane). Kajti, pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Takšen sporazum ne more imeti nobenega pravnega učinka in tako, prenešeno v obravnavano zadevo, ne more toženka uspešno pogojevati overitve svojega podpisa na prodajni pogodbi s plačilom 5.000 DEM niti ne tega zneska uveljavljati z (nasprotno) tožbo. Skratka, dogovor ne veže ne četrte tožeče stranke ne drugih tožnikov, ker pogodba, pravno gledano, ni nastala oziroma je listina o njej absolutno nična.

Reviziji po povedanem ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu, ker ne gre za nobenega izmed dovoljeno uveljavljanih razlogov, takšnih, na kakršna pazi sodišče po uradni dolžnosti pa tudi ni. Zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).