Jedro

Za sojenje v sporih za objavo odgovora ali popravka (33. člen ZMed) so pristojna okrajna sodišča. Določba 367. člena OZ varuje le zastaralne, ne pa tudi prekluzivnih rokov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki 514,06 EUR njenih stroškov odgovora na revizijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo zaradi objave popravka, ker je menilo, da je prepozna. Sporni članek je bil objavljen 1. 6. 2015, zahtevo za objavo popravka z dne 23. 6. 2015 pa je toženka zavrnila z dopisom z dne 24. 6. 2015, ki ga je tožničin pooblaščenec prejel 29. 6. 2015. Ker se je rok za objavo popravka iztekel 48 ur po prejemu zahteve, torej 26. 6. 2015, bi morala biti tožba vložena najpozneje do 27. 7. 2015. Tožba je bila vložena šele naslednji dan na nepristojno (okrožno) sodišče, na pristojno sodišče pa je prispela 2. 9. 2015, pri čemer je imela tožnica pooblaščenca in vložitev tožbe na nepristojno sodišče ni mogoče pripisati očitni pomoti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sklepov sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Meni, da je bila neenako obravnavana in prikrajšana za uveljavitev sodnega varstva ustavno zajamčene pravice do popravka. Sodišče bi moralo tožnico obravnavati na enak način, kot je stranke obravnavalo revizijsko sodišče v sklepu II Ips 44/2012 z dne 15. 3. 2012. V citirani zadevi bi moral biti popravek objavljen 8. 9. 2011, tožba pa bi morala biti vložena 8. 10. 2011, a jo je je sodišče kljub temu štelo za pravočasno, čeprav je bila vložena šele 21. 10. 2011. Rok za vložitev tožbe iz določbe 33. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) za tožnico ni mogel teči, preden je od toženke prejela obvestilo, da popravka ne bo objavila. Ker je to obvestilo tožnica prejela šele 29. 6. 2015, je njena tožba z dne 28. 7. 2015 pravočasna. Napačni so tudi razlogi, ki se nanašajo na vložitev tožbe na nepristojno sodišče. Tožnica je tožbo pravilno vložila na okrožno sodišče, saj je vrednost spora označila z zneskom 20.100,00 EUR in ne more trpeti negativnih posledic, če je sodišče menilo, da je ta vrednost nižja. Takšnega postopanja stranka ne more predvideti. Sicer pa ne okrožno ne okrajno sodišče v konkretni zadevi ni določilo nižje vrednosti spora. Sklicevanje na določbo 112. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je zato napačno in nasprotuje stališčem sodne prakse revizijskega sodišča (sklep II Ips 183/2013 z dne 22. 5. 2014) ter pravne teorije. Stališče, da spor zaradi objave popravka ni premoženjski spor in da je zanj pristojno okrajno sodišče, je nezakonito. ZPP ne vsebuje določbe, da je za nepremoženjske spore pristojno okrajno sodišče. 4. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožba zoper odgovornega urednika za objavo odgovora ali popravka se lahko vloži najpozneje v tridesetih (30) dneh po preteku roka za objavo popravka, oziroma od dneva, ko je bil popravek objavljen na način, ki ni v skladu z ZMed (drugi odstavek 33. člena ZMed). Tudi za to tožbo velja pravilo, ki njeno pravočasnost pogojuje z izročitvijo pristojnemu sodišču pred iztekom roka, nepristojnemu pa le, če je mogoče napačno vložitev pripisati nevednosti vložnika, ki nima kvalificiranega pooblaščenca, ali očitni pomoti vložnika (prvi, osmi in deveti odstavek 112. člena ZPP).

7. Za sojenje v tovrstnih sporih so pristojna okrajna sodišča. Sodišči nižjih stopenj sta tožnici pravilno pojasnili, da gre za nepremoženjski spor, v katerem je vsakršna polemika o ustreznosti določitve vrednosti spornega predmeta z vidika stvarne pristojnosti odveč. Okrožno sodišče namreč ne po vrednostnem ne po vsebinskem merilu ni pristojno za tovrstne spore (32. člen ZPP), tretji odstavek 30. člena ZPP pa zanje vzpostavlja presumpcijo pristojnosti okrajnega sodišča.(1)

8. Pravilni so zato razlogi, da je tožba, ki je bila 28. 7. 2015 vložena na nepristojno (okrožno) sodišče, na prisojno sodišče prispela 2. 9. 2015. Za presojo pravočasnosti je relevanten slednji datum. Tožnica, ki jo je že ob vložitvi tožbe zastopal odvetnik, ne nasprotuje razlogom, da napačne vložitve tožbe na okrožno sodišče ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika. Neuspešno se sklicuje na sklep revizijskega sodišča II Ips 183/2013 z dne 22. 5. 2014, ki obravnava pretrganje zastaranja. Navedena odločba temelji na posebni zakonski ureditvi, ki varuje zastaralne roke (367. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) in se po izrecni zakonski določbi ne uporablja za prekluzivne roke (345. člen OZ). Stališče, da 367. člen OZ ne varuje prekluzivnih rokov, je razbrati tudi iz sodne prakse(2) in pravne teorije.(3)

9. Ker je za presojo izteka tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe v konkretnem primeru odločilen datum 2. 9. 2015, ko je tožba prispela na pristojno sodišče, bi bila lahko pravočasna le, če isti rok ne bi začel teči pred 4. 8. 2015. Revizijski očitki, s katerimi želi tožnica utemeljiti zgodnejši začetek teka omenjenega roka (29. 6. 2015), zato niso odločilni. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato je dolžna toženki povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 514,06 EUR (900 točk za sestavo odgovora na revizijo, povečano za 18 točk materialnih stroškov ter 22 % DDV), ki jih mora tožnica plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 299. člena v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ).

Op. št. (1): Primerjaj Betetto, N. v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 196. Op. št. (2): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-74/21-6 z dne 13. 9. 2012 (točka 7 obrazložitve).

Op. št. (3): Tako izrecno Galič, A. v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 465. Primerjaj tudi Kranjc, V. v: Plavšak, N. in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 462 in 463. V prvem citiranem delu je zapisano tudi stališče Lojzeta Udeta (str. 172, ne pa 72, kot očitno pomotoma navaja revidentka), da po odstopu zadeve pristojnemu sodišču ostanejo v veljavi tudi vse posledice vložitve tožbe. To stališče se ne nanaša na varovanje prekluzivnih rokov. Gre za splošen komentar splošne določbe 23. člena ZPP, katere domet glede presoje pravočasnosti vlog specialno ureja 112. člen istega zakona.