Jedro

Tožnica je opravila izvedensko delo, za kar ji je bila priznana nagrada (plačilo) in s tem dohodek, ki po določbah ZDoh-2 ni izvzet iz obdavčitve. Dejstvo, da je bila dosežena nagrada za izvedensko delo (s soglasjem oziroma po nalogu tožnice) nakazana humanitarnim organizacijam, za obdavčitev ni pomembno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je tožeči stranki z izpodbijano odločbo odmeril dohodnino za leto 2009 v znesku 20 952,55 EUR ter ji naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine, ki znaša 707,00 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnici odmerjena dohodnina za leto 2009 z informativnim izračunom, da je zoper informativni izračun tožnica ugovarjala in vložila dopolnjen informativni izračun dohodnine, da je davčni organ preveril navedbe tožeče stranke in na podlagi svojih podatkov in podatkov tožeče stranke ter na podlagi določb Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, 10/08, 78/08, 125/08, 20/09 in 10/10, v nadaljevanju: ZDoh-2), na katere se sklicuje v nadaljevanju, tožeči stranki odmeril dohodnino v znesku, ki sledi iz izreka.

Pritožbo tožeče stranke je drugostopni davčni organ zavrnil kot neutemeljeno. Po preučitvi spisov ugotavlja, da je sporen dohodek, ki ga je tožeča stranka prejela s strani sodišč za izvedensko delo. Kot sama navaja, je za izvedensko delo sodiščem izstavljala račune s prošnjo, naj znesek nakažejo določeni humanitarni organizaciji. Tako skladno z Zakonom o preprečevanju korupcije in načelnim mnenjem Komisije za preprečevanje korupcije na transakcijski račun ni prejela sredstev. Glede na nesporno dejansko stanje je na ta način prejela dohodek, in sicer iz drugega pogodbenega razmerja v smislu 38. člena ZDoh-2. Za sodišče je namreč opravljala delo oziroma storitve. Sporni dohodek je bil tožnici dan na razpolago, tožnica pa je ta dohodek namenila humanitarnim ustanovam. Prejela je torej dohodek skladno s 15. členom ZDoh-2, njeno prosto razpolaganje z dohodkom pa na obdavčitev ne vpliva. Na obdavčitev tudi ne more vplivati njen položaj z ozirom na predpise in organe za preprečevanje korupcije. Prepoved opravljanja del ali storitev v pridobitne namene je urejena z drugimi predpisi, medtem ko se v davčnem postopku preverja le obdavčitev dohodkov. Tožnica se bo morala sama odločiti, kako ravnati v okviru možnosti, ki jih izpostavlja v pritožbi. Pritožbeni organ pa je izpodbijano odločbo preveril tudi po uradni dolžnosti in ugotovil, da v zadevi ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka ali do nepravilne uporabe materialnega prava, ter je zato odločil, kot sledi iz izreka.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče odločbo odpravi in samo odloči v zadevi ali podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Tožbo vlaga iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je napačno ugotovila, da je tožeča stranka prejela v letu 2009 dohodek iz drugega pogodbenega razmerja v višini 2 038,34 EUR. Z odločbo je zavezana k plačilu dohodnine za sredstva, ki jih nikoli ni prejela na svoj račun niti ni z njimi razpolagala v smislu določbe 15. člena ZDoh-2. Z zakonom je med drugim določeno, da se dohodek šteje za prejetega, ko je izplačan fizični osebi ali ji kako drugače dan na razpolago. Iz predloga ZDoh-2 izhaja, da je navedeno pravilo potrebno zato, ker se določeni dohodki ne izplačujejo, temveč dajo na razpolago v obliki stvari ali drugih ugodnosti. Nasprotno obravnavana zadeva ne sodi med tovrstne zadeve, saj gre za sredstva, ki so bila po sklepu sodišča nakazana naravnost na račun humanitarnih organizacij in tožeča stranka z njimi ni nikoli razpolagala niti ni bila seznanjena z njihovo višino. Še več, tožnica teh sredstev niti ni smela uporabiti. Zato jih je namenila humanitarnim organizacijam, ki so jim bila po sklepu sodišča tudi nakazana. Dejansko stanje v zadevi je bilo torej napačno ugotovljeno. Odločitev pa tudi ne sledi namenu zakonske določbe, ki je razviden iz predloga zakona, kar pomeni, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih in zavrača navedbe v tožbi. Ugovor tožnice, da s sredstvi ni razpolagala, bi bil utemeljen samo v primeru, če bi bil sporni dohodek nakazan humanitarnim organizacijam ali tretjim osebam brez soglasja tožnice oziroma tako, da tožnica na izplačilo dohodka ne bi mogla vplivati. Tega pa tožnica ne navede oziroma v tožbi celo zapiše, da je dohodke namenila humanitarnim organizacijam. Na ta način pa je z dohodkom nedvomno razpolagala v smislu 15. člena ZDoh-2. Tožba ni utemeljena.

Kot pravilno navaja že drugostopni davčni organ, dejansko stanje v zadevi ni sporno. Sporna je uporaba prava, konkretno določb ZDoh-2, ki se nanašajo na predmet obdavčitve. V tem pogledu pa davčni organ po presoji sodišča pravilno uporabi zakonske določbe ter na tej podlagi pravilno ugotovi, da gre v obravnavanem primeru za dohodek, ki podleže obdavčitvi z dohodnino.

Z dohodnino so namreč v skladu s 15. členom ZDoh-2 obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ne glede na vrsto oziroma obliko, v kateri je dohodek izplačan oziroma prejet. Kaj se šteje za dohodek in katere so vrste dohodkov, je opredeljeno v 18. členu istega zakona. Med obdavčljive dohodke sodijo v skladu z navedeno zakonsko določbo tudi dohodki iz zaposlitve, ki med drugim vključujejo dohodke iz drugega pogodbenega razmerja, le-ti pa vsak posamezen prihodek za opravljeno delo ali storitev (38. člen ZDoh-2). In prav za takšen dohodek gre v konkretnem primeru, saj je tožnica nesporno opravila izvedensko delo, za kar ji je bila priznana nagrada (plačilo) in s tem dohodek, ki po določbah ZDoh-2 ni izvzet iz obdavčitve. Dejstvo, da je bila dosežena nagrada za izvedensko delo nakazana humanitarnim organizacijam in ne tožnici, za odločitev ni pomembno. Tožnica je namreč tista, ki je dosegla dohodek in ne humanitarna organizacija, ki je prejela nakazani znesek. Njej je bilo le s soglasjem oziroma po nalogu tožnice odstopljeno plačilo za delo, ki ga je sicer opravila tožnica in za katerega ji je bilo priznano ustrezno plačilo. Čim pa je tako, je tožnica tista, ki je dosegla dohodek in ki je z njim razpolagala ter na ta način postala zavezana za plačilo dohodnine. Za drugačno odločitev v zakonu ni podlage, tudi ne ob upoštevanju obrazložitve predloga ZDoh-2, na katerega se sklicuje tožnica v tožbi in ki očitno le delno zajame možne situacije ter hkrati ne daje podlage za drugačen zaključek, kot je bil ob upoštevanju dovolj jasnih zakonskih določb narejen v konkretnem primeru.

Glede na povedano je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene. Zato je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10), kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker dejanske okoliščine v tem, kar je podlaga za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.