Jedro

V danem primeru bi moralo sodišče kljub manjkajočemu pooblastilu tretjetožene stranke to pozvati k predložitvi manjkajočega pooblastila ali odobritvi pravnih dejanj po 2. odst. 98. člena ZPP. Ne gre namreč za tožbo ali pravno sredstvo, pri katerih po izrecnem določilu 5. odst. 98. člena ZPP začasno opravljanje dejanj za stranko brez priloženega pooblastila vlogi ni dovoljeno.

Spornega razmerja ni mogoče rešiti različno za oba solastnika stanovanja, v katerega naj bi vodile sporne stopnice in katerega del naj bi bil sporni balkon. Gre torej za enotne in ne zgolj za navadne sospornike. To pomeni, da bi moralo prvo sodišče vloženi odgovor na tožbo ostalih tožencev kljub manjkajočemu pooblastilu za tretjo toženo stranko šteti tudi v njeno korist. Ker ni ravnalo tako, ni bilo pogojev ne za izdajo delne ne za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zaradi posegov v lastninsko pravico v odnosu do tretjetožene stranke tako, da ji je naložilo, da v roku 15 dni z vzhodnega lica večstanovanjske stavbe, stoječe na parc. št. 19/8, k.o. D., odstrani novozgrajeni balkon in stopnice do njega v približni izmeri 7 x 1,2 metra (točka I. izreka). Hkrati ji je v točki II. izreka prepovedalo nadaljnje posege v nepremičnino, parc. št. 19/8, k.o. D., v delu, ki v naravi predstavlja zemljišče okoli večstanovanjske stavbe na naslovu K. cesta 28, R. ter ji naložilo še plačilo pravdnih stroškov v znesku 30,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka). Tako je odločilo po ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in delne sodbe po 314. členu istega zakona zoper tretjetoženo stranko, ker na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila v zakonskem roku, odgovora na tožbo, ki so jo vložile preostale tožene stranke, pa ni mogoče šteti v njeno korist, ker gre za navadne sospornike (195. člen ZPP).

Pritožbo vlagata drugo in tretjetožena stranka. Uveljavljata vse pritožbene razloge po ZPP, zlasti zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Pritožba najprej graja ugotovitev prvega sodišča, da tretja tožena stranka ni vložila odgovora na tožbo in ni pooblastila odvetnika drugih tožencev za to dejanje. Odgovor na tožbo je bil posredovan za vse tožence. Vlogi so bila priložena pooblastila vseh tožencev, kar dokazuje s priloženimi fotokopijami in se sklicuje na oznake in navedbe v vlogi. Če se je eno pooblastilo izgubilo med poslovanjem sodišča, tretja tožena stranka ne sme nositi negativnih posledic. Podrejeno opozarja na napačno uporabo 5. odst. 98. člena ZPP. Šlo je za odgovor na tožbo, za katerega ne velja 108. člen ZPP. Če je sodišče dvomilo o podanem pooblastilu, bi moralo tretjo toženo stranko pozvati k predložitvi pooblastila ali k odobritvi opravljenega dejanja. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določila ZPP. Zaradi zmotne uporabe ZPP je napačno štelo, da stranka ni vložila odgovora na tožbo. Odvzelo ji je možnost sodelovanja v postopku. Zagrešilo je absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 7. in 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP ter kršilo njeno ustavno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) ter do enakega varstva pravic (23. člen Ustave RS). Ob izdaji delne zamudne sodbe tožeča stranka ni več obstajala, kar dokazuje z izpiskom iz sodnega – poslovnega registra. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 11. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Napačna in z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP obremenjena je neobrazložena ugotovitev o navadnem sosporništvu. Analizira tožbene trditve in trdi, da je spor mogoče rešiti le na enak način za vse sospornike, najmanj pa za drugo in tretjo toženo stranko. Vsi so skupni lastniki oziroma solastniki večstanovanjske stavbe in zemljišča, ki mu pripada. Druga in tretja tožena stranka sta še solastnika stanovanja, v katerega po tožbenih trditvah vodijo sporne stopnice. O zahtevku za odstranitev balkona in stopnic je zato mogoče odločiti le na enak način za drugo in tretjo toženo stranko. O zahtevku za prepoved nadaljnjih posegov pa le za vse tožene stranke na enak način, ker so v solastninski skupnosti. Gre za enotno sosporništvo. Spor je mogoče rešiti le na enak način za vse. Izkazan je pravni interes druge tožene stranke za pritožbo, ker je z izdano delno zamudno sodbo poseženo v njene pravice. Z vloženim odgovorom na tožbo je tožbenemu zahtevku v celoti in utemeljeno nasprotovala. Prisilna izvršitev sodbe bi nezakonito posegla v njeno lastninsko pravico na spornih stopnicah in balkonu. Učinek enega vloženega ugovora na tožbo se mora zaradi navedenega pravnega razmerja raztegati na vse tožence – tudi na tretjo toženo stranko. Končno sodbi pritožba očita še napačno uporabo materialnega prava. Glede na tožbene trditve gre za zemljišče, ki je potrebno za redno uporabo stavbe, torej je v solastnini toženih strank in ne tožeče stranke. Listinski dokazi (ZK izpisek) so v nasprotju z dejstvi, ki jih je navajala tožeča stranka sama. Zato bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Graja še odmero pravdnih stroškov.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. člena ZPP). Zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi s priloženimi pooblastili toženih strank k dne 28. 10. 2009 vloženemu odgovoru na tožbo. Sicer pa so tudi neutemeljene, saj pritožbenih navedb o sedmih priloženih pooblastilih k odgovoru na tožbo ne potrjuje niti zaznamek sodišča na sprejemnem žigu, ki potrjuje prejem šestih prilog k odgovoru na tožbo (red. št. 5), niti priloge v spisu pod B1 do B6, med katerimi je le šest in ne sedem pooblastil, kolikor je vseh tožencev.

Pač pa je treba pritrditi pritožbi, da je sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka, ki so narekovale njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da bi moralo v danem primeru sodišče kljub manjkajočemu pooblastilu tretjetožene stranke to pozvati k predložitvi manjkajočega pooblastila ali odobritvi pravnih dejanj po 2. odst. 98. člena ZPP. Ne gre namreč za tožbo ali pravno sredstvo, pri katerih po izrecnem določilu 5. odst. 98. člena ZPP začasno opravljanje dejanj za stranko brez priloženega pooblastila vlogi ni dovoljeno. Gre za izjemo od splošnega pravila, predpisanega v 2. odst. istega člena, ki pa jo je treba, kot vsako izjemo, razlagati ozko: torej le za primere, ki so izrecno predpisani (tožba in pravno sredstvo). Ker prvo sodišče navedenega splošnega pravila ni upoštevalo, pač pa je brez poziva za predložitev pooblastila oziroma odobritev pravnih dejanj (vloženega odgovora na tožbo) štelo, da ni odgovorila na tožbo, jo je prikrajšalo za pravico do izjave, zamudno sodbo pa izdalo v nasprotju z določbo 318. člena ZPP, saj zanjo ni bil izpolnjen že prvi pogoj (izostali odgovor na tožbo v primeru pravilne vročitve tožbe). Podani sta obe uveljavljani procesni kršitvi – absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. in 7. točke 2. odst. ZPP. Ker je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, je bilo zato treba sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo v ponovno sojenje prvemu sodišču (1. odst. 354. člena ZPP).

V celoti je treba pritrditi pritožbi tudi glede napačne uporabe pravil o sosporništvu, kar je prav tako vplivalo na obe zgoraj navedeni absolutni bistveni kršitvi pravil pravdnega postopka. Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da ta zatrjuje posege v njeno lastninsko pravico na zemljišču, na katerem stoji večstanovanjska stavba. Toženci so po njenih trditvah lastniki posebnih delov navedene večstanovanjske hiše – etažni lastniki stanovanj v njej. Tožeča stranka trdi in dokazuje, da so toženci nedopustno posegli v njeno lastninsko pravico zemljišča z določenimi adaptacijami oziroma z izgradnjo novega betonskega balkona k stanovanju v prvem nadstropju in razširitvijo betonskih stopnic, ki omogočajo dostop z zemljišča v stanovanji dveh tožencev, in sicer v stanovanje druge in tretje tožene stranke. S tožbo uveljavlja negatorno varstvo. Od vseh toženih strank zahteva odstranitev novega balkona in stopnic ter prepoved nadaljnjega vznemirjanja.

Ne glede na to, da sodišče svojega stališča, da gre v obravnavanem razmerju za navadno sosporništvo, niti ne pojasni, ima pritožba prav, da je njegovo naziranje materialnopravno zmotno. Najmanj kar je, spornega razmerja ni mogoče rešiti različno za oba solastnika stanovanja, v katerega naj bi vodile sporne stopnice in katerega del naj bi bil sporni balkon (za drugo in tretjo toženo stranko). Pritožba utemeljeno opozarja, da bi morebitna izvršitev izdane delne sodbe, ki učinkuje le v razmerju do tretje tožene stranke kot solastnice stanovanja, posegla v lastninska upravičenja druge tožeče stranke na balkonu in stopnicah. Ta pa se je tožbi pravočasno uprla z vloženim odgovorom na tožbo. Zato že opisana narava spornega razmerja terja, da se obravnavani spor zaradi odstranitve balkona in stopnišč reši enotno najmanj za oba solastnika omenjenega stanovanja, če se bo izkazalo, da je zatrjevano vznemirjanje storjeno v njuno korist. Pravilno je tudi pritožbeno stališče o solastniški skupnosti vseh tožencev na zemljišču, na katerem stoji večstanovanjska stavba (5. člen Stanovanjskega zakona). Pri poslih upravljanja večstanovanjske stavbe, kamor sodi tudi spreminjanje rabe skupnih delov in izboljšave, so materialnopravno povezani, kar kaže na to, da tudi prepovednega zahtevka, ki so se mu z odgovorom na tožbo uprli vsi toženci (ob manjkajočem pooblastilu tretje toženke) prav tako ni mogoče rešiti različno zanje in za tretjo toženko. Tako se izkaže, da gre za enotne in ne zgolj za navadne sospornike, kot je zmotno ocenilo prvo sodišče. Kadar je po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike, se ti po 196. členu ZPP štejejo za enotno pravdno stranko. Če posamezni od njih zamudijo kakšno pravdno dejanje, se po izrecnem določilu istega člena ZPP učinek tistih pravnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki, razteza tudi na tiste sospornike, ki so pravdna dejanja zamudili. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi moralo prvo sodišče vloženi odgovor na tožbo ostalih tožencev kljub manjkajočemu pooblastilu za tretjo toženo stranko šteti tudi v njeno korist. Ker ni ravnalo tako, ni bilo pogojev ne za izdajo delne ne za izdajo zamudne sodbe. Razveljaviti jo je treba že zaradi navedenih razlogov. Zato se do drugih pritožbenih navedb ni treba opredeljevati. Vseeno pritožbeno sodišče opozarja, da bo moralo v ponovljenem postopku, v katerem bo odpravilo navedene kršitve in o zadevi vsebinsko odločilo, prvo sodišče paziti tudi na v pritožbi zatrjevano prenehanje tožeče stranke. Če bo ugotovilo, da to drži, bo moralo postopek nadaljevati z njenim pravnim naslednikom in pooblaščencem, ki bo izkazal ustrezno novo pooblastilo za njeno zastopanje, ki ga za zdaj v spisu še ni.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.