Jedro

Pri ogledu v prometni nesreči udeleženega vozila je bilo opravljeno zavarovanje sledov in za to dejanje policija ni potrebovala sodne odredbe.

Policija v času ogleda tudi ni bila še dolžna dati nikakršnega pravnega pouka obsojenemu C., saj ni šlo za zbiranje podatkov od njega kot osumljenca po četrtem odstavku 148. člena ZKP, upoštevaje pri tem, da se je kot voznica v prometni nesreči udeleženega vozila navajala sama obsojena M. R., obsojenega C. pa je policija takrat opredelila kot oškodovanca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojene M. C., R. P. in M. R. spoznalo za krive storitve poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Vsem trem obsojencem so bile izrečene pogojne obsodbe z določenimi kaznimi vsakemu po štiri mesece zapora in preizkusnimi dobami treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da so obsojeni dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne stroške in nagrade njihovih zagovornikov ter potrebne stroške in nagrado pooblaščenca oškodovanca.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so vložili pritožbe zagovorniki obsojenih, ki pa jih je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da so obsojeni dolžni plačati sodno takso.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega M. C. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi razlogov bistvene kršitve kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev četrte alineje 29. člena in 35. člena Ustave RS samostojno in v povezavi s 30. in 46. členom Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol). Predlagal je, da se zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi Višjega sodišča v Mariboru in Okrožnega sodišča v Mariboru pa razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki je izrazila nestrinjanje z navedbami iz zahteve in zato predlagala, da se jo zavrne kot neutemeljeno.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se do njega nista opredelila.

6. Zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej navaja, da je bil že na kraju prometne nesreče „osredotočen sum, da se prometna nesreča ni dogodila na način, kot so navajali udeleženci“ in bi bila zato policija dolžna postopati po 4. členu ZKP v zvezi s 30. členom ZPol ter skladno s četrto alinejo 29. člena Ustave RS podati obsojenemu C. ustrezen pravni pouk. Ker takega pouka policija ni dala, je bila nadaljnja preiskava vozila nezakonita; sodišči prve in druge stopnje pa o teh zatrjevanih kršitvah nista navedli nobenega stališča. Poleg tega naj policija ne bi opravila le zavarovanja dokazov po drugem odstavku 148. člena ZKP, temveč je šlo za preiskavo vozila, ki se razlikuje od vizualnega pregleda prevoznega sredstva, pri katerem je izključeno odpiranje in preiskovanje notranjih delov vozila. Za tako preiskavo vozila pa bi po mnenju vložnika zahteve morala policija imeti sodno odredbo, ki je v tem primeru ni bilo.

7. Stališče vložnika zahteve je neutemeljeno, ker je v obravnavanem primeru policija prišla na kraj dogodka zaradi obvestila o prometni nesreči in je skladno z določbo drugega odstavka 164. člena ZKP opravila ogled kraja dejanja, o čemer je navedlo razloge tako sodišče prve stopnje (stran 9 in 10 obrazložitve sodbe), kot tudi sodišče druge stopnje (točka 6 obrazložitve sodbe). Kot je bilo že pojasnjeno v teh razlogih izpodbijanih sodb, je imela policija podlago za svoje ravnanje v 148. členu ZKP, saj mora v primeru podanih razlogov za sum, da je bil storjeno kaznivo dejanje, ustrezno ukrepati, da se izsledi storilec kaznivega dejanja. Nesporno dejstvo, da je šlo za prometno nesrečo in da ob tem ni bilo jasno, kdo je vozil vozilo, udeleženo v prometni nesreči, je obvezovalo policijo, da je storila potrebno z namenom ugotovitve, kdo je dejansko bil voznik. Skladno z določbo prvega odstavka 247. člena ZKP je pri ogledu sodeloval tudi strokovnjak kriminalistično – tehnične stroke, kriminalistični tehnik SKP, UKC Celje J. K., s pomočjo katerega je bilo opravljeno zavarovanje sledov ter odvzem vzorcev rdeče barve z zračnih blazin, levem pragu vozila, na armaturni plošči pod vetrobranskim steklom, na vetrobranskem steklu, na sredinski konzoli pri ročni zavori in odvzem mikrosledi z voznikovega in sovoznikovega sedeža, povsem skladno s pristojnostmi, ki jo ima policija na podlagi navedenih določb ZKP in za ta dejanja policija ni potrebovala sodne odredbe, kot napačno meni vložnik zahteve. Pri teh procesnih opravilih policija tudi ni bila dolžna dajati še nikakršnega pravnega pouka obsojenemu C., saj ni šlo za zbiranje podatkov od njega kot osumljenca po četrtem odstavku 148. člena ZKP, upoštevaje pri tem, da se je kot voznica v prometni nesreči udeleženega vozila navajala sama obsojena M. R., obsojenega C. pa je policija takrat opredelila kot oškodovanca (zapisnik o ogledu PU Celje, Policijske postaje Žalec z dne 23. 9. 2005). Z navedenimi procesnimi dejanji policije so bili pridobljeni objektivni dokazi glede (najbolj verjetnih) položajev potnikov v osebnem avtomobilu ter bili podlaga za izdelavo nadaljnjega strokovnega mnenja GPU, Centra za forenzične preiskave z dne 10. 11. 2006 in izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. K. M. Na tej podlagi temelji sklepanje sodišča, da je bil voznik dejansko obsojeni C., pri čemer ni bilo upoštevano kakršnokoli samoobtožbeno izjavljanje obsojenega C. iz te faze predkazenskega postopka, ki bi bilo posledica izostanka danega mu pouka o procesnih pravicah kot osumljene osebe.

8. Glede na predhodno navedene razloge je prav tako neutemeljeno nadaljnje stališče vložnika zahteve, da je bilo nezakonito tudi strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave, ki je bilo izdelano na podlagi navedenih zavarovanih in odvzetih sledov v osebnem avtomobilu, kot je sicer pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, ko je odgovarjalo na enake pritožbene navedbe (točka 6 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

9. Zagovornik obsojenega nima prav niti glede zatrjevanega nasprotja v izreku sodbe (oziroma njegove nejasnosti), ko naj bi se v abstraktnem delu izreka izpodbijane sodbe najprej navajal poskus zapeljevanja v zmoto pooblaščenih oseb zavarovalnice G. d.d., da bi ti v škodo tujega premoženja nekaj storili, nakar naj bi se v nadaljevanju izreka sodbe navajalo, da je ta zavarovalnica storila nekaj v škodo svojega premoženja in bi naj bilo posledično nejasno za čigavo premoženje („svoje ali tuje“) naj bi šlo. Jasno je namreč, da so obsojenci poskusili zapeljati pooblaščene osebe zavarovalnice G. d.d., da te storijo nekaj na škodo tujega premoženja – saj je šlo za premoženje te zavarovalnice, ki je bilo za njih tuje, medtem ko je dejanje ostalo pri poskusu zato, ker obsojenim zavarovalnica G. d.d., kljub njihovemu ravnanju, opisanem v izreku sodbe, ni na škodo svojega premoženja ničesar izplačala.

10. Enak zaključek o neutemeljenosti zahteve je tudi glede njenega zadnjega dela, kjer se uveljavlja absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj ne bi bila obrazložena krivda obsojenega in tudi ne obrazloženo, kako je sodišče stopnjo verjetnosti, kot izhaja iz izvedenskega mnenja dr. K. M. o položaju obsojenega na mestu voznika osebnega avtomobila, spremenilo v „gotovost ali brez dvoma.“ Krivdna oblika direktnega naklepa je dovolj jasno in obširno obrazložena na straneh 27 do 31 sodbe sodišča prve stopnje in zgolj vložnikovo golo zatrjevanje, da sodba v tem delu nima razlogov, je več kot očitno le navržen razlog domnevne kršitve. Glede stopnje verjetnosti, kateri od obsojencev je sedel na voznikovem sedežu pa je treba ugotoviti, da zaključka o tej okoliščini sodišče ni napravilo zgolj na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. K. M., temveč v povezavi z drugimi dokazi, ki jih obrazložitev sodbe določno navaja in pojasni razloge njihove sprejemljivosti (tako na primer ob upoštevanju mnenj Centra za forenzične preiskave, vrste in značilnosti telesnih poškodb obsojenih C. in P. ter odsotnost značilnih poškodb obsojene M. R., poškodb na vozilu itd). Razloge izpodbijane sodbe je namreč treba brati v njihovi celovitosti in ne v iztrganih delih, ki sami po sebi ne morejo dati zadovoljivega odgovora na vprašanje, ki ga vložnik zahteve skuša prikazati kot pomanjkljivega.

11. Ob upoštevanju vsega navedenega, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, niti kršitve citiranih določb Ustave RS, je bila zahteva za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnjena kot neutemeljena.

12. Na podlagi 98.a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojeni M. C. dolžan plačati na 200,00 EUR odmerjeno sodno takso.