Jedro

146. člen zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78) se nanaša na primer, ko dedič da izjavo potem, ko so dedni deleži s sklepom o dedovanju že določeni, delitev pa še ni bila opravljena. Za takšen dogovor zakon določa posebno obličnost, ker dediči z njim posegajo v že pravnomočni sklep o dedovanju. Izjava, dana med postopkom o dedovanju (v konkretnem primeru po smrti zapustnikov, vendar preden je postopek formalno začel teči), ki pa jo je potem sodišče dolžno v zapuščinskem postopku upoštevati, nima takšne narave. Gre za izjavo o sprejemu dediščine in o njenem odstopu so dediču. Za takšno izjavo pa ZD iz leta 1976, katerega kršitev toženci uveljavljajo, nima posebnih določb.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, da je v tem delu tožbo zavrglo, v preostalem delu pa prvostopno sodbo potrdilo. Tako so toženci obsojeni na izročitev dela zapuščine po pokojnima J.S. in M.S., ki bi sicer pripadala njunemu sinu. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je J.S. sicer dediščino sprejel, vendar je svoj delež odstopil v korist dedičev pokojnega brata A.S. Proti sodbi sodišča druge stopnje so vložili revizijo toženci. Uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdijo, da gre v konkretnem primeru za izjavo o odstopu dednega deleža, kar pomeni, da je za takšno izjavo potrebna posebna obličnost. Zakon govori o sodni overovitvi pogodbe ter o dedni izjavi dani pred sodnikom. Sicer pa je tudi sam odstop premoženja enostranska izjava, ki zaradi pravne varnosti zahteva posebno obličnost. Sodišči sta tako napačno uporabili 136., 146. in 169. člen zakona o dedovanju. Toženci predlagajo, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrže, podrejeno pa kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je pokojni J.S. s formalno in vsebinsko veljavno izjavo sprejel dediščino in jo odstopil sodediču, svojemu bratu A.S. oz. njegovim dedičem. Tožena stranka se pri tem zmotno sklicuje na 146. člen zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78). Navedeni člen se nanaša na primer, ko dedič da izjavo potem, ko so dedni deleži s sklepom o dedovanju že določeni, delitev pa še ni bila opravljena. Za takšen dogovor zakon določa posebno obličnost, ker dediči z njim posegajo v že pravnomočni sklep o dedovanju. Izjava, dana med postopkom o dedovanju (v konkretnem primeru po smrti zapustnikov, vendar preden je postopek formalno začel teči), ki pa jo je potem sodišče dolžno v zapuščinskem postopku upoštevati, nima takšne narave. Gre za izjavo o sprejemu dediščine in o njenem odstopu sodediču. Za takšno izjavo pa ZD iz leta 1976, katerega kršitev toženci uveljavljajo, nima posebnih določb. Tudi 2. odstavek 136. člena ZD k takšni obličnosti ne zavezuje. Ta določba samo razlaga pomen odpovedi v korist določenega dediča, ničesar pa ne predpisuje glede oblike.

Toženci se končno neutemeljeno sklicujejo na 169. člen ZD. V tej določbi je le razmejena pristojnost za opravljanje posameznih procesnih dejanj, če se ta izvajajo pred sodiščem. Izjava J.S. pa ni bila dana ustno na zapisnik pred sodiščem, temveč je bila sodišču poslana kot pisna izjava.

Revizijsko sodišče v okviru materialnopravne presoje po uradni dolžnosti še dodaja, da bi bila odločitev enaka tudi v primeru, če bi sodišče sporno izjavo presojalo po zakonu o dedovanju (Ur.l. SFRJ, št. 42/65, preč.b.), ki je veljal v času izjave. Ta zakon je namreč določal, da je pisno izjavo o sprejemu ali odpovedi dediščini treba overiti po predpisih o overitvi podpisov (2. odstavek 219. člena). Izjava J.S. je bila dana na krajevnem uradu pred matičarjem kot uradno osebo. Postopek pred matičarjem je bil izveden tako, da je bila mogoča identifikacija osebe, ki je dala izjavo in pristnost njenega podpisa. To pa je za pravni učinek overitve dovolj. Postopek pred navedenim organom je zato mogoče enačiti s postopkom overitve. Posebne sodne overitve ali izjave pred sodnikom pa tudi ta zakon ni zahteval. Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožeče nanjo pa pripomogel k rešitvi zadeve.