Jedro

Če tožena stranka tožniku ni dala v podpis pogodbe o zaposlitvi in je dopustila nastop dela brez podpisa pogodbe, je bilo delovno razmerje za določen čas iz razlogov na strani tožene stranke v smislu določb 1. odst. 18. čl. ZDR, sklenjeno v nasprotju z zakonom. Zato se šteje, da je bilo sklenjeno dejansko (faktično) delovno razmerje za nedoločen čas.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v tč. 1 in 3 potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tč. 4 izreka: a) glede prenehanja delovnega razmerja tožnika tako spremeni, da se ugotovi, da tožniku dne 30.9.1996 delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in je pri njej od tega dne dalje v delovnem razmerju za nedoločen čas in je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za nazaj vpisati v delovno knjižico delovno dobo, vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe; b) glede zahtevkov za plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, plačila regresa za letni dopust za leto 1997, glede plačila odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter glede tožnikovih stroškov postopka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; c) glede plačila dodatka za nedeljsko delo, poravnave kredita pri X., odškodnine zaradi poslabšanja zdravja, plačila dodatka za ločeno življenje in terenskega dodatka pritožba zavrne in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje le v manjšem delu ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova razlike regresa za letni dopusta za leto 1995 izplača 34.126,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1995 dalje in iz naslova regresa za letni dopust za leto 1996 izplača 82.427,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.7.1996 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka. V preostalem je tožnikove zahtevke, to je:- zahtevek za razveljavitev sklepa (obvestila) direktorja tožene stranke z dne 11.11.1996 o prenehanju delovnega razmerja tožnika oz. ugotovitev, da ta sklep ni postal dokončen in izvršljiv;- zahtevek na ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas in da mu s 30.9.1996 delovno razmerje ni prenehalo ter še traja in ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi;- zahtevek za plačilo dodatka za nadurno delo;- zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v protivrednosti 7.056,00 DEM;- zahtevek za poravnavo kredita pri X.;- zahtevek za plačilo razlike nadomestila plače med prejetim nadomestilom na zavodu za zaposlovanje in redno plačo;- zahtevek za plačilo odškodnine zaradi poslabšanja zdravja;- zahtevek za plačilo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po 230.000,00 SIT mesečno z zakonitimi zamudnimi obrestmi;- zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 1997 z zakonitimi zamudnimi obrestmi;- zahtevek za plačilo dodatka za ločeno življenje za čas od 28.8.1995 do 20.10.1996 v znesku 728.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi;- zahtevek za plačilo terenskega dodatka za čas od 20.8.1995 do 20.10.1996 v znesku 416.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter- zahtevek za povračilo stroškov, kot neutemeljene zavrnilo. Pri tem je glede tožnikovega delovnega razmerja ugotovilo, da pismena pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženko sicer ni bila sklenjena, ni pa dvoma, da je šlo za delovno razmerje za določen čas, za opravljanje podizvajalskih del v Nemčiji, ki je poteklo s 30.9.1996. Zoper ugoditveni del gornje sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da tožniku dodatno dosojeni regres ni pripadal, prav tako pa bi moralo sodišče tožniku naložiti plačilo njenih stroškov postopka.

Zoper zavrnilni del se laično pritožuje tožnik in predlaga v tem delu zanj ugodno rešitev. Pri tem izrecno izpostavlja vprašanje odgovornosti tožene stranke, da pred nastopom dela in v času sicer priznanega delovnega razmerja pismena pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, vprašanje nezakonitosti delovnega razmerja za določen čas in nezakonitosti odpovedi z dne 11.11.1996, zoper katero je pravočasno ugovarjal, omenja delovno nezgodo, zaradi katere naj bi se mu poslabšalo zdravstveno stanje, zaradi česar je bil odškodninski zahtevek utemeljen in zatrjuje, da je tožena stranka dolžna vračati njegov kredit pri X., ki ga je lahko dobil na podlagi pri toženi stranki potrjenih kreditnih pol, potem pa mu je toženka z odpovedjo delovnega razmerja onemogočila njegovo odplačilo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Ker je tožnik tako v letu 1995, kot v letu 1996 pri toženi stranki pridobil pravico do koriščenja letnega dopusta, mu je bila tožena stranka že na podlagi 1. tč. 44. člena takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS, št. 39/93) dolžna izplačati za obe leti celotna zneska regresa za letni dopusta, saj ni izkazano, da bi bil tožniku regres za ti leti izplačan pri kakem drugem delodajalcu. Zato je glede razlike regresa za letni dopust za leto 1995 in celotnega zneska regresa za leto 1996 prvostopno sodišče tožnikovemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Hkrati je sodišče utemeljeno odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje dosedanje stroške postopka, saj je tožnik s svojim zahtevkom v gornjem obsegu uspel, glede spora o prenehanju delovnega razmerja pa delodajalec, na podlagi izrecne določbe 2. odst. 22. člena ZDSS, trpi svoje stroške ne glede na izid spora.

Glede na povedano je sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo, glede na tak izid pa zavrnilo tudi zahtevek za povračilo njenih stroškov v zvezi s to pritožbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena.

Glede sklenitve in obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve prvostopnega sodišča, da je hotela tožena stranka v letu 1995 s tožnikom skleniti delovno razmerje za določen čas in je bila v tem smislu tudi objavljena potreba po delavcih ter potem tožnik po nastopu dela prijavljen v zavarovanje. Pri tem pa je za presojo zakonitosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas odločilno, da tožena stranka ni izkazala, da bi tožniku v skladu z 12. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) pred nastopom dela in niti tekom trajanja dejanskega delovnega razmerja vse do 30.9.1996, dala v podpis pismeno pogodbo o zaposlitvi. Če tožena stranka tožniku ni dala v podpis pogodbe o zaposlitvi in je dopustila nastop dela brez podpisa pogodbe, je bilo delovno razmerje za določen čas iz razlogov na strani tožene stranke v smislu določb 1. odst. 18. člena ZDR sklenjeno v nasprotju z zakonom. Za tak primer pa je v tem zakonskem določilu določena zakonska domneva, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas.

Ob pravilni ugotovitvi pravnorelevantnih dejstev je v tem primeru prvostopno sodišče glede značaja tožnikovega delovnega razmerja pravno torej zmotno zaključevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za določen čas. V skladu s 4. tč. 373. člena ZPP/77 je zato pritožbeno sodišče na tožnikovo pritožbo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v letu 1996 v delovnem razmerju za nedoločen čas in mu zato na podlagi obvestila tožene stranke z dne 11.11.1996 in predhodnih pisnih in ustnih obvestil ter na podlagi zaključka delovne knjižice s 30.9.1996 delovno razmerje ni zakonito prenehalo s potekom časa oz. z zaključkom del, za katera naj bi bilo sklenjeno. Ob taki odločitvi je pritožbeno sodišče tožniku priznalo neprekinjeno delovno razmerje pri toženi stranki in le-tej v skladu z zahtevkom naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo ter mu v delovno knjižico vpiše neprekinjeno delovno dobo.

Glede višine denarnih upravičenj za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je tožnik v bistvu postavil več zahtevkov, ki se v določeni meri med sabo celo prekrivajo. Do višine teh zahtevkov prvostopno sodišče še sploh ni zavzelo stališča, oz. vprašanj, ki so vezana na višino teh zahtevkov doslej sploh ni razčiščevalo. Zato je bilo potrebno v skladu z določili člena 370 ZPP/77 glede zahtevanega nadomestila plače, plačila regresa za letni dopust za to obdobje in glede plačila odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, pa tudi glede tožnikovih stroškov postopka, izpodbijano sodbo razveljaviti in v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ustrezno dopolnitev postopka.

Glede uveljavljanja dodatnih izplačil za čas tožnikovega dela na delovišču tožene stranke v Nemčiji tožnik v pritožbi ni navajal nobenih novih dejstev. Glede na to, da je bilo plačilo za delo tožnika na začasnem delu v tujini med strankama očitno v naprej dogovorjeno in tožnik ni zatrjeval neupoštevanja tega dogovora, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila zavrnitev tovrstnih zahtevkov utemeljena. Prav tako je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za poslabšanje zdravja, ki je bil predmet tega spora, saj tožnik take škode v posledici prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki ni z ničemer izkazal. Utemeljena pa je tudi zavrnitev zahtevka za odplačilo tožnikovega kredita pri X., saj tožena stranka, ne glede na potrditev kreditnih pol, ko je že nameravala s tožnikom prekiniti delovno razmerje, v razmerju do tožnika ni prevzela njegovih obveznosti iz posojilne pogodbe z banko. Ker v tem delu tožnikova pritožba ni bila utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.