Jedro

Če tožeči stranki ni bil izdan konkreten upravni akt o neugoditvi njene priglasitve za izplačilo subvencij, ji tudi ni mogoče očitati, da ni ravnala skladno s postopkovnimi določbami, če ni vložila formalne pritožbe in urgirala njeno rešitev po določbah ZUP. Navedbe tožeče stranke in podatki v upravnih spisih so zadostna podlaga za sklep, da so tudi glede odločanja drugostopnega organa izpolnjeni pogoji glede molka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se Zavodu za gozdove Slovenije naloži, da v roku 30 dni odloči o zahtevi tožeče stranke za izplačilo subvencij po odločbi Zavoda za gozdove Slovenije št. 322-04-09.16-B020/03 z dne 30. 1. 2003. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe.

Obrazložitev

Tožnica je dne 13. 1. 2010 pri tukajšnjem sodišču vložila tožbo, s katero zahteva izplačilo subvencij v skupnem znesku 65,00 EUR. Navaja, da je v letu 2003 opravila gojitvena dela, ki so ji bila naložena z odločbo Zavoda za gozdove Slovenije št. 322-04-09.16-B020/03 z dne 30. 1. 2003. Zavod za gozdove Slovenije (v nadaljevanju Zavod) in tudi gozdarska inšpektorica sta dela prevzela, vendar ji Zavod subvencij še ni izplačal. Leta 2008 je na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano poslala kopijo odločbe z zahtevkom za izplačilo le-teh. Ministrstvo v dveh mesecih ni odgovorilo. Opomin za izplačilo subvencij je leta 2004 poslala tudi na Zavod, ki prav tako ni odgovoril. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano naloži, da ji izplača zaslužene subvencije. Vse stroške naj nosi ministrstvo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je Zavod tožeči stranki dne 15. 4. 2003 poslal predmetno odločbo, ki pa je tožnica ni dvignila in je bila odločba vrnjena Zavodu. Iz dopisa Zavoda št. 169 z dne 1. 10. 2003 izhaja, da so bili odločbe in dokumenti tožeči stranki poslani še z navadno pošiljko, z navodilom, kako naj ravna, da bo prišlo do izplačila subvencij, ki pa jim tožeča stranka ni sledila. Zavod je izdal akt – dopis št. 218 z dne 28. 11. 2003, s katerim je bilo odločeno, da se subvencije ne bodo obračunale iz razloga, ker tožeča stranka ni vrnila podpisanih odločb do določenega roka. Posredovala je le prevzeme in obračune opravljenih gojitvenih del, ne pa tudi podpisanih odločb, in tako vloga za izplačilo ni bila popolna oziroma smiselno sploh ni bila podana. Postopek se je s tem zaključil. Tožena stranka pripominja, da tožeča stranka zoper predmetno odločbo ni vložila pritožbe, niti v zvezi z njo poslala kakršenkoli dopis zaradi neizplačila subvencij. V letu 2004 je poslala splošen dopis z opozorilom na problematiko.

Tožeča stranka v odgovoru na odgovor tožene stranka na tožbo navaja, da ji je Zavod dne 3. 1. 2003 preko revirnega gozdarja dal v podpis odločbe, med njimi odločbo št. 322-04-09.16.B01/03, ki jih je tudi podpisala. Kje so te odločbe, ne ve. O kateri odločbi govori ministrstvo, ne ve, saj je tožbo vložila za odločbo B20/03 ali odločbo B1/03, ki sta popolnoma identični. Oktobra 2003 je Zavodu poslala tudi te podpisane odločbe, s številko transakcijskega računa in davčno številko. Ker do januarja 2004 ni bilo nakazanih subvencij, je na Zavod priporočeno poslala opomin za plačilo subvencij. Odgovora ni bilo. O dopisu z dne 28. 11. 2003 ne ve ničesar. Na vsak dopis ali odločbo je Zavod dobil odgovor. Problem pa je, ker Zavod ne želi izdajati odločb, ministrstvo pa zavlačuje. Julija 2009 je na ministrstvo poslala odločbo B20/03, odgovora pa ni bilo skoraj eno leto. Tožeča stranka priglaša tudi stroške.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je tožbo, v kateri je tožeča stranka postavila zahtevek, da sodišče naloži Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da ji izplača subvencije, in se pri tem sklicevala na odločbo Zavoda št. 322-04-09.16-B020/03 z dne 30. 1. 2003, obravnavalo kot tožbo zaradi molka po drugi alinei prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Ta tožba je dopustna pod pogoji iz 28. člena ZUS-1. Po četrtem odstavku te določbe ima stranka, če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dopustna pritožba, ne izda odločbe v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenim rokom, pravico obrniti se na organ druge stopnje. Če organ druge stopnje ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, pa sme sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Glede na v nadaljevanju podano materialnopravno ureditev tožeča stranka s tožbo uveljavljala molk organa.

V času izdaje odločbe št. 322-04-09.16-B020/03 z dne 30. 1. 2003 je dela v gozdovih, ki se financirajo ali sofinancirajo iz sredstev, določenih v proračunu Republike Slovenije, in način pridobivanja teh sredstev urejala Odredba o financiranju in sofinanciranju vlaganj v gozdove iz sredstev proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 58/94 in nadaljnji). Odredba je v 4. členu določala, da sredstva za opravljena gozdnogojitvena in varstvena dela, ki se financirajo v zasebnih gozdovih, pridobi lastnik na podlagi prevzema in obračuna, ki ga opravi zavod.

Pri upravičenosti in obsegu podeljevanja proračunskih sredstev (bodisi v obliki denarja ali materiala) gre tako glede na udeležence (Zavoda kot nosilca javnega pooblastila in lastnika gozda, ki nista v prirejenem položaju) kot glede na vsebino - delitev proračunskih sredstev, za javnopravno zadevo. Glede na takšno naravo zadeve se postopek sofinanciranja vodi s smiselno uporabo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljevanju ZUP, 4. člen). Odredba ni določala, da se o dodelitvi sredstev ali materiala izda posebna odločba. Če so bili pogoji za sofinanciranje podani, se je po ugotovitvi, da so izpolnjeni, sofinanciranje dejansko izvršilo. Neizpolnitev pogojev in v tej posledici zavrnitev sofinanciranja pa je po mnenju sodišča, ob smiselni uporabi 207. člena ZUP, terjala izdajo odločbe, z vsemi njenimi sestavnimi deli, saj je bilo le na tak način omogočeno, da je lastnik gozda lahko varoval svoje pravice in interese. Podobna je ureditev po sedaj veljavnem Pravilniku o financiranju in sofinanciranju vlaganj v gozdove (Uradni list RS, št. 71/04 in nadalj.).

Iz predloženega upravnega spisa izhajajo naslednja dejstva: iz vročilnice je razvidno, da je bila dne 16. 4. 2003 tožeči stranki preko pošte poiskušana vročitev odločb št. 322-04-09.16B020 in 021/03; z dopisom št. 169 z dne 1. 10. 2003 je Zavod tožeči stranki sporočil, da ji pošilja dokumente za obračun subvencij za izvedena gojitvena dela v godovih, ji pojasnil, kaj mora storiti, da ji bo subvencija lahko izplačana, in da, če obrazca ne bo vrnila do 30. 10. 2003, obračun vlaganj v gozdove ne bo izveden; v dopisu št. 218 z dne 28. 11. 2003 Zavod ugotavlja, da tožeča stranka navodil iz prejšnjega dopisa ni v celoti upoštevala, in ker ni vrnila podpisanih odločb, ne more obračunati subvencije za opravljena dela, ter je zanj zaradi zamude roka tožeče stranke postopek zaključen; iz dopisa Ministrstva za kmetijsko, gozdarstvo in prehrano št. 322-135/2004 z dne 18. 2. 2005 je razvidno, da ministrstvo tožeči stranki odgovarja na njeno pismo, da ni dobila poravnanega sofinanciranja del, ki jih je izvedla v svojem gozdu v letu 2003 in 2004; vloga tožeče stranke, poslana ministrstvu dne 9. 12. 2004, poimenovana „zadeva: neplačilo subvencij“ se nanaša tudi na v letu 2003 opravljena gojitvena dela; enaka je vloga, vložena pri ministrstvu 17. 3. 2005. Kot je sodišče ugotovilo zgoraj, je Zavod z dopisom z dne 28. 11. 2003 tožeči stranki sporočil, da ji, ker ni vrnila podpisanih odločb, subvencije ne more obračunati, in je s tem postopek zaključil. Ta dopis ni mogoče šteti za odločbo, saj ne zadosti oblikovni zahtevi za takšen akt, in nima vseh sestavnih delov odločbe (predvsem nima pravnega pouka). Iz podatkov upravnega spisa pa niti ni mogoče preveriti, ali je bil tožeči stranki vročen, kar ta v postopku v upravnem sporu zanika.

Sodišče torej ne sprejema stališča tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je dopis z dne 28. 11. 2003 ustrezen akt glede sofinanciranja gojitvenih del, ki naj bi jih opravila tožeča stranka v letu 2003 v svojem gozdu (s tem se ne opredeljuje glede vsebine tj. zakaj oziroma ali je Zavod sofinanciranje upravičeno odrekel). Ob, tudi za toženo stranko nespornem dejstvu, da je tožeča stranka posredovala prevzeme in obračune opravljenih gojitvenih del, pa tudi ne deli njenega mnenja, da vloge za izplačilo sploh ni podala. To ne izhaja niti iz obravnavanega dopisa Zavoda, ki je očitno štel, da je sofinanciranje priglasila (vložila del zahtevane dokumentacije). Po prej pojasnjenem bi zato moral, če je štel, da tožeča stranka ni izkazala pogojev za sofinanciranje, o njeni zahtevi odločiti z ustreznim upravnim aktom.

Iz predloženih podatkov tudi ni mogoče nedvomno zaključiti, da tožeča stranka izplačila subvencij po odločbi št. 322-04-09.16-B020/03 z dne 30. 1. 2003 oziroma subvencij za leto 2003 ni urgirala pri drugostopnem organu, saj iz njegovega dopisa z dne 18. 2. 2005 tožeči stranki, v katerem se sklicuje na njeno pismo, naslovljeno na ministrstvo zaradi neporavnanega sofinanciranja del, izvedenih v letu 2003, izhaja, da je proučeval izplačilo subvencij za to leto (če iz vloge tožeče stranke ni bilo jasno, na katere odločbe o naloženih gojitvenih delih se nanaša, je to moral s tožečo stranko razčistiti). Tudi v dopisu z dne 31. 3. 2005, naslovljeno na Zavod, ministrstvo govori o pritožbah „ki jih na ministrstvo naslavljata A.A. in B.B.“. Če tožeči stranki ni bil izdan konkreten upravni akt o neugoditvi njene priglasitve za izplačilo subvencij, ji tudi ni mogoče očitati, da ni ravnala skladno s postopkovnimi določbami, če ni vložila formalne pritožbe in urgirala njeno rešitev po določbah ZUP. Navedbe tožeče stranke in podatki v upravnih spisih so zadostna podlaga za sklep, da so tudi glede odločanja drugostopnega organa izpolnjeni pogoji glede molka.

Ker je po navedenem po presoji sodišča tožba upravičena, je Zavodu naložilo, da v postavljenem roku odloči o tožničini zahtevi za sofinanciranje na podlagi njegove odločbe št. 322-04-09.16-B020/03 z dne 30. 1. 2003. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS-1. Na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) je tožeči stranki priznalo stroške postopka v višini 80 eurov, ki ji jih je dolžna povrniti tožena stranka v 15 dneh od vročitve sodbe.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.