Jedro

V skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih, vse dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka tako spremeni, da odslej glasi: „III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 92,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu (del I. točke izreka) potrdi.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) solastnik stanovanja v Tomšičevi ulici 2 v L. številka stanovanja 2, ID stavbe X stoječe na parc. št. 1044/3 k.o. do 7/10, tožena stranka (v nadaljevanju toženka) pa do 3/10 (I. točka izreka). V presežku, glede ugotovitve lastninske pravice med 7/10 in 9/10 stanovanja 2 na parc. št. 1044/3 k.o. in glede zahtevka po izstavitvi zemljiškoknjižne listine, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka, ki ni predmet pritožbene graje). Toženki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 987,75 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka. S pritožbo izpodbija I. točko izreka v delu, v katerem je sodišče tožniku prisodilo delež na stanovanju, ki presega 50 %, graja pa tudi nepravilnost prvostopne odločitve o pravdnih stroških, vsebovane v III. točki izreka. Sodišču prve stopnje očita, da je pri odločitvi o deležih pravdnih strank na stanovanju kot njunem skupnem premoženju dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo ter pri ugotavljanju višine deležev pravdnih strank deloma izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča. Po mnenju pritožnice naj bi sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vložka posebnega premoženja tožnika v pridobivanje skupnega premoženja - stanovanja. Materialnopravno zmotno naj bi bilo prvostopno stališče o nerelevantnosti toženkinih trditev o tem, da je tožnik svoje posebno premoženje še pred nakupom stanovanja porabil za kritje svojih osebnih potreb in obveznosti iz časa pred začetkom zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Pri tem toženka izpostavlja, da je do prodaje tožnikove nepremičnine v Lipi prišlo prav zaradi izplačila tožnikove bivše partnerke, kar naj bi toženka prepričljivo potrdila ob svojem zaslišanju. Ker je to tožnik zgolj pavšalno zanikal in glede izplačila bivši partnerki priznaval le gotovinski dvig v znesku 200.000,00 SIT, ne da bi pojasnil razloge za prodajo te nepremičnine, bi bilo potrebno po mnenju toženke šteti kot priznano dejstvo, da je bil po tožniku dne 15. 3. 2002 dvignjeni znesek 1,000.000,00 SIT porabljen za kritje zasebnih in osebnih potreb tožnika, ki niso bile v zvezi s skupnim premoženjem pravdnih strank. Pravdni stranki sta vztrajali pri zaslišanju tožnikove bivše partnerke, ki pa ga sodišče ni izvedlo, zato je po mnenju pritožbe ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožnica nadalje oporeka prvostopni odločitvi, da je brezplačno opravljena fizična dela sorodnikov in prijateljev toženke upoštevalo v korist obeh pravdnih strank, tembolj pa naj bi bila taka odločitev zmotna glede finančnega prispevka njenih staršev, kar vse je bilo dano z namenom prispevati k večjemu deležu toženke v skupnem premoženju, smiselno enako pa naj bi veljalo tudi za brezplačno bivanje pravdnih strank pri starših toženke v letih 2001 do 2004, kar je šteti kot darilo toženki. Pritožnica izpostavlja tudi svoj bistveno večji obseg truda, dela in organizacije pri izvedbi adaptacije in opreme stanovanja, ki bi ga moralo prvostopno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava upoštevati vsaj pri presoji drugega prispevka toženke v smislu drugega odstavka 59. člena ZZZDR in mu pripisati ustrezno (večjo) težo. Nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe pritožnica vidi v prvostopnem stališču, da matematični izračun razmerja dohodkov ne more biti pretežni faktor odločanja o deležih pravdnih strank, čeprav se je prvostopno sodišče v končni odločitvi pretežno oprlo prav nanj. Sicer pa naj bi tudi dohodkovni vidik prispevka pravdnih strank prvostopno sodišče zaradi pomanjkljive dokazne ocene napačno ugotovilo. Z izpodbijano odločitvijo o večjem deležu tožnika na stanovanju naj bi sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zanemarilo pravilo o enotnem obravnavanju skupnega premoženja kot celote, pri čemer toženka izpostavlja, da sta si pravdni stranki pri razdelitvi ostalega skupnega premoženja (premičnin in premoženjskih pravic) s sodno poravnavo priznavali enaka deleža. Pritožnica nadalje graja nepravilnosti izračuna pravdnega uspeha, zaradi česar je napačna tudi prvostopna stroškovna odločitev. Primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugotovitve enakih deležev pravdnih strank na spornem stanovanju (vsak do 1/2) ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo za odločitev pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno in na njegovi podlagi v odločitvi o glavni stvari tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Utemeljena pa je pritožbena graja zmotnega izračuna pravdnega uspeha pravdnih strank in posledične nepravilnosti prvostopne stroškovne odločitve.

6. V obravnavani zadevi je tožnik zatrjevani višji solastniški delež na spornem stanovanju kot skupnem premoženju pravdnih strank utemeljeval na podlagi prispevka k plačilu kupnine iz naslova svojega posebnega premoženja (oz. prihrankov po njegovi prodaji), kakor tudi na podlagi svojih zatrjevanih bistveno večjih pridobitnih zmožnosti. Toženka v postopku na prvi stopnji ni zanikala, da je tožnik v februarju 2002 (torej že v času ugotovljenega obstoja njune zunajzakonske skupnosti) iz naslova prodaje stavbnega zemljišča iz svojega posebnega premoženja prejel določen denarni znesek (prvostopno sodišče je na podlagi tožnikove knjigovodske kartice ugotovilo, da je šlo za znesek 1,500.000,00 SIT, kar pritožbeno niti ni več sporno), zatrjevala pa je, da naj bi ta znesek tožnik že porabil za kritje svojih zasebnih potreb, konkretno za izplačilo bivše partnerke. Za navedeno pa toženka v postopku na prvi stopnji ni ponudila nobenih konkretnih dokazov, razen svoje izpovedbe, v okviru katere pa ni znala niti opredeliti, kolikšen znesek naj bi sploh bil predmet izplačila. Pritožbeni graji zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni izvedlo zaslišanja tožnikove bivše partnerke, ni mogoče slediti, saj toženka zaslišanja navedene priče v dokaz svojih trditev sploh ni predlagala. Po vsem obrazloženem toženka ob siceršnjem priznavanju, da je tožnik v letu 2002 prodal nepremičnino iz svojega posebnega premoženja ter da je pri plačilu kupnine za sporno stanovanje v letu 2004 prav tožnik prispeval razliko med najetim kreditom in zneskom kupnine (konkretno 1,305.230,00 SIT), ne more omajati pravilnosti prvostopnega zaključka, da je navedeni prispevek tožnika šteti kot posebno premoženje, zgolj z v pritožbi ponovno izpostavljenim zneskom tožnikovega dviga nekaj časa po prejemu kupnine v letu 2002 (v nižjem znesku, kot je znašala prejeta kupnina za posebno premoženje). Za ta dvig (gre zgolj za eno transakcijo iz tožnikovega računa, ne upoštevaje ostale prilive in odlive, ki bi izhajali iz tožnikove knjigovodske kartice za relevantno obdobje) namreč toženka ni izkazala svojih pavšalnih domnevanj, za kaj naj bi bil porabljen. Ob tem sodišče druge stopnje le pripominja, da je tožnik med postopkom na prvi stopnji opisoval svoje večje prihranke iz časa pred nastankom zunajzakonske skupnosti kakor tudi plemenitenje le-teh z vezavami (in to izkazoval s knjigovodsko kartico), česar toženka substancirano ni zanikala, po toženki izpostavljeni znesek dviga bi torej lahko posegel v le-te in ne zgolj v za prodano posebno premoženje prejeto kupnino. Povsem sprejemljiv je zato prvostopni zaključek, da četudi bi tožnik po toženki izpostavljeni konkretni znesek do nakupa stanovanja v letu 2004 že porabil, je bil tak znesek glede na tožnikov stalni priliv ves čas na računu in predstavlja njegovo posebno premoženje (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 16).

7. V skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse, da je treba pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležeh, vse dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu,(1) je prvostopno sodišče brezplačno opravljena fizična dela sorodnikov in prijateljev toženke, dovoljenje za brezplačno bivanje mladega para pri starših toženke do preselitve v skupno stanovanje v letu 2004, kakor tudi finančno pomoč toženkinih staršev pri adaptaciji in urejanju stanovanja povsem utemeljeno upoštevalo v korist obeh pravdnih strank. Toženka namreč med postopkom na prvi stopnji niti ni izrecno zatrjevala, da bi bile vse navedene oblike pomoči njenih sorodnikov in prijateljev že v času začetka skupnega življenja tožnika in toženke ter urejanja njunega skupnega bivališča namenjene le njej, sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da to tudi iz dokaznega postopka ne izhaja.

8. Pri ugotavljanju deležev pravdnih strank na spornem stanovanju oz. 81 % le-tega kot skupnem premoženju (glede na ugotovljeni zgoraj opisani prispevek iz posebnega premoženja tožnika, ki znaša 19 % vrednosti stanovanja - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 22), je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 59. člena ZZZD. V skladu z navedeno zakonsko določbo se v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Neutemeljena je pritožbena graja, da naj bi dohodkovni vidik prispevka pravdnih strank prvostopno sodišče zaradi pomanjkljive dokazne ocene napačno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju le-tega povsem utemeljeno izhajalo iz pridobljenih uradnih podatkov ZPIZ o višini dohodkov, ki sta jih pravdni stranki ustvarili v času obstoja zunajzakonske skupnosti (leta 2001 do 2009). Upoštevaje na tej podlagi ugotovljeno in v pritožbi ne grajano razmerje (uradno zabeleženih) dohodkov pravdnih strank (toženka je ustvarila 51,42 % doseženega dohodka tožnika oz. glede na celoto 34 % sredstev) je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je bil tak tudi njun (zgolj) dohodkovni prispevek k skupnemu premoženju. Ob tem sodišče ni spregledalo po toženki v pritožbi ponovno izpostavljenega, da je poleg formalno prikazanih dohodkov prejemala tudi dodatne dohodke „na roko“, saj je pravilno zaključilo, da je toženka poleg uradno prikazanih dohodkov zaslužila še nekaj dodatnega denarja. Toženka pa s pavšalnimi navedbami v tej smeri tudi po presoji sodišča druge stopnje vendarle ni uspela dokazati, da bi ti dohodki znašali še enkrat toliko kot uradno prikazani dohodki (kar je tudi izkustveno malo verjetno), s čimer bi bili (skupni) dohodki toženke glede na zgoraj izpostavljeno razmerje uradno prikazanih dohodkov pravdnih strank po višini šele primerljivi s tožnikovimi. Poleg tega je prvostopno sodišče v okviru dohodkov pravdnih strank utemeljeno upoštevalo, da je tudi tožnik z delom kot nogometni sodnik prejemal dodatni zaslužek, kar je toženka priznavala. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bil ta tožnikov dodatni zaslužek upoštevan v njegovih formalno prikazanih dohodkih, saj podatki ZPIZ zajemajo le plače in nadomestila plače, ne pa tudi drugih prilivov na tožnikov račun.

9. Ob upoštevanju zgolj razmerja dohodkov pravdnih strank ter tožnikovega prispevka iz posebnega premoženja bi glede na pravilni prvostopni izračun tožniku pripadal 72 % delež na spornem stanovanju, toženki pa 28 % (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 22). Upoštevaje ostale relevantne kriterije za določitev deleža zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR, ki jih prvostopno sodišče ni spregledalo, je sodišče za toženko glede na njeno fizično delo - čiščenje, skrb za gospodinjstvo in druga dela pri obnovi stanovanja (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 23) po presoji sodišča druge stopnje povsem ustrezno ugotovilo njen nekoliko višji delež na spornem stanovanju od matematično izračunanega glede na razmerje dohodkov - v višini 30 %, za tožnika pa posledično nekoliko manjši (70 %). Neutemeljena je pritožbena graja, da bi moralo prvostopno sodišče navedenim drugim okoliščinam iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR pripisati še večjo težjo. Na prvi stopnji je bilo namreč pravilno ugotovljeno, da sta pri obnovi stanovanja in skrbi za skupno premoženje (razen v času odsotnosti tožnika v vlogi nogometnega sodnika) vendarle sodelovala oba, tako tožnik kot toženka. Kot že zgoraj izpostavljeno pa tudi v pritožbi ponovno poudarjene pomoči sorodnikov in prijateljev toženke ni mogoče šteti zgolj v njeno korist. 10. V zvezi s pritožbeno grajo, da naj bi sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo kršilo pravilo o enotnem obravnavanju skupnega premoženja kot celote, glede na to, da sta si pravdni stranki pri razdelitvi ostalega skupnega premoženja (premičnin in premoženjskih pravic) v nepravdnem postopku s sodno poravnavo priznavali enaka deleža, sodišče druge stopnje dodaja, da se o deležih strank na skupnem premoženju odloča na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema (zunajzakonskima partnerjema) v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja, delež pa se ne ugotavlja na posamezni stvari, ki spada v skupno premoženje, temveč na skupnem premoženju kot celoti.(2)Tak postopek je v obravnavani zadevi pravilno ubralo tudi sodišče prve stopnje, le da v obseg skupnega premoženja upoštevaje v nepravdnem postopku že razdeljeno, spada le še sporno stanovanje. Vendar pa načelo enotnega obravnavanja skupnega premoženja ne pomeni, da pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ni mogoče upoštevati prispevka iz posebnega premoženja posameznega zunajzakonskega partnerja, ki ne more zapasti pod režim skupnega premoženja. Določbi 51. in 59. člena ZZZDR je treba razumeti tako, da je skupno premoženje zakoncev praviloma nedeljiv materialnopravni pojem in da ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče. Vložki posebnega premoženja v skupno premoženje pri tem vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju.(3) Čeprav sta v nepravdnem postopku pravdni stranki druga drugi priznavali polovični delež na skupnih premičninah in premoženjskih pravicah, pa slednje ne pomeni, da je brez soglasja pravdnih strank take deleže (ki so nenazadnje lahko rezultat vzajemnih popustitev - 1050. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) mogoče nekritično in brez soglasja pravdnih strank širiti tudi na ostalo (v konkretnem primeru nepremično) skupno premoženje pravdnih strank, glede katerega je med pravdnima strankama obstajal spor. Slednjega je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi materialnopravno pravilno rešilo na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zunajzakonskima partnerjema.

11. Vse obrazloženo je v odločitvi o glavni stvari narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne odločitve (353. člen ZPP).

12. Utemeljena pa je pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava pri izračunu pravdnega uspeha pravdnih strank. V obravnavani zadevi je tožnik zahteval ugotovitev deleža na stanovanju v obsegu 9/10, medtem ko mu je toženka priznavala le polovični delež (5/10), med pravdnima strankama je bilo tako sporno le lastništvo 4/10. Ker je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnikov delež znaša 7/10 (torej 2/10 več, kot mu je toženka priznavala), znaša pravdni uspeh tožnika 50 %. V tem obsegu mu je zato ob pravilni uporabi materialnega prava toženka dolžna povrniti njegove na prvi stopnji odmerjene in v pritožbi negrajane pravdne stroške v višini 2.106,03 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 28). Tožnik je tako upravičen do povrnitve 1.053,02 EUR. Toženka pa je glede na njen 50 % pravdni uspeh v tem odstotku upravičena do povrnitve njenih na prvi stopnji odmerjenih in v pritožbi negrajanih pravdnih stroškov. Le-ti znašajo 1.920,87 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 29), glede na 50 % pravdni uspeh pa ji je tožnik iz tega naslova dolžan povrniti 960,44 EUR. Po pobotu pravdnih stroškov je dolžna toženka tožniku povrniti še 92,58 EUR pravdnih stroškov, kar je ob pravilni uporabi materialnega prava narekovalo spremembo v izpodbijani sodbi vsebovane stroškovne odločitve (5. alineja 358. člena ZPP).

13. Ker toženka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : Tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 1087/2008. Op. št. (2) : Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 347/2009, II Ips 265/2008, II Ips 820/93. Op. št. (3) : Tako sodba Vrhovnega sodišča II Ips 231/2008.