Jedro

Tožniku je bilo dne 1. 6. 2009 izdanih šest delovnih dovoljenj za zaposlitev tujcev, vendar tujcev v roku iz 29. člena ZZDT ni prijavil v socialno zavarovanje, niti ni roku iz 16. odstavka 8. člena ZZDT vrnil njihovih delovnih dovoljenj. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je prvostopenjski organ pravilno odločil, da se tožniku izdaja dovoljenja za zaposlitev tujca zavrne, ker ni izpolnjen pogoj iz 4. člena Uredbe, saj v preteklem letu z izdanimi dovoljenji za zaposlitev tujcev ni ravnal v skladu z ZZDT.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je prvostopenjski organ zavrnil zahtevek tožeče stranke za zaposlitev (enega) kitajskega državljana. V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo v ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da niso izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za izdajo dovoljenja za zaposlitev in sicer ni izpolnjen pogoj iz 4. člena Uredbe o omejitvah in prepovedih zaposlovanja in dela tujcev (Uredba), po katerem ni dovoljena izdaja delovnega dovoljenja delodajalcem, ki na podlagi že izdanih in veljavnih dovoljenj za zaposlitev v roku 4 mesecev od izdaje dovoljenja za zaposlitev tujca niso prijavili v socialno zavarovanje.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Predmetna uredba je stopila v veljavo dne 24. 4. 2010, izpodbijana odločba pa je bila sprejeta dne 16. 6. 2010, tako da pogoj iz 4. člena Uredbe, že pojmovno ne more biti izpolnjen. Štirimesečni rok bi se po Uredbi lahko teoretično iztekel šele z dnem 23. 8. 2010. Poleg tega je izpodbijana odločba do te mere neobrazložena, da je ni mogoče preizkusiti.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik vlogo za izdajo dovoljenja za zaposlitev vložil dne 1. 3. 2010 in da je postala dokončno dopolnjena dne 8. 6. 2010. V nadaljevanju se sklicuje na določbe 29., 29. a in b in 8. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT) ter na 4. člen Uredbe. Navaja, da je iz podatkov Zavoda RS za zaposlovanje razvidno, da je bilo tožeči stranki dne 1. 6. 2009 izdanih 6 dovoljenj za zaposlitev 6 tujcev z veljavnostjo od 1. 7. 2009 do 30. 6. 2010, vendar do dne 16. 6. 2010, ko je bila izdana izpodbijana odločba, nobeno od navedenih dovoljenj ni bilo niti realizirano, niti vrnjeno, saj tožeča stranka kot delodajalec tujcev ni prijavila v socialno zavarovanje v skladu z 29. členom ZZDT, niti ni vrnila delovnih dovoljenj v skladu s 16. odstavkom 8. člena ZZDT. Za izdajo novega dovoljenja za zaposlitev tujca pa bi moral delodajalec izpolnjevati tudi pogoj iz 4. člena Uredbe in sicer, da v času izdaje novega dovoljenja za zaposlitev, nima nerealiziranih delovnih dovoljenj, izdanih pred več kot štirimi meseci. Navaja, da ne drži navedba tožnika, da gre v konkretnem primeru za veljavo pravnih aktov za nazaj, saj 4. člen Uredbe, na katerega se tožnik sklicuje, ne učinkuje retroaktivno, niti ni podana niti prava, niti neprava retroaktivnost. Prepoved izdaje novih delovnih dovoljenj se namreč nanaša na bodoča dejanska stanja, nastala po uveljavitvi Uredbe in nima učinka na že izdana delovna dovoljenja delodajalcu oziroma na že pridobljene pravice. Neprava retroaktivnost bi bila podana, če bi določba urejala nezaključena dejanska stanja in posegala v upravičena pravna pričakovanja. Prepoved izdaje dovoljenj za zaposlitev se nanaša zgolj na nova dovoljenja za zaposlitev oziroma na vloge za izdajo dovoljenj za zaposlitev, vložene po uveljavitvi Uredbe, kar pomeni, da se po naravi stvari nanaša zgolj na bodoče pravne položaje. Drugostopenjski organ v zvezi z navedbo tožnika, da je izpodbijana odločba neobrazložena, ugotavlja, da je prvostopenjski organ navedel določbe predpisa, na katere se odločba opira in tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, zaradi česar je odločba ustrezno obrazložena. Ker v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj v skladu s 4. členom Uredbe, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da je Uredba pričela veljati dne 23. 4. 2010, tožnik pa je vlogo za izdajo dovoljenja za zaposlitev tujca vložil dne 1. 3. 2010 in je postala dokončno dopolnjena dne 8. 6. 2010. Preostali tujci, ki jih je zaposloval tožnik, so imeli veljavna delovna dovoljenja do 30. 6. 2010. Glede na navedeno je tožnik imel za vse zaposlene urejena delovna dovoljenja. Zato podlaga za zavrnitev pritožbe ne more biti 2. stavek 4. člena Uredbe. Tožnik je svojo vlogo dopolnil dne 8. 6. 2010, tako da je štirimesečni rok za vložitev vloge pričel teči dne 8. 6. 2010, tako da je tožena stranka pri svoji odločitvi napačno uporabila določbe ZUP, zaradi česar je njena odločba nezakonita. Tožnik je namreč ravnal v skladu z veljavno zakonodajo in je vlogo vložil pravočasno. Ne gre tudi spregledati dejstva, da je Uredba stopila v veljavo dne 23. 4. 2010 in glede na to, da je nova uredba razveljavila prejšnjo, so vsi roki, ki so bili začeti v skladu s prejšnjo uredbo, prekinjeni in začnejo teči znova z dnem, ko je stopila v veljavo nova uredba, saj je nedopustna retroaktivna uporaba uredbenih določb. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev prvostopenjskega organa, s katero je le-ta zavrnil zahtevek tožeče stranke za izdajo dovoljenja za tujega državljana.

Pogoje, pod katerimi se tujec lahko zaposli v Republiki Sloveniji, določa Zakon o zaposlovanju in delu tujcev. Le-ta v 10. poglavju ureja prijavo in odjavo dela tujcev. Po 1. odstavku 29. člena ZZDT je prijava dela tujcev obvezen pogoj in velja za vse tujce, ki se zaposlijo ali delajo v Republiki Sloveniji na podlagi določb tega zakona. Po 2. odstavku 29. člena ZZDT je zavezanec za prijavo vsakokratni delodajalec. Po 3. odstavku navedenega člena delodajalec opravi prijavo in odjavo dela pri Zavodu za zaposlovanje, ki je izdal delovno dovoljenje. Po 4. odstavku navedenega člena pa se prijava dela opravi v rokih iz 29. a in 29. b člena tega zakona, vendar ne pozneje od datuma veljavnosti delovnega dovoljenja, pri čemer so ti roki različni glede na to, ali gre za prijavo začetka dela tujca, ki je imel pred izdajo delovnega dovoljenja dovoljenje za prebivanje (rok je 10 dni) ali ne (rok je 15 dni). Če pa tujec iz kakršnih koli razlogov na strani tujca ali delodajalca ne sklene delovnega ali pogodbenega razmerja oziroma ne nastopi dela ali se delovno oziroma pogodbeno razmerje prekine pred iztekom veljavnosti dovoljenja za zaposlitev ali dovoljenja za delo, je delodajalec, v skladu z določbo 16. odstavka 8. člena ZZDT, dolžan vrniti delovno dovoljenje organu, ki ga je izdal, v roku 15 dni od vročitve dovoljenja za prebivanje tujcu, ki pred tem ni imel dovoljenja za prebivanje, če tujec ne nastopi dela oziroma v roku 10 dni od vročitve dovoljenja za zaposlitev ali dovoljenja za delo tujca, ki ima dovoljenje za prebivanje, če ne nastopi dela. Na podlagi ZZDT je bila izdana Uredba, ki v svojem 4. členu določa, da ni dovoljena izdaja novih dovoljenj za zaposlitev delodajalcem, ki na podlagi že izdanih dovoljenj za zaposlitev v roku 4 mesecev od izdaje dovoljenja za zaposlitev, tujca niso prijavili v socialno zavarovanje.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih in podzakonskih določb, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, kakor tudi prvostopenjskega organa pred njo, pravilna. Pravilnost takšne odločitve podatki v spisu potrjujejo. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da tožnik potem, ko mu je bilo dne 1. 6. 2009 izdanih šest delovnih dovoljenj za zaposlitev tujcev, tujcev v roku iz 29. člena ZZDT ni prijavil v socialno zavarovanje, niti ni roku iz 16. odstavka 8. člena ZZDT vrnil njihovih delovnih dovoljenj. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je prvostopenjski organ po presoji sodišča pravilno odločil, da se tožniku izdaja dovoljenja za zaposlitev tujca zavrne, ker ni izpolnjen pogoj iz 4. člena Uredbe, saj v preteklem letu z izdanimi dovoljenji za zaposlitev tujcev ni ravnal v skladu z ZZDT.

Sodišče zato zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, saj na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožnik v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, na katere pa je tožena stranka že pravilno odgovorila z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja. Zato se sodišče na podlagi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju: ZUS-1) nanje tudi sklicuje in jih ne bo ponavljalo.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).