Jedro

Zavrnitev tožbenega zahtevka lahko povzroči le takšna tožnikova izjava o odpovedi tožbenemu zahtevku, ki je jasna, nedvoumna in nepogojna. Tožnikova izjava na zadnjem naroku, ki jo povzema tudi pritožba, tej zahtevi ne ustreza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izjave, da umika tožbo, z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek.

2. Toženka v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa in izdajo sodbe na podlagi odpovedi, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje. Poudarja, da se je tožnik odpovedal zahtevku, zato bi sodišče prve stopnje moralo izdati sodbo na podlagi odpovedi in tožbeni zahtevek zavrniti. Skladno z dokaznim sklepom, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo na glavni obravnavi 01. 09. 2010, je Vlada RS 14. 09. 2010 sprejela sklep, s katerim je soglašala z umikom tožbe in s tožnikovim predlogom, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, hkrati pa je soglašala tudi z odpovedjo tožbenemu zahtevku. Izpodbijani sklep o ustavitvi postopka torej ni zakonit, saj nasprotuje zapisniku o glavni obravnavi in tudi razlogov o odločilnih dejstvih nima.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je jasna in razumljiva. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v soglasju s toženko umaknil tožbo, ne nasprotuje vsebini zapisnika o glavni obravnavi z dne 01. 09. 2010, ki vsebuje sporno tožnikovo izjavo. Nista torej podani očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008), saj je sklep mogoče preizkusiti. Poleg tega je izpodbijani sklep tudi pravilen in zakonit. Posledica umika tožbe je po 188. členu ZPP ustavitev pravdnega postopka. Ni namreč res, da se je tožnik odpovedal tožbenemu zahtevku, zato tudi ni bilo zakonskega pogoja za izdajo sodbe na podlagi odpovedi po 317. členu ZPP.

6. Zavrnitev tožbenega zahtevka lahko povzroči le takšna tožnikova izjava o odpovedi tožbenemu zahtevku, ki je jasna, nedvoumna in nepogojna. Tožnikova izjava na zadnjem naroku, ki jo povzema tudi pritožba, tej zahtevi ne ustreza. Kot izhaja iz zapisnika, se je bil namreč tožnik po umiku tožbe pripravljen odpovedati „uveljavljanju vseh svojih zahtevkov zoper toženko iz te pravne in dejanske podlage“, če se toženka odpove uveljavljanju pravdnih stroškov. Očitno se tožnik s tem ni odpovedal tožbenemu zahtevku, pač pa morebitnim drugim in nadaljnjih zahtevkom, ki bi lahko temeljili na isti dejanski in pravni podlagi. Takšno razlago navsezadnje potrjuje tudi vsebina sklepa Vlade RS z dne 14. 09. 2010, ki v 1. točki navaja, da toženka soglaša z umikom tožbe in tožnikovim predlogom, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, v 2. točki pa navaja tožnikovo odpoved uveljavljanju morebitnih drugih odškodninskih zahtevkov iz iste dejanske in pravne podlage in iz naslova trajanja sodnega postopka.

7. Potemtakem je bilo med pravdnima strankama doseženo soglasje o umiku tožbe, medtem ko odpoved morebitnim drugim zahtevkom ni stvar te pravde in zato tudi ne more biti predmet odločanja. Nerazumljiva je pritožbena trditev, da je bil v zvezi z odpovedjo že sprejet dokazni sklep, saj z njim sodišče v skladu z 287. členom ZPP odredi izvedbo dokazov, ne more pa odločati o procesnih dispozicijah pravdnih strank.

8. Pritožbeni razlogi torej niso podani. V postopku na prvi stopnji ni bilo niti procesnih in materialnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zato toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.