Jedro

Ker redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2017 ni bila zakonita, ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto višji strokovni sodelavec v splošnih službah VI pa ne velja več, ker je bila sklenjena pod razveznim pogojem, je od odločitve o zakonitosti izredne odpovedi z dne 30. 5. 2019 odvisno, ali je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas dne 30. 9. 2014 za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje prenehala veljati dne 4. 7. 2019, ko se je tožnica zaposlila pri novem delodajalcu, ali pa je prenehala z vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici dne 3. 6. 2019. Od tega dejstva pa je odvisna tudi odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah I, III in IV izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (II. točka izreka).

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2019 nična in nima učinka med strankama (točka I izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati pogodbeno kazen v znesku 7.834,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnice na ugotovitev, da je pogodba, sklenjena za nedoločen čas z dne 30. 9. 2014 za delovno mesto „samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje“, šifra delovnega mesta: ..., prenehala veljati dne 4. 7. 2019 in na plačilo denarnega povračila v višini 15 povprečnih plač, kar znaša 34.139,85 EUR bruto s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 4.466,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 339., 340. in 341. členu Zakona o pravdnem postopku ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeni ter tožnici prizna stroške pritožbe. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopku Pd 99/2019 slediti tožbenemu zahtevku, vključno z reintegracijo, to pa bi nato delodajalec spoštoval z upoštevanjem tožničinih pravic iz naslova delovnega razmerja do 3. 6. 2019, ko je stopila v veljavo izpodbijana izredna odpoved z dne 30. 5. 2019. S tem, ko je sodišče v izreku sodbe Pd 99/2019 povzelo datum izredne odpovedi in nanjo vezalo trajanje delovnega razmerja, je pravzaprav vsaj posredno odločilo o njeni veljavnosti, kar pa je storilo brez podanega zahtevka tožnice in brez izvedenega ustreznega pravdnega postopka. Glede na odločitev VDSS v zadevi Pdp 717/2019 je popolnoma jasno, da si prvostopenjsko sodišče v tem postopku in drugostopenjsko sodišče drugače razlagata naravo odločitve sodišča, sprejeto v postopku Pd 99/2019 in njenega vpliva na odločanje sodišča v predmetnem postopku. Z odločitvijo sodišča v izpodbijani sodbi je prišlo do situacije, ko je tožnici odvzeta pravica do sodnega varstva, saj ji glede na materialnopravno napačno stališče sodišča sploh ni dana možnost obravnave njene zahteve za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica izpostavlja, da je že sama v tožbi, s katero je izpodbijala izredno odpoved izpostavila težavnost situacije, ko ji je toženka podala izredno odpoved za delovno mesto, ki ga v primeru uspeha tožnice v postopku nezakonite redne odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, več ne bo. Dejstvo ničnosti in s tem neučinkovitosti izredne odpovedi pa dejansko pomeni zgolj to, da se je tožničino delovno razmerje – edino, ki je v trenutku odločanja sodišča še obstajalo, in sicer po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014 za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje, nemoteno nadaljevalo, kar pomeni, da je tožnica upravičena bodisi do reintegracije bodisi do sodne razveze. Ničnost ima enak učinek kot nezakonitost odpovedi z vidika obstoja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku, s presojo dejanskega stanja in sprejeto odločitvijo o ničnosti izredne odpovedi, ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je sodišče v zadevi Pd 99/2019 in bi zato moralo ugotoviti, da je delovno razmerje trajalo do 4. 7. 2019, ko se je tožnica zaposlila pri drugem delodajalcu. Tožnica meni, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnice materialnopravno napačna, saj upoštevaje izrek in obrazložitev sodišča v sodbi opr. št. Pd 99/2019 v povezavi s Pdp 717/2019, delovno razmerje tožnice pri toženki še traja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper I., II. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zahtevek tožnice 1, 1a, 2 in 3 njenega zahtevka iz vloge z dne 17. 5. 2021 zavrže, zahtevek iz točke 4 zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške postopka. V kolikor pa pritožbeno sodišče ne bo sledilo predlogu za zavrženje tožbe, pa tožena stranka podredno predlaga, naj pritožbeno sodišče po presoji vseh navedb strank in po izvedbi dokazov, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da vse zahtevke tožnice zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da se pogodba o zaposlitvi z dne 1. 3. 2017 šteje za razvezano z dnem 6. 2. 2020, na podlagi 2. točke sodbe Pd 99/2019, pogodba o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014 pa dne 3. 6. 2019, na podlagi 3. točke sodbe Pd 99/2019, zato sodišče o obstoju delovnega razmerja med strankama od dne 6. 2. 2020 dalje ni moglo več odločati, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno. Za ugotovitev ničnosti (nezakonitosti) odpovedi z dne 3. 6. 2019, ki po svoji vsebini predstavlja spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožnica glede na pravnomočno razsojeno zadevo, nima več pravnega interesa. Sodišče mora odločati o vseh zahtevkih strank, zato je v zadevi Pd 99/2019, glede na dejansko in pravno stanje ob sojenju, pravilno zavrnilo tožbene zahtevke za priznanje obstoja delovnega razmerja in izplačilo plač po 3. 6. 2019. Tožnica je bila od 1. 10. 2014 dalje pri toženki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014 na delovnem mestu „samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje“. Dne 14. 2. 2017 je tožnica prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (poslovni razlog), s katero ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014. Tožnica je ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „višji strokovni sodelavec v splošnih službah“ sprejela in podpisala. Dne 30. 5. 2019 pa ji je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 1. 3. 2017. Na podlagi I. točke izreka sodbe Pd 99/2019, ki je bila pravnomočna dne 6. 2. 2020 (sodba Pdp 717/2019) je za pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 3. 2017 nastopil razvezni pogoj. Pomeni, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 3. 2017 za delovno mesto višji strokovni sodelavec v splošnih službah VI, pravnomočno razvezana. V tem postopku bi lahko sodišče po datumu 6. 2. 2020 presojalo zgolj obstoj delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014, za katero pa je že bilo pravnomočno odločeno, da je prenehala veljati dne 3. 6. 2019. Zato je odločitev sodišča, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2019 nična in da med strankama nima pravnega učinka, napačna. Sodišče bi moralo zavreči tudi zahtevek tožnice za plačilo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, ki ga tožnica vtožuje v višini 34.139,85 EUR bruto. Nepravilna pa je tudi odločitev sodišča v II. točki izreka, kjer je toženi stranki naložilo plačilo pogodbene kazni v višini 7.834,00 EUR. Tožnica je svoj zahtevek utemeljila na določbi 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, ki med drugim določa, da delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Sodišče pa je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno zapisalo, da je delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014 zakonito prenehalo dne 3. 6. 2019, zato ni pravnega temelja za naložitev pogodbene kazni. Relevantna norma kolektivne pogodbe pogodbeno kazen ne veže na zakonitost odpovedi, ampak na pravnomočno sodno odločbo, v kateri je ugotovljeno, da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način. Pravnomočna sodba, s katero bi bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja med strankama na dan 3. 6. 2019, ne obstaja. Pa tudi sicer, če bi bila tožnica upravičena do izplačila pogodbene kazni, bi tožnica morala zahtevek za izplačilo pogodbene kazni oblikovati z izračunom petkratne povprečne mesečne neto plače pri toženki za zadnje tri mesece pred nastopom pravnomočnosti te sodbe, torej za mesec januar 2020, december 2020 in november 2019 in višino tako vtoževane pogodbene kazni tudi podpreti z ustreznimi listinami. Tožnica zato vtoževane višine pogodbene kazni ni izkazala. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da zahtevek tožnice (za plačilo 7.834,00 EUR) zavrne. Glede na navedeno bi sodišče moralo tožnici naložiti tudi v celoti stroške postopka. Sodišče je zavrnilo denarni zahtevek tožnice v višini 34.139,85 EUR, kar glede na to, da je celoten vtoževan znesek 41.973,85 EUR, nikakor ne more biti nesorazmerno majhen znesek. Tožnica je v sporu izgubila zahtevek za plačilo 34.139,85 EUR, kar predstavlja 81,35 % celotnega vtoževanega zneska, zato je odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka napačna.

4. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je potrebno ločiti med pojmom razvezni pogoj, ki velja za ponujeno pogodbo o zaposlitvi iz leta 2017 in pojmom sodne razveze na podlagi 118. člena ZDR-1. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da je redna odpoved nezakonita, je jasno, da je tožnici delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2014 prenehalo na nezakonit način in tega navedba sodišča v III. točki izreka sodbe Pd 99/2019, da je delovno razmerje trajalo do 3. 6. 2019, ne spremeni. Tožnica je vsekakor upravičena do pogodbene kazni iz naslova nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnice v pritožbi in navaja, da ker je VDSS s sodbo Pdp 717/2019 zahtevek tožnice za plačilo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 izrecno zavrnilo, pomeni, da je o zahtevku za denarno povračilo zaradi prenehanja delovnega razmerja pravnomočno razsojeno. Glede zahtevka za ugotovitev delovnega razmerja do 4. 7. 2019 pa tožnica nima pravnega interesa, ker je o tem delu zahtevka že pravnomočno odločeno.

6. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere stranki opozarjata v pritožbi. Sodišče prve stopnje pa ni pravilno uporabilo materialnega prava, posledično pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

8. V tem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2019 in odločilo, da je izredna odpoved nična in nima učinka med strankama. Zavrnilo je zahtevek tožnice na ugotovitev, da je pogodba sklenjena za nedoločen čas z dne 30. 9. 2014 za delovno mesto „samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje“ prenehala veljati dne 4. 7. 2019. Zavrnilo je zahtevek tožnice za plačilo denarnega povračila v višini 15 povprečnih plač (34.139,85 EUR bruto) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugodilo pa je zahtevku tožnice za plačilo pogodbene kazni v znesku 7.834,00 EUR, ker je Delovno sodišče v Kopru s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 99/2019 z dne 11. 9. 2019 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pd 717/2019 z dne 6. 2. 2020 ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2017 nezakonita ter da tožnici na njeni podlagi delovno razmerje ni prenehalo.

9. Za odločitev v tem sporu ni bistveno, da je sodišče prve stopnje odločilo, da se pogodba o zaposlitvi med strankama z dne 1. 3. 2017 šteje za razvezano, in da je pritožbeno sodišče s sodbo Pdp 717/2019 z dne 6. 2. 2020 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo denarnega povračila v višini 2.275,99 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2017 nezakonita in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1. 3. 2017, temveč je trajalo do 3. 6. 2019 in je za to obdobje tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014 na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo na delovno mesto samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje ter plačati plačo tudi za obdobje od 3. 6. 2019 dalje, kar je potrdilo tudi pritožbeno sodišče v sodbi Pdp 717/2019. V 13. točki sodbe je pritožbeno sodišče zapisalo, da je zavrnilo tožničin zahtevek za vrnitev nazaj na delo, ker je tožena stranka tožnici dne 3. 6. 2019 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2019. Tožnica je zoper podano izredno odpoved vložila tožbo, zato v konkretnem sporu sodišče ni moglo odločiti o zahtevku tožnice za vrnitev nazaj na delo, dokler ne bo pravnomočno odločeno o zakonitosti izredne odpovedi z dne 30. 5. 2019. Sodišče prve stopnje je namreč v sporu Pd 99/2019 presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici 3. 2. 2017 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje in ji hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela strokovni sodelavec v splošnih službah VI, ki jo je tožnica tudi podpisala. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bila tožnica kot sindikalna zaupnica varovana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 112. člena Zakona o delovnih razmerjih. Sindikat tožene stranke soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podal, tožena stranka pa je bila o položaju tožnice obveščena. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2017 nezakonita in ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 3. 2017 štelo za razvezano. Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi Pdp 717/2019 v 12. točki zapisalo, da je odločitev o trajanju delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja pravilna, ni pa pravilna odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2019, glede na to, da je tožena stranka tožnici dne 30. 5. 2019 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obrazložilo je, da odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni pravilna, saj v času odločanja sodišča prve stopnje niso bili izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1 za razvezo pogodbe o zaposlitvi. V času odločanja sodišča prve stopnje (še) ni bil izpolnjen pogoj nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi (na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje), saj spor o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (opr. št. Pd 138/2019) še ni bil končan. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da šele, ko bo končan spor o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bo jasno, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita ali ne, in s tem, ali ta odpoved tudi učinkuje. Tedaj pa bo mogoče odločiti tudi o nadaljevanju tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi za delo na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje.

10. Glede na to, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2017 ni bila zakonita, ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto višji strokovni sodelavec v splošnih službah VI pa ne velja več, ker je bila sklenjena pod razveznim pogojem, je od odločitve o zakonitosti izredne odpovedi z dne 30. 5. 2019 odvisno, ali je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas dne 30. 9. 2014 za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje prenehala veljati dne 4. 7. 2019, ko se je tožnica zaposlila pri novem delodajalcu, ali pa je prenehala z vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici dne 3. 6. 2019. Od tega dejstva pa je odvisna tudi odločitev o razvezi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se je dne 4. 7. 2019 zaposlila pri drugem delodajalcu, zato je predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014 in priznanje denarnega povračila zaradi sodne razveze v višini 15 povprečnih plač (34.139,85 EUR bruto s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi).

11. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavljalo dejstva, ki za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama zase niso odločilnega pomena in je zmotno uporabilo materialno pravo, je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki I, III in IV razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo postopka, saj v skladu z zgornjimi napotili dopolnjevanje dejanskih ugotovitev predstavlja večji sklop dejstev, ki na prvi stopnji še niso bila raziskana, prvič pa ne morejo biti šele na pritožbeni stopnji, ki je namenjena preverjanju pravilnosti izpodbijane odločitve. Poleg tega razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe ne bo povzročilo hujše kršitve strankinih pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju na podlagi izvedenih dokazov ugotoviti, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2019 zakonita in nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

K pritožbi tožene stranke:

12. Po prepričanju tožene stranke bi sodišče moralo tožbo zavreči, ker meritorno odločanje o že pravnomočno razsojeni stvari ni dopustno in pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 19. členom ZDSS‑1. VDSS je v sodbi opr. št. Pdp 717/2019 zapisalo, da je od zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici odvisna odločitev o razvezi pogodbe in denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1. Zato bo moralo sodišče prve stopnje po vsebini presoditi, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in odločiti o nadaljevanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki oziroma o razvezi pogodbe o zaposlitvi in plačilu denarnega povračila v primeru, če bo pogodbo razvezalo. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo tožnice zavreči in ne bi smelo meritorno odločati o že pravnomočno razsojeni stvari, saj o zakonitosti izredne odpovedi sodišče prve stopnje še ni odločilo.

13. Neutemeljena je tudi pritožba zoper II. točko izreka, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati denarno kazen v višini 7.834,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je zahtevek za plačilo denarne kazni utemeljila na določbi 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami), kjer je določeno, da delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način in da pogodbena kazen znaša pet povprečnih mesečnih neto plač v zavodu za zadnje tri mesece pred pravnomočnostjo sodbe. Neutemeljene so pritožbene trditve, da relevantna norma kolektivne pogodbe pogodbene kazni ne veže na zakonitost odpovedi, ampak na pravnomočno sodno odločbo, s katero je ugotovljeno, da je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način in da iz sodne odločbe Pd 99/2019 v zvezi s Pdp 717/2019 ne izhaja, da bi sodišče ugotovilo nezakonito prenehanje delovnega razmerja.

14. Skladno z določbo 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije pripada delavcu pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je Delovno sodišče v Kopru s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 99/2019 z dne 11. 9. 2019 (v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 717/2019 z dne 6. 2. 2020) ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2017 nezakonita ter da tožnici na njeni podlagi delovno razmerje ni prenehalo. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je tožnica iz naslova pogodbene kazni vtoževala znesek 7.834,00 EUR, tožena stranka pa njenega tožbenega zahtevka po višini ni argumentirano prerekala, kar pa bi lahko storila, saj so ji povprečne neto plače v lastnem zavodu, ki so bile podlaga za izračun pogodbene kazni, znane. Zato so vse pritožbene trditve v zvezi z višino dosojene pogodbene kazni nedopustna pritožbena novota.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).