Jedro

Z v pritožbi večkrat ponovljenimi trditvami o dogovarjanjih med pravdnima strankama za morebitno mirno rešitev spora tožeča stranka na pravilnost sprejete odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju njenih predlogov ne more vplivati. Morebitna pogajanja in dogovarjanja pravdnih strank tekom postopka za mirno rešitev spora strank ne odvezujejo dolžnosti navajanja dejstev, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlaganja dokazov zanje in to na način in v rokih, določenih z zakonom. Tožeča stranka zato z neutemeljenimi očitki sodišču prve stopnje ne more opravičiti lastne pasivnosti in nezadostne skrbnosti v postopku, ko se kljub obrazloženim opozorilom tožene stranke o pomanjkanju trditvene in dokazne podlage in kljub ponovljenim pozivom sodišča prve stopnje na pozive po več kot šestih letih od vložitve tožbe ni odzvala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba ter sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Dopolnitev pritožbe z dne 21. 2. 2023 se zavrže. III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 27. 9. 2022 (I. točka izreka), zavrglo predlog tožeče stranke za podaljšanje roka v vlogi z dne 15. 6. 2022 (II. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino iz naslova povzročene škode zaradi poplav v skupnem znesku 114.321,60 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je še, da stroške postopka nosi tožeča stranka (IV. točka izreka).

2. Proti tej sodbi in sklepu se pritožuje tožeča stranka. Z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov in kršitve Ustave Republike Slovenije iz 125. člena ter kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic se zavzema za razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po pritožbenem stališču je izpodbijana odločba obremenjena s postopkovnima kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se odražata v točkah 1 do 11 obrazložitve odločbe, v vseh navedbah pa naj bi bila podana tudi nepravilna uporaba materialnega prava in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.

Tožeča stranka navaja, da je imela pravni interes, da se zaradi dogovora s toženo stranko spor reši po mirni poti, rok 20. 5. 2022 za dopolnitev navedb, ki ga je določilo sodišče, podaljša vsaj za 45 dni. Zato so nerazumljive navedbe sodišča, da tožeča stranka ni imela pravnega interesa za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, sploh ob navedbi v sklepu, da sodišče poznejših trditev in dokaznih predlogov ne bo upoštevalo. Izmišljene in brez podlage v listinah spisa so tudi trditve sodišča, da je tožeča stranka že 20. 5. 2022 vedela, da se tožena stranka v tem gospodarskem sporu ne namerava poravnati. Tožeča stranka je tega dne na svoj predlog, da se preloži prvi narok in podaljša rok za predložitev dokumentacije, od tožene stranke izvedela, ne da se ne želi poravnati, kot to napačno tolmači sodišče, ampak da med pravdnima strankama ne potekajo nobeni dogovori, kar pa je navadna laž. Listinska dokumentacija v spisu namreč dokazuje ravno nasprotno. Sodišče si je ta dejstva razložilo popolnoma napačno in v nasprotju z dejanskim stanjem ter listinami v spisu, posledično pa sprejelo napačno odločitev. Sodišče prve stopnje pa tudi zavajajoče navaja, da bi tožeča stranka in njena pooblaščenka (če bi bila skrbna in strokovna) mogla še na prvem naroku za glavno obravnavo navajati nova pravno pomembna dejstva in navajati nove dokaze ali vsaj obrazloženo odgovoriti na povsem konkretne navedbe tožene stranke v njeni 9. pripravljalni vlogi z dne 20. 5. 2022. Te trditve sodišča so protispisne, saj je sodišče v sklepu z dne 14. 3. 2022 navedlo, da morebitnih kasnejših trditev in dokaznih predlogov strank glede izpostavljenih vprašanj sodišče ne bo upoštevalo. Torej je zavajanje sodišča v sodbi, da bi tožeča stranka lahko na prvem naroku navajala dejstva, ki jih je sodišče zahtevalo v sklepu z dne 14. 3. 2022. Prav tako sodišče ni postavilo tožeči stranki nobenega roka, da se izjavi o navedbah tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 22. 5. 2022 z obrazložitvijo, da sodišče ne določa dodatnih rokov za izjasnjevanje, kar pomeni, da sodišče dodatnega roka za izjasnitev o novi vlogi tožeči stranki ni dodelilo. Zato je zavajajoča in protispisna trditev sodišča, da bi se lahko tožeča stranka še po 20. 5. 2022, torej naknadno, opredelila do navedb tožene stranke in da bi jih sodišče upoštevalo. Prav tako sodišče ni pojasnilo, kako je prišlo do ugotovitve, da tožeča stranka nima pravnega interesa.

V zvezi s predlogom za podaljšanje roka tožeča stranka navaja, da je predlog pooblaščenka posredovala sodišču po elektronski pošti skupaj s prilogo in sicer 20. 5. 2022. Sodnik je po elektronski pošti odgovoril, da bo narok preložil le v primeru soglasja obeh pravdnih strank. Pooblaščenka je o predlogu obvestila tudi pooblaščenca tožene stranka, ki pa je v zvezi s predložitvijo naroka odgovoril, da nobeni dogovori ne obstajajo, čemur je sodnik, ne da bi pri tožeči stranki preveril nasprotna dejstva, brezpogojno verjel in podal navedbe, da naroka ne bo preložil. Predlog tožeče stranke je zelo poenostavil in ga formaliziral s pogoji iz določila 491. člena ZPP. Vsa razpredanja sodišča v točkah 1 do 11 sodbe so brezpredmetna, saj se je v začetni fazi sodnik sam poslužil komunikacije s pooblaščenko. Trditve sodišča v sodbi v točkah 1 do 11 so neresnične in zavajajoče ter ne navajajo vseh resničnih dejstev in okoliščin, ki so se dogajale v tem obdobju. Na takšnih netočnih trditvah sodnika sodba ne more temeljiti. Sodnik ni preveril trditev tožene stranke, da med pravdnima strankama ne obstajajo nobeni dogovori. Na tej podlagi ni podaljšal roka za predložitev dokumentov tožeči stranki in je zaradi laži pooblaščenca tožene stranke in zato, ker je tej laži sodnik brezpogojno verjel, ne da bi te trditve tudi preveril, izdal sodbo, ki za tožečo stranko ni ugodna, saj se je postavil na stališče, da je tožeča stranka zamudila rok, ki ga je določilo sodišče. Na ta način je sodišče omogočilo toženi stranki nezakonito razpolaganje z zahtevkom oziroma s pravicami. To je dolžno preprečiti, saj ima pooblastilo, da lahko dejstva ugotavlja tudi po uradni dolžnosti.

Glede ponovne vloge tožeče stranke za izločitev sodnika tožeča stranka izpostavlja, da sodišče predloga ne bi smelo zavreči, ampak bi ga moralo obravnavati. V vlogi za izločitev so navedena nova dejstva in novi dokazi, ki navajajo okoliščine, ki se se zgodile tekom glavne obravnave in ne prej. Zato je sklicevanje na načelo „ne bis in idem“ v tem primeru neprimerno, v nasprotju z dejanskim stanjem, saj gre pri ponovni zahtevi za nova dejstva in nove okoliščine, o katerih bi moralo sodišče ponovno presojati, ali so podani pogoji za izločitev sodnika.

Glede pravne razlage in pravnih stališč, ki jih je sodišče podalo v točkah 23 - 24, tožeča stranka navaja, da so te navedbe pavšalne in niso obrazložene v smislu, na kateri dokument ali dokaz ali vlogo pravdnih strank se posamezna trditev sodišča nanaša. Zgolj citiranje posameznih členov iz ZPP, ne da bi te trditve bile umeščene v konkretno trditev ali dokaz, razviden iz sodnega spisa, so neutemeljene in nedokazane trditve sodišča. Teh trditev se tudi ne da preizkusiti. Ob tem pa sodišče ni dopustilo nobenega dokazovanja, niti z izvedencem gradbene stroke niti s pregledom in morebitno dopolnitvijo izvedenskega mnenja Inštituta za vodarstvo, ki je obsežno ugotovil škodo tožeče stranke. Vse trditve sodišča, da tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, so tako protispisne, saj je v večih pripravljalnih vlogah podala odgovore na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo, prav tako pa podrobna pojasnila o škodi, njenem nastanku in višini, podala pa je tudi dokazne predloge, vezane na ugotavljanje škode. Sodišče pa ni odločalo in izvedlo dokaznega postopka glede temelja, čeprav ravno to v svojih izvajanjih navaja. Škoda in temelj sta podlaga za odločitev. Kljub temu da je v spisu obsežno izvedensko mnenje Inštituta za vodarstvo, ga sodišče niti ni vpogledalo, ni jasno, ali ga je sprejelo ali zavrnilo, pripombe pa je sodnik tako ali tako prepovedal dajati.

Po stališču tožeče stranke je izpodbijana sodba sodba presenečenja. V kolikor bi pritožnik vedel ali vsaj slutil, kakšno stališče ima sodišče do listin v spisu in do dejstva, da ni izvedlo nobenega dokaznega postopka v smislu dokazovanja temelja tožbenega zahtevka, bi v zadevi navajal dodatna pravno relevantna dejstva. Sodnik je le navedel, da bo odločal o škodi in temelju kumulativno, vendar te strokovne utemeljitve v sodbi ni.

Tožeča stranka še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje protiustavno omejevalo pravice pravdnim strankam do sojenja in do vlaganja svojih vlog in stališč v sodnih postopkih, saj sodnik ni dopustil, da se pravdne stranke izjavijo glede izvedenskega mnenja, niti sedaj niti kasneje pravdnih strank ni nikoli pozval, da se o njem izjavijo. Celo nasprotno. Strankam je poslal dopis, naj ne vlagajo novih vlog, niti naj se ne opredeljujejo do izvedenskega mnenja.

Tožeča stranka kot zavajajočo ocenjuje obrazložitev sodišča prve stopnje, da bo o stroških odločalo po pravnomočnosti sodbe. Resnica je, da sodišče v tej fazi niti ne more verodostojno odločati o stroških postopka, saj še ni odločeno o pritožbi tožene stranke zoper sklep o stroških izvedenca. Ker dokončnega obračuna stroškov predujma med 33 pravdnih strank sodišče po treh letih po plačilu še ni naredilo, v tej pravdni zadevi tudi še ne more odločiti o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je dne 21. 2. 2023 vložila dopolnitev pritožbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Dopolnitev pritožbe je prepozna.

7. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja.

8. Sodišče druge stopnje uvodoma kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje obremenjena s postopkovnima kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč sprejeto odločitev obrazložilo z jasnimi in argumentiranimi razlogi, relevantnimi za odločitev, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in ki jim v nobenem pogledu ni mogoče pripisati protispisnosti.

**Glede zavrženja predloga tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje:**

9. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14. 3. 2022 strankama določilo rok 20. 5. 2022, do katerega morata dopolniti svoje navedbe in dokazne predloge glede škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke in višine škode. Tožeča stranke je dne 27. 9. 2022 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem je navajala, da je rok za „predložitev dodatne dokumentacije“ zamudila, ker naj bi med strankama potekali dogovori o morebitni mirni rešitvi spora, pooblaščenec tožene stranke pa je z lažjo prepričal sodnika, da takšni dogovori ne potekajo, čemur je sodnik brezpogojno verjel. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo, ker je presodilo, da tožeča stranka zanj nima pravnega interesa, predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je bil tudi prepozno vložen.

10. Vrnitev v prejšnje stanje se lahko zahteva, če stranka iz upravičenega vzroka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje (prvi odstavek 116. člena ZPP). Predlog se mora vložiti v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok; če je stranka šele pozneje izvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedela. Po šestih mesecih od dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, mora predlagatelj obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje (drugi, tretji in četrti odstavek 117. člena ZPP).

11. Vzrok za zamudo je bil potrditvah tožeče stranke v tem, ker so med njo in toženo stranko tekli dogovori o morebitni mirni rešitvi spora.

12. Za pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje je relevantno zgolj dejstvo, da je tožeča stranka zamudila 15-dnevni zakonski rok za njegovo vložitev. Tudi če bi pritrdili tožeči stranki, ki je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljevala na medsebojnem dogovarjanju strank za mirno rešitev spora, da ne drži obrazložitev sodišča prve stopnje, da je že 20. 5. 2022 vedela, da se tožena stranka v tem gospodarskem sporu ne namerava poravnati, je vzrok za zamudo roka prenehal najkasneje dne 25. 8. 2022, ko je sodišče prve stopnje na poravnalnem naroku dne 25. 8. 2022 ugotovilo, da poskus sklenitve poravnave ni uspel. Dne 27. 9. 2022 vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje je tako nedvomno prepozen, odločitev sodišča prve stopnje o njegovem zavrženju pa pravilna. Ker je odločitev o zavrženju predloga pravilna že iz razloga, ker je prepozen, se sodišče druge stopnje v presojo pravilnosti odločitve, da tožeča stranka zanj ni izkazala pravnega interesa, ni spuščalo.

**Glede zavrženja predloga tožeče stranke za podaljšanje roka v vlogi z dne 15. 6. 2022:**

13. Tožeča stranka v pritožbi, ki v pretežni meri predstavlja povzetke oziroma prepis njenih vlog, ki jih je vložila v postopku pred sodiščem prve stopnje, podaja zelo konfuzne razloge, v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje in predlogom za podaljšanje roka pa večkrat ponavljajoče se navedbe o okoliščinah in razlogih njenih prizadevanj za podaljšanje roka za „predložitev dokumentacije“, vendar obširnih, jasnih in argumentiranih razlogov sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za podaljšanje iz vloge z dne 15. 6. 2022, v pritožbi ne izpodbija. Razlogom, ki jih je glede zavrženja predloga za podaljšanje roka podalo sodišče prve stopnje v točkah 5 do 11 obrazložitve izpodbijane odločbe, sodišče druge stopnje kot pravilnim pritrjuje in jih povzema, saj jim glede na dejstvo, da so tako obširni in jasno argumentirani, ni kaj dodati. Ne glede na obrazloženo pa sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenimi očitki, da sodnik ni preveril trditev, da med pravdnima strankama ne obstajajo nobeni dogovori in na tej podlagi ni podaljšal roka za predložitev dokumentov tožeči stranki ter je zaradi laži pooblaščenca tožene stranke in zato, ker je tej laži sodnik brezpogojno verjel, ne da bi te trditve tudi preveril, zato izdal sodbo, ki za tožečo stranko ni ugodna, saj se je postavil na stališče, da je tožeča stranka zamudila rok, ki ga je določilo sodišče, dodaja naslednje.

14. Kot izhaja iz podatkov spisa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo z dne 10. 3. 2016 navajala, da nima možnosti preveriti s strani tožeče stranke zatrjevane škode. S tožbo pavšalno navedene kategorije škode naj bi potrditvah tožeče stranke predstavljale stroške za odpravo škode, vendar pa tožbenim navedbam manjka sleherna substanciacija dejanskih škod, ki naj bi nastopile. Iz izvajanj in dokazov tožeče stranke tako ni mogoče razumeti, kaj predstavlja dejanski stan, ki naj bi bil v povezavi z domnevno škodo. Tožeča stranka je bila nato s sklepom z dne 16. 8. 2018 pozvana, da je dolžna v roku 45 dni od prejema sklepa tožbene navedbe glede višine vtoževane premoženjske škode dopolniti tako, da navede vsa pravno odločilna dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka ter dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (odpravi nesklepčnost tožbe). Sodišče prve stopnje jo je opozorilo, da bo sicer navedbe v tej smeri in dokaze upoštevalo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla navesti in predložiti, ali če njihova dopustitev ne bo zavlekla reševanja spora (sklep, list. št. 98). Rok za dopolnitev tožbenih navedb je bil tožeči stranki nato s sklepom z dne 10. 10. 2018 podaljšan še za 30 dni (sklep, list. št. 117). Tožeča stranka tudi v podaljšanem roku ni ravnala po sklepu sodišča, po več kot treh letih pa je znova sledil poziv sodišča prve stopnje, da morata stranki najkasneje do 20. 5. 2022 dopolniti svoje navedbe in dokazne predloge glede škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke in višine škode. Sodišče prve stopnje je v tem sklepu obrazložilo, da je temeljna predpostavka odškodninske odgovornosti škoda, o kateri sta se stranki v dotedanjih trditvah (podanih v dotedanjih pisnih vlogah) le pavšalno opredelili in sicer zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke in višine škode. Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja jasen poziv k dopolnitvi trditvene podlage in dokaznih predlogov o prej izpostavljenih vprašanjih glede škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje strank z navedenimi pozivi ni pozivalo k „predložitvi dodatne dokumentacije“ (izraz, ki ga v svojih vloga uporablja tožeča stranka), pač pa k dopolnitvi trditvene podlage in dokaznih predlogov glede škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti. To je bil tudi razlog, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki, ki je predlog za vrnitev v prejšnje stanje in podaljšanje roka predlagala zaradi „predložitve dodatne dokumentacije“, očitalo pomanjkanje pravnega interesa za obravnavana predloga. Tožeča stranka v tem pogledu zato neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tožeča stranka za navedena predloga nima pravnega interesa.

15. Z v pritožbi večkrat ponovljenimi trditvami o dogovarjanjih med pravdnima strankama za morebitno mirno rešitev spora tožeča stranka na pravilnost sprejete odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju njenih predlogov ne more vplivati. Morebitna pogajanja in dogovarjanja pravdnih strank tekom postopka za mirno rešitev spora strank ne odvezujejo dolžnosti navajanja dejstev, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlaganja dokazov zanje in to na način in v rokih, določenih z zakonom. Tožeča stranka zato z neutemeljenimi očitki sodišču prve stopnje ne more opravičiti lastne pasivnosti in nezadostne skrbnosti v postopku, ko se kljub obrazloženim opozorilom tožene stranke o pomanjkanju trditvene in dokazne podlage in kljub ponovljenim pozivom sodišča prve stopnje na pozive po več kot šestih letih od vložitve tožbe ni odzvala.

**Glede zahteve za izločitev sodnika:**

16. Po tem ko je tožeča stranka prvo zahtevo za izločitev sodečega sodnika z dne 24. 8. 2022, ki jo je vložila na naroku 25. 8. 2022, utemeljevala z razlogom, da naj bi bil sodeči sodnik pristranski, ker je ugoditev predlogu tožeče stranke za preložitev naroka pogojeval s soglasjem tožene stranke za preložitev naroka in je to zahtevo za izločitev zavrnila predsednica Okrožnega sodišča na Ptuju s sklepom z dne 29. 8. 2022, je tožeča stranka drugo zahtevo za izločitev sodečega sodnika z dne 27. 9. 2022 (spet) vložila (šele) na naroku za glavno obravnavo 27. 9. 2022 in sicer iz identičnega razloga kot prvo zahtevo za izločitev. To zahtevo je sodeči sodnik s sklepom, sprejetim na naroku za glavno obravnavo 27. 9. 2022, zavrgel kot nedovoljeno in prepozno.

17. Takšni odločitvi sodišča prve stopnje tožeča stranka neutemeljeno nasprotuje kot nezakoniti. Ni namreč mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da so bila v novi vlogi za izločitev navedena nova dejstva in novi dokazi, ki navajajo okoliščine, ki so se zgodile tekom glavne obravnave in ne prej. Tovrstne pritožbene navedbe namreč ne držijo, saj je tožeča stranka izločitev sodnika predlagala z vlogo z dne 27. 9. 2022, ki jo je predložila na začetku glavne obravnave istega dne. To pomeni, da predlog za izločitev ni mogel temeljiti na okoliščinah, ki bi se zgodile tekom (te) glavne obravnave, saj je bila vloga z zahtevo za izločitev očitno pripravljena že pred glavno obravnavo, pri čemer pa tovrstnih okoliščin (ki naj bi bile razlog za nov predlog za izločitev) tudi ni ugotoviti iz zapisnika o glavni obravnavi dne 27. 9. 2022. Sodišče druge stopnje zato razlogom sodišča prve stopnje glede zavrženja zahteve za izločitev sodnika kot pravilnim pritrjuje in jih povzema.

**Glede zavrnitve tožbenega zahtevka:**

18. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka terja plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi poplavnih dogodkov na reki Dravi v novembru 2012. Tožena stranka je v času obravnavanih poplav v Republiki Avstriji upravljala z večjim številom hidroelektrarn na reki Dravi. Med pravdnim strankama so bila sporna vprašanja glede vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, to je glede protipravnosti ravnanj (oziroma opustitev) tožene stranke, glede vzročne zveze in glede škode.

19. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazala dejstev, na podlagi katerih bi sodišče moglo ugotoviti aktivno stvarno legitimacijo tožeče stranke ter obstoj in višino (navadne) škode, povračilo katere tožeča stranka zahteva s postavljenim tožbenim zahtevkom, zato je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Posledično takšnim zaključkom sodišče dokazov o ostalih predpostavkah odškodninske odgovornosti ni izvajalo in se v razlogih sodbe do njih tudi ni opredeljevalo.

20. Po stališču tožeče stranke je izdana sodba sodba presenečenja. V pritožbi namreč navaja, da v kolikor bi tožeča stranka vedela ali vsaj slutila, kakšno stališče ima sodišče do listin v spisu in do dejstva, da ni izvedlo nobenega dokaznega postopka v smislu dokazovanja temelja tožbenega zahtevka, bi v zadevi navajala dodatna pravno relevantna dejstva.

21. Tovrstni pritožbeni očitek je neutemeljen.

22. Kot navaja sama tožeča stranka v pritožbi, gre za sodbo presenečenja takrat, ko sodišče sprejme odločitev, ki temelji na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Nima pa tožeča stranka prav, ko navaja, da gre za tak primer tudi v konkretni zadevi.

23. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14. 3. 2022 pravdni stranki pozvalo, da dopolnita svoje navedbe in dokazne predloge glede škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti, zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne legitimacije tožeče stranke in višine škode, tožeča stranka pa se na poziv sodišča ni odzvala, se tožeča stranka ne more sklicevati, da ni mogla in morala pričakovati, da bo sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji ravno na pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke za uveljavljani tožbeni zahtevek in neizkazani škodi.

24. Iz tožbenih trditev tožeče stranke izhaja, da je tožeči stranki zaradi poplavnih dogodkov na reki Dravi v novembru leta 2012 nastala škoda na nasipu A. ob nogometnem igrišču v skupni višini 88.199,40 EUR, ki predstavlja sanacijo levoobrežnega nasipa pri nogometnem igrišču parc. št. 1207, k.o. ... na lokalni cesti LC ..., jez v naselju B. v skupni višini 26.122,20 EUR.

25. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da tožeča stranka, navkljub pozivom sodišča v sklepih z dne 16. 8. 2018 in 14. 3. 2022 in opozorilom tožene stranke v odgovoru na tožbo ter v šesti pripravljani vlogi tožene stranke z dne 22. 5. 2022 o pomanjkljivi oziroma neobstoječi trditveni podlagi, ni navedla dejstev, iz katerih bi (ob podreditvi pod materialno pravo) bilo mogoče zaključiti, da je z domnevnim poškodovanjem nasipa A. ob nogometnem igrišču parc. št. 1207, k.o. ..., škoda nastala ravno tožeči stranki, ne pa morebiti kateremu drugemu subjektu, oziroma tožeča stranka ni podala trditev o dejstvih, iz katerih bi sledil zaključek, da je bilo s poškodovanjem omenjenega varovalnega nasipa poseženo (ravno) v premoženjsko sfero tožeče stranke; - da tožeča stranka ni zatrjevala niti tega, da naj bi bila lastnica obravnavanega varovalnega nasipa oziroma lastnica omenjene zemljiške parcele, tožena stranka pa je s predložitvijo zgodovinskega izpisa iz zemljiške knjige za navedeno zemljiško parcelo dokazala, da tožeča stranka ni bila nikoli lastnica nepremičnine (ki naj bi bila poškodovana), ampak je in je bila lastnica te nepremičnine Republika Slovenija; tožeča stranka pa ni zatrjevala niti morebitne kakšne druge stvarne ali obligacijske pravice pri tej nepremičnini ali pravnega posla z Republiko Slovenijo ali česar koli drugega, na podlagi česar bi bilo mogoče zaključiti, da je zaradi poškodovanja te nepremičnine prišlo do posega v njeno pravno sfero.

26. Upoštevaje prej izpostavljeno trditveno podlago tožbe in glede na izpostavljene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, se kot pravilen izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, niti ni podala ustreznih navedb, da je/bi s poškodovanjem obravnavanega varovalnega nasipa oziroma nepremičnine prišlo do posega v njene pravice oziroma v njeno pravno sfero, kar pomeni, da za zahtevek na povračilo (morebitne) škode na tem varovalnem nasipu ni podana njena aktivna stvarna legitimacija.

27. Tožeča stranka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o pomanjkanju aktivne stvarne legitimacije, na katerih temelji sprejeti zaključek sodišča prve stopnje, v pritožbi obrazloženo ne izpodbija. V pritožbi sicer navaja, da je „nerazumljivo razlaganje sodišča v točki 32 (neobstoj aktivne legitimacije), ko je očitno sodišče samo pridobivalo listinsko dokumentacijo in se potem glede na to opredelilo do aktivne legitimacije, ne da bi sploh poznalo problematiko pitne vode v Občini C. in Občini Č. in ne da bi v zvezi s tem izvedlo kakršen koli dokaz.“

28. Sodišče druge stopnje pri najboljši volji ne razume, kaj je želela tožeča stranka povedati s citiranimi navedbami in kakšno povezavo s tožbenim zahtevkom tožeče stranke naj bi imela problematika pitne vode v Občini C. in Občina Č. Prav tako sodišče prve stopnje samo ni pridobivalo nobene dokumentacije, niti tožeča stranka v pritožbi ne pojasni, katero listinsko dokumentacijo ima v mislih.

29. Sodišče prve stopnje se je kljub temu, da je tožbeni zahtevek zavrnilo že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, v sodbi opredelilo tudi do zatrjevane škode in ugotovilo, da tožeča stranka, navkljub pozivu sodišča in opozorilom tožene stranke, ni navedla potrebnih pravno relevantnih dejstev za utemeljitev škode in njene višine, zaradi česar sodišče ni moglo ugotavljati/ugotoviti nastanka in višine škode, oziroma ni moglo preveriti (ne)utemeljenosti v spis predloženih računov, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo (tudi) iz tega razloga.

30. Sodišče prve stopnje je v točki 31 obrazložitve izpodbijane odločbe nazorno pojasnilo, zakaj je trditvena podlaga tožbe glede škode in njene višine neobstoječa oziroma pomanjkljiva, razlogom za ugotovitev neobstoja škode pa sodišče druge stopnje kot pravilnim pritrjuje in jih povzema.

31. Tožeča stranka namreč ne more biti uspešna s pavšalnim pritožbenim očitkom, da so vse trditve sodišča, da tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, protispisne, ker da je v večih pripravljalnih vlogah podala odgovore na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo in podala podrobna pojasnila o škodi, njenem nastanku in višini ter tudi dokazne predloge, vezane na ugotavljanje škode. Tožeča stranka v pritožbi ne obrazloži, v kateri pripravljalni vlogi je odgovorila na obširne in obrazložene ugovore tožene stranke v zvezi s pomanjkljivo in neobstoječo trditveno podlago, potrebno za utemeljitev škode in njene višine, niti ne obrazloži, katera so njena podrobna pojasnila o škodi, njenem nastanku in višini ter katere dokazne predloge, vezane na ugotavljanje škode, je podala.

32. Prav nasprotno, razen trditev o škodi, ki so povzete v točki 24 obrazložitve te odločbe, tožeča stranka drugih pravno relevantnih dejstev o škodi, njenem nastanku in višini ni podala.

33. Tožeča stranka procesnih kršitev pred sodiščem prve stopnje ni grajala, zato so vse njene, tudi sicer povsem neobrazložene pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni dopustilo nobenega dokazovanja, niti z izvedencem gradbene stroke niti s pregledom in dopolnitvijo izvedenskega mnenja Inštituta za vodarstvo, ki je obsežno ugotovil tudi škodo tožeče stranke, neupoštevne (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

34. Ne glede na obrazloženo pa je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno izpolnjene vse predpostavke odškodninskega delikta, sicer odškodninske odgovornosti ni ter se ob ugotovitvi neobstoja škode in posledično pravilno ni spuščalo v presojo ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti in se v sodbi do njih tudi ni bilo dolžno opredeljevati. Zato so povsem neutemeljeni očitki tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka glede temelja, s čemer ima tožeča stranka najbrž v mislih zatrjevano protipravnost ravnanja oziroma opustitev tožeče stranke in njeno odgovornost. 35. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje zatrjevanega protiustavnega omejevanja pravic strank do sojenja in do vlaganja vlog in stališč, kar naj bi sodišče prve stopnje storilo z dopisom z dne 5. 1. 2022 (tožeča stranka napačno navaja datum 17. 1. 2022). Sodišče z zadevnim dopisom strankam namreč ni ničesar omejevalo, pač pa je strankam le predlagalo, da naj (do prejema poziva v okviru materialnega procesnega vodstva) ne vlagata novih vlog in se do tedaj ne opredeljujeta do izvedenskega mnenja. Iz poziva izhaja torej le predlog strankam (podan v duhu ekonomičnosti postopka) in ne prepoved vlaganj vlog in izjavljanja.

36. Nazadnje je kot neutemeljeno zavrniti tudi grajo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, ker da slednje v tej fazi še ne more verodostojno odločati o stroških postopka, ker še ni odločeno o pritožbi tožene stranke zoper sklep o stroških izvedenca. Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo le, da jih nosi tožeča stranka, kar je posledica njenega neuspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP), medtem ko si je odmero stroškov po višini pridržalo za poseben sklep, ki ga bo sprejelo po pravnomočnosti sodbe, kar je v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP.

**Glede zavrženja dopolnitve pritožbe:**

37. Po vložitvi pritožbe in po izteku pritožbenega roka je tožeča stranka dne 21. 2. 2023 vložila še vlogo, ki jo je poimenovala „Dopolnitev pritožbe zoper sodbo“. Pritožnik že vloženo pritožbo sicer lahko dopolni, vendar je dopolnitev pritožbe vezana na zakonski rok za vložitev pritožbe. To pomeni, da mora biti dopolnitev pritožbe vložena do izteka pritožbenega roka. Ker je bila izpodbijana odločba tožeči stranki vročena dne 21. 11. 2022, dopolnitev pritožbe pa je tožeča stranka vložila dne 21. 2. 2023, torej po izteku 30 dnevnega zakonskega roka za pritožbo, je dopolnitev pritožbe prepozna. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP).

**Sklepno:**

38. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP), dopolnitev pritožbe pa je kot prepozno zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP).

**Odločitev o stroških pritožbenega postopka:**

39. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, in tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).