Jedro

Prodajalec nepremičnine je dolžan plačati davek od dobička iz kapitala od v odmernem postopku ugotovljene vrednosti, če je nepremičnino prodal ceneje, kot bi jo lahko.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 11.9.1992 je bil odmerjen od osnove 2,624.813,90 SIT 20 % davek od dobička iz kapitala v znesku 404.963,00 SIT, ki ga je dosegel s prodajo stanovanja, katerega vrednost je ocenil odmerni organ na 2,712.494,00 SIT na dan prodaje 22.7.1992, stanovanje pa je tožnik kupil 15.4.1992 za 621.000,90 SIT.

Tožnik se je zoper navedeno odločbo pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v pritožbi je navajal, da je za stanovanje prejel 2,030.000,00 SIT, zato ni pravično, da bi plačal davek od dobička, ki ga ni dosegel, razlogi, da ni dosegel višje kupnine so objektivni in subjektivni.

Republiška uprava za javne prihodke je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo, ker davčni organ glede na določbo 53. člena zakona o dohodnini ni vezan na pogodbeno ceno, ampak lahko sam ugotavlja prodajno ceno. V danem primeru jo je ugotovil na podlagi ocenitve sodne cenilke.

Tožnik je zoper drugostopno odločbo vložil tožbo, v kateri navaja, da je na trgu lahko dosegel le v pogodbi določeno ceno 2,030.000,00 SIT, in da na oblikovanje cene vplivajo mnogi objektivni in subjektivni razlogi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 52. člena zakona o dohodnini (ZDOH - Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) je zavezanec za davek od dobička iz kapitala fizična oseba, ki doseže dobiček, med drugim s prodajo nepremičnine, če je bila prodaja izvršena pred potekom 10 let od dneva, ko je bilo nepremično premoženje pridobljeno, zmanjšan za plačane davke. Po 53. členu istega zakona je osnova za davek razlika med prodajno ceno kapitala (nepremičnine) in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve. Če prodajna cena kapitala ni ustrezna ceni kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času prodaje, se za ugotavljanje osnove za davek upošteva kot prodajna cena v odmernem postopku, ugotovljena vrednost kapitala. V danem primeru je odmerni organ menil, da prodajna cena stanovanja, ki jo je navajal tožnik, ne ustreza ceni, ki bi se dala doseči, zato je v odmernem postopku sam ugotovil vrednost kapitala, skladno s citirano zakonsko določbo. Sodišče poudarja, da pri ugotavljanju osnove, od katere se plača davek, ni vedno odločujoča cena, za katero je prodajalec prodal kapital, ker ta je lahko iz razlogov na strani prodajalca, oziroma zaradi odnosov med prodajalcem in kupcem taka, kot jo prodajalec navaja, dejansko nižja od tržne cene. Vendar posledice prodaje po nižji ceni mora nositi prodajalec. Zaradi zagotovitve večje enakosti prodajalcev v odnosu do države je potrebna taka korekcijska izravnava.

Odmerni organ je vrednost kapitala - stanovanja - v času prodaje določil na podlagi ocenitve sodnega cenilca, upoštevajoč tudi dejanske cene stanovanj v prostem prometu v času odmere davka. To sta prvostopni in drugostopni organ tudi dovolj jasno in natančno obrazložila. Sodišče nima pomislekov glede pravilnosti na tak način ugotovljene vrednosti stanovanja, pravilnosti samega izračuna davka pa tožnik ne izpodbija.

Ob obrazloženem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki ga je po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.