8. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 22. decembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 266/2006 z dne 30. 10. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 783/2006 z dne 20. 10. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija pravnomočni sklep o podaljšanju pripora na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 20. in 23. člena Ustave.

2.Navaja, da ne obstajajo razlogi za podaljšanje pripora. Zunajobravnavni senat naj bi svojo odločitev o obstoju ponovitvene nevarnosti utemeljil s sklicevanjem na druge kazenske postopke, pri čemer naj ne bi upošteval dejstva, da so se nekateri postopki končali z oprostilno sodbo. Višje sodišče naj bi ekstenzivno razlagalo določbe ZKP, ko je zavzelo stališče, da kakršenkoli postopek v teku dokazuje ponovitveno nevarnost obdolženca. Takšno stališče naj bi pomenilo, da je ponovitveno nevaren vsakdo, ki je v kazenskem postopku, čeprav ne obstajajo indici, da bi na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Pojasnjuje, da je v priporu od 22. 4. 2005. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni uspelo zagotoviti nadaljevanja glavne obravnave, ko je zaradi ravnanja oškodovank prišlo do zavlačevanja kazenskega postopka. Še hujša naj bi bila zatrjevana kršitev po izreku prvostopenjske sodbe. Navaja, da je sodišče porabilo več kot tri mesece za pisno izdelavo sodbe in da kazenski spis še ni bil predložen Višjemu sodišču zaradi odločanja o pritožbi. Višje sodišče naj bi z navedbami o ocenjevanju obsežnega dokaznega gradiva zgolj opravičevalo nepravočasno izdelano sodbo. Sodišči naj svojih odločitev ne bi obrazložili, pač pa naj bi zapisali le splošne trditve brez opore v dokazih. Neresnične naj bi bile navedbe Višjega sodišča, da je pritožnik zlorabil hišni pripor, kar je terjalo njegovo nadomestitev s priporom. Z izpodbijano sodno odločbo naj bi bila kršena tudi pritožnikova pravica do nepristranskega sojenja. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa razveljavi. Predlaga tudi začasno zadržanje izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora.

B.

3.Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za ustavno dopustnost posega v osebno svobodo posameznika. Po stališču Ustavnega sodišča mora sodišče vselej, ko odloča o priporu, presoditi, ali so podani zakonski pogoji za nadaljnje trajanje pripora, in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Sklepanje sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti mora temeljiti na konkretnih okoliščinah, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno kaznivo dejanje. Sodišče mora nadalje ugotoviti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi. Nato pa mora, ob uporabi načela sorazmernosti, presoditi, ali je pripor neogibno potreben za dosego cilja (odvrnitev nevarnosti) ali ga je mogoče doseči z odreditvijo milejšega ukrepa.

4.Iz izpodbijanih sklepov je razvidno, da je bil pritožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru spoznan za krivega poskusa storitve petih kaznivih dejanj izsiljevanja po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 218. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) in 22. členom KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen treh let in dveh mesecev zapora. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov izhaja, da so sodišča o priporu odločila v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji. V obrazložitvi svoje odločbe je prvostopenjsko sodišče navedlo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je ocenilo, da obstaja realna nevarnost, da bi pritožnik tovrstna kazniva dejanja na prostosti ponavljal. Pri presoji je upoštevalo težo, ki jo je kaznivemu dejanju z izbiro kazenske sankcije dal že zakonodajalec, in okoliščino, da je bil pritožnik na prvi stopnji spoznan za krivega poskusa storitve petih kaznivih dejanj izsiljevanja. Navedlo je, da je zoper pritožnika v teku več kazenskih postopkov, med drugimi tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Ob upoštevanju načela sorazmernosti je presodilo, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi ter da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Iz sklepa Višjega sodišča je razvidno, da je tudi drugostopenjsko sodišče presodilo obstoj ponovitvene nevarnosti in neogibno potrebnost pripora. Navedlo je, da ponovitveno nevarnost utemeljuje teža obravnavanih kaznivih dejanj, pri katerih je pritožnik pokazal veliko vztrajnost, ter da se na ponovitveno nevarnost lahko sklepa tudi na podlagi kazenskih postopkov, ki so v teku. Ob tem Višje sodišče ni zavzelo stališča, da so relevantni že kakršnikoli kazenski postopki, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik. Poudarilo je, da je bil pritožnik večkrat obravnavan pred sodiščem tudi za kazniva dejanja z elementi nasilja ter soglašalo z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je stopnja ogroženosti ljudi tolikšna, da neizogibno terja podaljšanje pripora. Z navedbo, da pritožnik ne more biti deležen zaupanja, ker je zlorabil hišni pripor, je zavrnilo njegove navedbe o utemeljenosti odreditve milejšega ukrepa.

5.Ker sta sodišči pri odločanju o podaljšanju pripora presodili vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo, in svojo odločitev obrazložili, nista ravnali v neskladju s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Zato tudi nista kršili pritožnikove pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Pritožnik zgolj z zatrjevanjem, da so navedbe sodišča v zvezi s hišnim priporom neresnične, ne izkaže, da je odvrnitev nevarnosti mogoče doseči z odreditvijo milejšega ukrepa.

6.Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja posamezniku, zoper katerega je bil uveden kazenski postopek, da bo ta v razumnem roku končan s pravnomočno odločitvijo sodišča. V odločbi št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da prvi odstavek 23. člena Ustave vsebinsko zajema tudi trajanje pripora.

7.Pritožnik utemeljuje kršitev pravice do razumnega časa trajanja pripora z navedbo, da sodišče ni zagotovilo nadaljevanja glavne obravnave, ko je zaradi ravnanja oškodovank prišlo do zavlačevanja kazenskega postopka. Višje sodišče je ocenilo, da si je prvostopenjsko sodišče prizadevalo za učinkovito in skrbno procesno vodstvo ter v tem okviru za navzočnost oškodovank v postopku. Da bi bila ta ocena Višjega sodišča nerazumna, pritožnik ne zatrjuje, pač pa izpostavlja predvsem sporno ravnanje oškodovank. Takšne navedbe še ne zadoščajo za utemeljitev kršitve človekove pravice. Tudi nadaljnji pritožnikovi očitki, da sodba ni bila pisno izdelana v zakonskem roku in da kazenski spis ni bil predložen Višjemu sodišču zaradi odločanja o pritožbi, še ne zadoščajo za sklep o nerazumnem času trajanja pripora. Višje sodišče je v zvezi s tem navedlo, da gre za obsežno kazensko zadevo, v kateri se sodi trem obdolžencem zaradi več kaznivih dejanj. Ob tem je posebej izpostavilo dejstvo, da se pritožniku sodi za poskus storitve kar petih kaznivih dejanj. Spis naj bi obsegal 1900 strani in naj bi zajemal obsežno dokazno gradivo, ki ga je bilo treba oceniti. Pritožnik Višjemu sodišču očita, da s tem zgolj opravičuje nepravočasno izdelano sodbo. Po oceni Ustavnega sodišča je Višje sodišče določno navedlo dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo daljše trajanje pripora. Ker mora sodišče svojo odločitev, da bi ta lahko bila predmet preizkusa v morebitnem pritožbenem postopku, obrazložiti na formalno logičen način, je pisna izdelava sodbe kljub opravljeni dokazni oceni zahtevno opravilo, ki terja določen čas. V tem smislu je mogoče razumeti tudi navedbe Višjega sodišča. Zato ob upoštevanju narave kazenske zadeve zaenkrat še ni mogoče ugotoviti, da sodišče ni postopalo dovolj skrbno ter da je to vplivalo na razumni čas trajanja pripora. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Ustave.

8.Očitka o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti, ker ga pritožnik ne utemelji.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer