Jedro

Za pogodbo o dosmrtnem preživljanju je značilno, da ustvarja pravice in obveznosti tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenikov. Zaradi smrti preživljalca zato ne prenehajo njegove obveznosti, ki so nastale na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, in se celotno pravno razmerje, pravice in obveznosti z dedovanjem prenesejo na preživljalčeve dediče. Preživljančevo soglasje ni potrebno, potrebno pa je dedičevo soglasje. Dediči morajo zato izrecno privoliti v vstop pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Če dediči ne privolijo v nadaljevanje pogodbe, se pogodba razveže in nimajo pravice zahtevati odškodnine za prejšnje preživljanje. Če ne morejo prevzeti pogodbenih obveznosti, pa lahko od preživljanca zahtevajo odškodnino, ki jo sodišče določi po prostem preudarku. Pri določanju obsega vrnitve torej ne veljajo pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek ustavi za znesek 795,00 EUR (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke za plačilo 8.805,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2012 do plačila in za plačilo zneska 15.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vsakokrat od zneska 250,00 EUR od vsakega 15. dne v zaporednem mesecu za obdobje od meseca aprila 2008 do aprila 2013 do plačila ter zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.357,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Izpodbija jo v II. točki izreka glede zavrnitve zahtevka za plačilo zneska 8.805,00 EUR in v III. točki izreka (stroškovni odločitvi). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 8.805,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2012 dalje do plačila ugodi s stroškovno posledico, podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka glede plačila 8.805,00 EUR iz naslova izročilne pogodbe (po vsebini pogodbe o dosmrtnem preživljanju), sklenjene dne 10. 12. 1988 med izročiteljico A. A. ter prevzemnikoma, pokojnim B. B. in toženo stranko, napačno sklicevalo na dejansko opravljeno delo – oskrbo, ki naj bi jo pokojni B. B. in tožena stranka opravila za A. A. Sodišče se je napačno postavilo na stališče, da tožeča stranka ni dokazala, da naj bi pokojni B. B. A. A. kadarkoli nudil oskrbo. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka oskrba sploh ni bistvena. V postopku tožeče stranke A. A. zoper B. B. in toženo stranko so pravdne stranke sklenile sodno poravnavo, v kateri so ugotovile, da je izročilna pogodba z dne 10. 12. 1988 veljavna, hkrati so sporazumno dogovorile dodatek k pogodbi, s katerim je prenehalo veljati določilo 3. točke izročilne pogodbe, po katerem sta bila B. B. in tožena stranka dolžna prevzeti izročiteljico v dosmrtno popolno oskrbo ter ji v primeru bolezni nuditi pomoč in osnovno nego. Pogodba je ostala veljavna, čeprav zavezanca nista izvrševala dogovorjene oskrbe. Okoliščina, ali je pokojni B. B. dejansko skrbel za A. A. je zato nepomembna. Tožeča stranka povzema dogovore, ki so bili po smrti B. B. sklenjeni med A. A. in toženo stranko (dogovor o prodaji nepremičnine parc. št. 111/11 k. o. X, ki je bila predmet izročilne pogodbe, sporazum o razveljavitvi izročilne pogodbe z dne 12. 6. 2012 z zemljiškoknjižnim dovolilom za izbris zaznambe z ID pravico ..., vpisane z dodatnim vpisom Dn št. 760, da je bila 10. 12. 1988 sklenjena izročilna pogodba v korist C. C. in B. B.). Tožeča stranka kot zakonita dedinja pokojnega B. B. ni sodelovala pri nobenem od navedenih dogovorov. Tožena stranka je zato razpolagala ne le s svojimi upravičenji, ampak tudi z upravičenji pokojnega B. B. ter s tem s pravicami tožeče stranke kot zakonite dedinje po B. B. S tem je bila tožena stranka neupravičeno obogatena, tožeča stranka pa oškodovana za vtoževani znesek 8.805,00 EUR. Ni bistveno, na kakšen način sta pokojni B. B. in tožena stranka skrbela za izročiteljico, ampak zgolj dejstvo, da je tožena stranka delež kupnine pridobila na podlagi same sklenitve izročilne pogodbe. Prejeti delež kupnine presega njen delež upravičenj, ker je vanj vključen tudi delež pokojnega B. B. Če bi pridobljena premoženjska korist predstavljala zgolj odmeno za dejansko opravljeno delo (oskrbo) tožene stranke, bi izročilna pogodba glede obveznosti in pravic B. B. ostala v veljavi in ne bi prišlo do izbrisa zaznambe za njegovo ime.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila med A. A. ter toženo stranko in njenim pokojnim možem B. B. sklenjena izročilna pogodba (A5), s katero sta se slednja v zameno za trajno uporabo in koriščenje nepremičnine parc. št. 111/11, vl. št. 1 k. o. X zavezala izročiteljici nuditi popolno oskrbo do njene smrti. K navedeni pogodbi je bil sklenjen aneks z dne 20. 1. 1989 (A 10), s katerim je A. A. dovolila, da se pri navedenih nepremičninah po njeni smrti opravi vknjižba lastninske pravice in vknjižba prenosa pravice uporabe na zemljišču, ki je družbena lastnina, v korist in na ime B. B. in C. C. Ker je bila izročitev nepremičnin odložena do smrti izročiteljice, je šlo kljub nazivu pogodbe – izročilna pogodba – za pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Ta je bila v času sklenitve sporne pogodbe urejena v Zakonu o dedovanju (ZD). Da je šlo po vsebini za pogodbo o dosmrtnem preživljanju med strankama ni sporno, saj to v pritožbi navaja sama tožeča stranka.

6. Za pogodbo o dosmrtnem preživljanju je značilno, da ustvarja pravice in obveznosti tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenikov. Zaradi smrti preživljalca zato ne prenehajo njegove obveznosti, ki so nastale na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, in se celotno pravno razmerje, pravice in obveznosti z dedovanjem prenesejo na preživljalčeve dediče. Preživljančevo soglasje ni potrebno, potrebno pa je dedičevo soglasje. Dediči morajo zato izrecno privoliti v vstop pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Če dediči ne privolijo v nadaljevanje pogodbe, se pogodba razveže in nimajo pravice zahtevati odškodnine za prejšnje preživljanje. Če ne morejo prevzeti pogodbenih obveznosti, pa lahko od preživljanca zahtevajo odškodnino, ki jo sodišče določi po prostem preudarku. Pri določanju obsega vrnitve torej ne veljajo pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega. Iz opisanih določb izhaja, da je zmotno stališče tožeče stranke, da je tožena stranka razpolagala ne le s svojimi upravičenji, ampak tudi z upravičenji pokojnega in da naj bi bila tožena stranka neupravičeno obogatena. Po smrti B. B. bi namreč tožeča stranka morala izjaviti, ali vstopa v pogodbo. Takšne trditve v tem postopku ni podala. Pogodba v konkretnem primeru sicer ni bila razvezana, ker je bila za izpolnjevanje zavezana tudi tožena stranka.

7. Zaključki sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, so pravilni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je izplačan znesek kupnine tudi odmena za delo pokojnega B. B., neupravičene obogatitve tožene stranke ni dokazala. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Svojih trditev namreč niti tožeča stranka s svojo izpovedbo ni potrdila.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da oskrba v konkretni zadevi ni bistvena oziroma, da je nerelevantna. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi s sklenitvijo sodne poravnave 10. 12. 1998 v celoti prenehalo veljati določilo III. točke izročilne pogodbe. Drugi del te točke, to je obveznost vzdrževanja hiše, stroškov v zvezi z bivanjem v hiši in uporabo nepremičnine, je ostal v veljavi (izrecno je bilo določeno, kateri del III. točke je prenehal veljati). Trditev, da niti pred niti po sklenitvi sodne poravnave tožena stranka (in B. B.) nista izvrševala dogovorjene oskrbe izročiteljice, je v nasprotju s pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem, po katerem je tožena stranka oskrbo izvrševala.

9. Ob opisani naravi pogodbe je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožena stranka razpolagala tudi z upravičenji pokojnega B. B. in s pravicami tožeče stranke kot zakonite dedinje po B. B. Zaključek sodišča, da toženi stranki izplačan znesek kupnine, ni predstavljal tudi odmene za delo pokojnega B. B., je pravilen. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi v nasprotnem primeru (če tožena stranka ne bi razpolagala z deležem upravičenj pokojnega B. B.) izročilna pogodba glede obveznosti in pravic B. B. ostala v veljavi. Ob že opisanih zakonskih določbah o pogodbi o dosmrtnem preživljanju, po katerih morajo dediči ob smrti preživljalca privoliti v nadaljevanje pogodbe, sicer se pogodba razveže, in ob upoštevanju dejstva, da je B. B. že pokojni, je navedba tožeče stranke neutemeljena.

10. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, na 155. členu ZPP in na prvem odstavku 165. člena ZPP.