28. 2. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in v postopku za preizkus njegove pobude na seji dne 28. februarja 2002

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 592/97 z dne 26. 3. 1998 se ne sprejme.

2.Pobuda za preizkus ustavnosti 36. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86) se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Pobudnik je predlagal razdelitev zemljišča, ki ga je podedoval z nekaj drugimi dediči. Navaja, da drugim solastnikom razdružitev ni bila po volji. Sodišče ga je kot predlagatelja nepravdnega postopka za delitev pozvalo, da založi predujem, in ga opozorilo, da se bo sicer štelo, da je predlog umaknil. To slednje se je tudi zgodilo.

2.Stališče pobudnika je bilo, da mora sodišče predujem zahtevati od vseh solastnikov sorazmerno. Zato se je zoper sklep pritožil, pritožba pa je bila kot nedovoljena zavržena. Nato je zoper isti sklep vložil revizijo. Sodišče prve stopnje jo je zavrglo kot nedovoljeno, a se je zoper tak sklep pritožil in nazadnje vložil tudi revizijo (torej revizijo zoper sklep o zavrženju revizije). Ko je Vrhovno sodišče to revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, očita (pobudnik kot) ustavni pritožnik takemu sklepu Vrhovnega sodišča kršitev njegove pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in zlasti kršitev prvega odstavka 71. člena Ustave (o varstvu zemljišč). Predlaga razveljavitev in odpravo sklepa, zraven pa ponavlja svoje stališče o delitvi predujma in Vrhovnemu sodišču očita, ker se v izpodbijanem sklepu s tem stališčem izrecno ni hotelo ukvarjati.

3.Z omenjenim nepravdnim postopkom oziroma njegovo ustavitvijo pobudnik hkrati upravičuje svoj pravni interes, ko predlaga presojo ustavnosti tistih določb Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), zaradi katerih je sodišče štelo njegov predlog za razdelitev premoženja za umaknjen. Sam sicer v vlogi, s katero je hotel na poziv Ustavnega sodišča svojo pobudo izpopolniti, navaja, da zahteva razveljavitev določbe 35. člena ZNP, ki se nanaša na plačilo stroškov in oprostitev plačila stroškov. Iz celote njegove pobude pa je treba povzeti, da je navedba zgrešena: pobudnik ima pravni interes za izpodbijanje določbe 36. člena ZNP, ki govori o predujmu, o tem, da sodišče naloži plačilo predujma predlagatelju in o zakoniti posledici, če predlagatelj v roku tega predujma ne založi.

4.Tem določbam pobudnik enako očita neskladje s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) in predvsem s prvim odstavkom 71. člena Ustave, da namreč "zakon določa zaradi smotrnega izkoriščanja posebne pogoje za uporabo zemljišč". Prvo podkrepi s tem, da nima sredstev za celotni predujem, drugo pa s trditvijo, da bi podedovano kmetijsko posest lahko bolje obdelovali, ko bi jo razdelili.

B. - I.

5.Edina vsebina izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča je, da revizija, ki jo je bilo zavrglo že sodišče prve stopnje, res ni dovoljena. S tako odločitvijo sodišče ni moglo kršiti pravice do sodnega varstva, temveč je le uporabilo procesno pravo.

6.Izpodbijani sklep že sam pomeni, da se je ustavni pritožnik te človekove pravice tudi poslužil, le da v njej ni imel uspeha. Če pa revizija v zadevi ni dovoljena, stranka ne more pričakovati, da se bo revizijsko sodišče v sklepu o tem ukvarjalo še s pravnimi stališči, ki jih je sama brez uspeha uveljavljala pred sodiščem prve stopnje.

7.V ustavni pritožbi je mogoče zatrjevati le kršitev človekove pravice ali svoboščine. Prvi odstavek 71. člena Ustave take pravice ali svoboščine ne vsebuje.

8.Ustavne pritožbe po vsem zapisanem ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

B. - II.

9.Pobuda za presojo ustavnosti 36. člena ZNP je očitno neutemeljena. Ni v neskladju z Ustavo, ko zakon predvideva, da je predlagatelj tisti, ki je zainteresiran za odločitev sodišča v nepravdnem postopku, in zato prav njemu nalaga dolžnost založiti predujem za stroške izvedenstva, brez katerega take odločitve ne more biti. Pri tem Ustavno sodišče pobudniku pojasnjuje, da predujem še niso stroški in da prav za postopek za razdelitev skupnega premoženja ZNP določa, da skupne stroške, kar postane nazadnje tudi predujem, trpijo solastniki v sorazmerju z velikostjo svojih solastninskih deležev (126. člen ZNP). Kadar je za delitev strani v solastnini zainteresiranih več solastnikov ali vsi in je zato toliko tudi predlagateljev, se založitev predujma porazdeli mednje. Kadar pa je, kot v pobudnikovem primeru, za razdružitev zainteresiran le eden od solastnikov, je imel zakonodajalec očitne razloge, da je kot pogoj za uvedbo postopka naložil položitev predujma njemu. Gre le za postopek v predlagateljevem interesu; ko bi šlo tudi za javni interes, bi zakonodajalec pač poskrbel za njegovo zavarovanje. Pobudnik se bo sam odločil, kdaj je njegov interes za delitev posestva tolikšen, da se mu izplača priskrbeti denar za predujem.

10.Neskladja s 23. členom Ustave očitno ni. Pobudnik je in bo lahko, kadar bo izpolnil omenjeni pogoj, zahteval od sodišča, kot ga Ustava zagotavlja vsakomur, da po uzakonjenem postopku razdruži nepremičnino. V čem naj bi bila izpodbijana določba v neskladju s prvim odstavkom 71. člena Ustave, pa ostaja kljub pojasnjevanju pobudnika nerazumljivo: ti dve določbi se vsebinsko ne dotikata.

11.Ker je bilo torej treba pobudo kot očitno neutemeljeno zavrniti, se sodišče ni spuščalo v vprašanje pobudnikovega pravnega interesa zanjo.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnica in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i c a dr. Dragica Wedam-Lukić