Jedro

Toženi stranki, na kateri je dokazno breme (drugi odstavek 84. člena ZDR-1), ni uspelo dokazati očitane kršitve tožniku (da je, kljub izrecnemu navodilu župana tožene stranke, odtisnil žig tožene stranke na potrdilo o prejemu javnih sredstev za sporni projekt). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 5. 2015 nezakonit in se razveljavi (točka I izreka), da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem 8. 7. 2015 (točka II izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 12.905,45 EUR bruto, od tega zneska odvesti ustrezne davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). Sodišče je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 8. 7. 2015, ampak še traja, da mu je tožena stranka dolžna vzpostavitvi delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 4. 2008, ga pozvati nazaj na delo, mu za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo in ga prijaviti v socialna zavarovanja, mu izplačati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela in mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače dalje do plačila ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja ter plačilo denarnega povračila nad prisojenim zneskom, to je še v znesku 2.580,55 EUR bruto (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 896,38 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da sodbo sodišča v izpodbijanem delu razveljavi ter mu zadevo v tem obsegu vrne v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče odločitev sprejelo na podlagi nekritične presoje izpovedbe A.A., sostorilca pri očitanih kršitvah in storjenem kaznivem dejanju. Elektronska korespondenca med A.A. in tožnikom z dne 22. 12. 2014 kaže, da sta se v mesecu decembru 2014 dogovorila za ureditev odtisa pečata na lažnem potrdilu o prejemu javnih sredstev z namenom, da bi skupini B. omogočila sodelovanje v razpisanih projektih za pridobivanje javnih sredstev. V konkretni zadevi ni relevantno, ali je tožnik kot v. d. direktorja občinske uprave sam odtisnil žig na spornih potrdilih oziroma, ali je to storil drug občinski uslužbenec po navodilih, saj je očitano kaznivo dejanje mogoče storiti tudi s pomočjo izpolnitvenega pomočnika. A.A. je na zaslišanju izpovedoval nepovezano. Glede na to, da je izpovedba A.A. neskladna, neverodostojna in neprepričljiva ter v nasprotju z izpovedbo ostalih zaslišanih prič in je priča tudi osebno zainteresirana za ugoden razplet zadeve v korist tožnika, je sodišče neutemeljeno verjelo njegovi izpovedi. Iz izpovedi župana tožene stranke, ki jo potrjuje tudi elektronska korespondenca tožnika in A.A. o izdaji in antidatiranju spornih potrdil, izhaja, da je na vsa sporna potrdila z neresnično vsebino odtisnil pečat tožene stranke ravno tožnik, in to z namenom, da bi družbi C. d. o. o. omogočil pridobitev evropskih sredstev, do katerih ni bila upravičena. Tudi v kolikor tožnik ni sam fizično odtisnil pečata, je dokazano, da je bilo potrdilo v spornem obdobju žigosano pri toženi stranki, kar pa je lahko organiziral samo tožnik. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi župana tožene stranke. Izpoved župana je potrdila tudi podžupanja D.D.. Oba sta skladno izpovedala, da je bila E.E. pri županu tožene stranke zaradi pridobitve žigosanega potrdila. Sodišče ne pojasni, zakaj ne verjame njunima izpovedbama, verjame pa tožniku in A.A., čeprav sta njuni izpovedi neskladni, nekonsistentni in v nekaterih delih celo nasprotujoči. Sodišče ni zaslišalo F.F.. Na podlagi njenega zaslišanja bi se sodišče prepričalo, da je v postopku izdaje spornih potrdil in kandidiranja za pridobitev javnih finančnih sredstev aktivno sodeloval ravno tožnik, da je bilo za uspešno kandidiranje na javnem razpisu izdano potrdilo z neresnično vsebino bistvenega pomena, poleg tega pa bi ugotovilo, če je bilo potrebno za posamezno fazo projekta dostaviti nova potrdila. Sodišče je tožniku prisodilo denarno povračilo v previsokem znesku, odločitve pa ni utemeljilo. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med odločitvijo o visoko dosojenem denarnem povračilu ter razlogi v sodbi o ugotovljenih dobrih zaposlitvenih možnostih in ostalih kriterijih, ki so relevantni za določanje višine denarnega povračila. Sodišče ni upoštevalo, da bi tožniku delovno razmerje pri toženi stranki v vsakem primeru prenehalo na podlagi predhodno podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 5. 2015, in sicer z dnem 12. 8. 2015, da je tožnik zaradi podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upravičen do odpravnine in da je bil tožnik po prenehanju delovnega razmerja zaposlen za določen čas ter je prejemal nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku. Ne strinja se z odmero denarnega povračila le v višini 5 povprečnih bruto plač za zadnje tri mesece pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in navaja, da so predpostavke, na katerih je sodišče določilo višino denarnega povračila, napačne. Napačna je ugotovitev, da se tožnik lahko zaposli drugje, saj je tožnik še danes brezposeln in kljub iskanju zaposlitve ne najde. Sodišče ni upoštevalo, da je med pravdnima strankama tekel še delovnopravni spor zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku. Odpovedni rok po tej odpovedi je začel teči 10. 7. 2015 in se je iztekel 10. 10. 2015 in ne 12. 8. 2015, kot je to navedlo sodišče. Glede na to, da je sodišče odločilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 8. 7. 2015, torej še pred začetkom teka odpovednega roka, je tožnik prikrajšan vsaj za eno plačo in pol. Navaja še, da bi lahko sodišče znotraj primarnega tožbenega zahtevka ugotovilo, da je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo vsaj do izteka odpovednega roka, to je do 10. 10. 2015. Priglaša stroške pritožbe.

4. Obe stranki sta vložili odgovor na pritožbo nasprotne stranke, v katerem prerekata pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo nasprotne stranke kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

7. Tožena stranka v pritožbi sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pri odločitvi o višini denarnega povračila ob sodni razvezi. Ta kršitev je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. V izpodbijani sodbi ni nasprotja med odločitvijo v izreku in razlogi sodbe glede določitve denarnega povračila. Sodišče je namreč v 21. točki obrazložitve pojasnilo razloge za odločitev o prisojenem denarnem povračilu ob sodni razvezi v višini 5 mesečnih plač, kot so bile tožniku plačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, med razlogi pa ni nasprotij, zato je sodbo v tem delu vsekakor mogoče preizkusiti.

8. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, to je zaslišanja F.F., ni storilo bistvene kršitve pravil postopka. Pravilno je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, zavrnilo pa tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja. Pritožba tožene stranke pa v tem delu uveljavlja tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ne drži, saj izvedba tega dokaza ni bila potrebna za ugotovitev odločilnih dejstev. Okoliščine, ki jih je tožena stranka želela dokazovati z zaslišanjem F.F. (da naj bi kot delavka Agencije G. izpovedala o pomenu spornih potrdil za družbo C. d. o. o. z vidika možnosti črpanja evropskih sredstev, kot tudi o tem, kdo je dostavil sporna potrdila na agencijo), nimajo zveze s kršitvijo, ki je predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Okoliščine, ki jih izpostavlja tožena stranka v pritožbi in o katerih naj bi izpovedala F.F. (da je v postopku izdaje spornih potrdil in kandidiranja za pridobitev javnih finančnih sredstev aktivno sodeloval ravno tožnik, da je bilo za uspešno kandidiranje na javnem razpisu izdano potrdilo z neresnično vsebino bistvenega pomena ter ali je potrebno za posamezno fazo projekta dostaviti nova potrdila), pa predstavljajo pritožbeno novoto, zato jih tudi ni mogoče upoštevati. Tožena stranka niti v odgovoru na tožbo niti tekom postopka ni zatrjevala, da je bil dokaz z zaslišanjem F.F. podan tudi za ugotavljanje navedenih okoliščin.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki od 1. 7. 2014 dalje zaposlen na delovnem mestu vršilec dolžnosti direktorja občinske uprave. Tožena stranka je tožniku dne 15. 5. 2015 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alinei 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). V njej je tožniku očitala hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti ter kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki izpolnjujejo vse znake kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) in posebnih primerov ponarejanja listin po 252. členu KZ-1, ker je konec decembra 2014 kot v. d. direktorja občinske uprave, kljub odločitvi župana H.H., da ne bo potrdil izjav - Potrdil o prejemu javnih sredstev, na potrdilo odtisnil pečat tožene stranke. S tem je tožena stranka potrdila, da skupina B. z nosilci in partnerji za izvedbeni projekt I. niso prejeli javnih sredstev za aktivnosti. Tožnik je s tem napravil listino, ki je bila 31. 12. 2014 predložena Agenciji G. kot prava listina, ki je utemeljevala zahtevek za pridobitev sredstev javnega razpisa. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi enako kršitev, to je žigosanje Potrdila o prejemu javnih sredstev, očitala tudi v zvezi s projektom J., vendar pa je sodišče ugotovilo, da je že Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom z dne 8. 7. 2015 izpodbijani sklep o izredni odpovedi v delu, ki se nanaša na to kršitev, odpravilo, zato je bila predmet presoje le prva očitana kršitev.

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitano kršitvijo ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejelo pravilen dokazni zaključek, da toženi stranki, na kateri je dokazno breme (drugi odstavek 84. člena ZDR-1), ni uspelo dokazati tožniku očitane kršitve, to je, da bi prav tožnik konec decembra 2014, kljub izrecnemu navodilu župana tožene stranke, odtisnil žig tožene stranke na Potrdilo o prejemu javnih sredstev za projekt I.. Navedeni zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi celovite, prepričljive in pravilne dokazne ocene. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožniku, da ni žigosal spornega Potrdila o prejemu javnih sredstev za projekt I. (priloga B20/3, C2), ki ga je v dokaz tožnikovih kršitev predložila tožena stranka. Tožena stranka je sporno potrdilo pridobila s strani Agencije G. potem, ko so se v aprilu 2015 pojavile govorice, da naj bi bila izjava za projekt I., kljub odločitvi in navodilu novega župana tožene stranke, da spornih izjav ne bo podpisal, vseeno podpisana in konec leta 2014 posredovana Agenciji ter da naj bi sporna potrdila žigosal tožnik. Na podlagi izpovedi A.A., zaposlenega pri C., ki je bil zadolžen za posredovanje zahtevkov na Agencijo G., je sodišče ugotovilo, da je bilo sporno potrdilo pridobljeno in izdano s strani tožene stranke še v času mandata prejšnjega župana tožene stranke K.K. (torej pred novembrom 2014), ki je potrdilo podpisal in je bilo istočasno žigosano s strani tožnika in torej s strani tožnika ni bilo žigosano konec decembra 2014 v nasprotju z navodilom sedanjega župana. Izpoved A.A. potrjuje tudi pisno pojasnilo C. d. o. o. z dne 26. 5. 2015 (A28), iz katerega izhaja, da so zahtevku za 2. fazo projekta I., ki se je zaključila 31. 12. 2014, priložili izvod originalne izjave, ki so jo pridobili pred oddajo zahtevka za 1. fazo projekta I..

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče nekritično sledilo izpovedi A.A. in ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi župana tožene stranke, ki je povedal, da mu je tožnik na sestanku dne 23. 4. 2015 potrdil, da je žigosal potrdilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev (med drugim) oprlo tudi na izpoved A.A.. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi župana tožene stranke, pri čemer je, kot že rečeno, ustrezno pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedim drugih prič in listinskim dokazom, ne pomeni, da ni upoštevalo njegovih navedb, saj je stvar dokazne ocene, komu bo sodišče verjelo in komu ne. Ocena dokazov pred sodiščem prve stopnje je celovita, logična in izkustveno sprejemljiva ter se z njo pritožbeno sodišče strinja.

13. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da izpoved podžupanje D.D. dokazuje, da je sporno potrdilo podpisal prav tožnik. Izpovedbo D.D., da je bila E.E., ki je sodelovala pri enem izmed projektov družbe C. d. o. o., v mesecu decembru 2014 na sestanku pri tožniku, je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je bila E.E. pri tožniku, ne dokazuje, da je tožnik takrat ožigosal sporno potrdilo. Pri tem pa je bistveno, da podžupanja D.D. in L.L., delavka v vložišču tožene stranke, nista potrdili, da naj bi sporno potrdilo ožigosal prav tožnik. Glede na ugotovitev, da se je žig št. ..., ki je bil odtisnjen na spornem potrdilu, v spornem obdobju nahajal v nezaklenjenem predalu prehodne pisarne in je bil zato dostopen vsem zaposlenim pri toženi stranki, je pravilna presoja sodišča, da samo dejstvo, da je bilo sporno potrdilo žigosano z žigom št. ..., ne dokazuje, da je žig odtisnil ravno tožnik. Tega ne dokazuje niti dejstvo, da je tožnik vedel, da je bilo sporno potrdilo ožigosano z žigom št. ..., saj je sodišče na podlagi tožnikove izpovedi in izpovedi župana ugotovilo, da je za to vedel, ker mu je župan ob njunem razgovoru pokazal sporno potrdilo. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki tem zaključkom sodišča prve stopnje nasprotujejo, so neutemeljene.

14. Tožena stranka pa v pritožbi neutemeljeno navaja, da je ključni dokaz, da je tožnik odtisnil pečat na sporno potrdilo, tudi elektronska korespondenca med tožnikom in A.A. z dne 22. 12. 2014. Sodišče prve stopnje je elektronsko korespondenco (A38), ki jo je sicer predložil tožnik, dokazno ocenilo, kar je tudi obrazložilo. Pravilna je ocena, da elektronska korespondenca med tožnikom in A.A. ne dokazuje, da je potrdilo ožigosal tožnik, temveč da tožnika takrat, ko se je v zvezi s potrdili pri toženi stranki oglasil A.A., niti ni bilo na delovnem mestu in ga je zato napotil na vložišče. A.A. pa je tudi prepričljivo pojasnil, zakaj so konec leta 2014 toženo stranko ponovno zaprosili za izdajo potrdila, kljub temu da so s spornim potrdilom že prej razpolagali.

15. V obravnavani zadevi je odločilnega pomena, da tožniku ni dokazana kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti, zaradi katere mu je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Zmotno je stališče tožene stranke v pritožbi, da v konkretni zadevi ni relevantno, ali je tožnik sam odtisnil žig na spornih potrdilih ali pa je to storil drug občinski uslužbenec po navodilih tožnika, glede na to, da je očitano kaznivo dejanje mogoče storiti tudi s pomočjo izpolnitvenega pomočnika. Drugi odstavek 87. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora torej kršitev obveznosti opredeliti tako, da je iz njenega opisa mogoče ugotoviti znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku očitala, da je konec decembra 2014, kljub izrecnemu navodilu župana tožene stranke, odtisnil žig tožene stranke na Potrdilo o prejemu javnih sredstev za projekt I.. Ni pa očitala, da naj bi to storil drug občinski uslužbenec po navodilih tožnika. Glede na to, da se je sodna praksa že večkrat postavila na stališče, da sodišče preverja le tiste razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jih vsebuje sama odpoved in da ni dopustno širiti odpovednih razlogov v sodnem postopku, sodišče prve stopnje očitka, da naj bi žig na potrdilu odtisnil drug uslužbenec po navodilu tožnika, ki ga je tožena stranka podala šele v sodnem postopku, ni bilo dolžno presojati. Zato so nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

16. Zato je sodišče tožbenemu zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno ugodilo in sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 8. 7. 2015, kot je to v podrednem zahtevku uveljavljal tožnik, saj je glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče. Primarni tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki za čas od 8. 7. 2015 dalje, za reintegracijo k toženi stranki in reparacijo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, pa je sodišče zavrnilo.

17. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da bi lahko sodišče v okviru primarnega tožbenega zahtevka (zahtevka za reintegracijo) ugotovilo trajanje delovnega razmerja vsaj do izteka odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, to je do 10. 10. 2015. Sodišče prve stopnje je upoštevalo prvi odstavek 2. člena ZPP, po katerem sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče je ob ugotovitvi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče, pravilno ugodilo podredno postavljenemu zahtevku, v katerem je tožnik namesto reintegracije uveljavljal, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem 8. 7. 2015. Zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema za določitev drugega datuma prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki.

18. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo ustrezno denarno povračilo ob upoštevanju vseh kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, svojo odločitev pa ustrezno in prepričljivo obrazložilo. Sodišče je okoliščine, da je bil tožnik v času odločanja star 34 let, da je bil pri toženi stranki zaposlen 7 let in 9 mesecev, da ima visoko strokovno izobrazbo, da se je že naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil drugje, sicer le za določen čas za dva meseca, ustrezno ovrednotilo, zato tožnik in tožena stranka v pritožbi neutemeljeno oporekata višini prisojenega denarnega povračila v višini petih mesečih (bruto) plač, kot so bile tožniku plačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, to je v višini 12.905,45 EUR.

19. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče zmotno presodilo njegove zaposlitvene zmožnosti. Sodišče je namreč ustrezno ovrednotilo tožnikovo starost in njegovo izobrazbo (diplomiran politiolog s pridobljenim nazivom magister ekonomskih znanosti) ter s tem povezane zaposlitvene možnosti. Ugotovilo je, da se je tožnik že naslednji dan po odjavi iz delovnega razmerja pri toženi stranki z dnem 9. 7. 2015 zaposlil drugje, sicer le za določen čas dveh mesecev. Upoštevalo je tudi tožnikovo izpoved, da ga pri pridobitvi nove zaposlitve omejuje dejstvo, da nima delovnih izkušenj, da je bil v obdobju pol leta le pet krat na razgovoru za zaposlitev in da trenutno ni zaposlen. Glede na to, da je tudi tožnik sam izpovedal, da je zanj veliko delovnih mest, ker ima končano Fakulteto za družbene vede s pridobljenim magisterijem iz ekonomije, kar mu daje širše možnosti za zaposlitev, in upoštevaje njegovo starost, izobrazbo in izkušnje, je ocena sodišča, da so tožnikove zaposlitvene možnosti dobre, pravilna. Te pa je sodišče tudi ustrezno ovrednotilo pri prisoji višine denarnega povračila. Glede na v konkretni zadevi ugotovljene okoliščine pa prisojeno denarno povračilo tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja primerno in pravično povračilo, ki ustreza tudi povračilom, ki se v podobnih primerih prisojajo v sodni praksi. Okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavljata tožnik za zvišanje denarnega povračila (da je bil prikrajšan vsaj za eno plačo in pol, glede na to, da je sodišče v tem sporu določilo prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki še pred začetkom teka odpovednega roka v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) in tožena stranka za znižanje denarnega povračila (da bi tožniku v vsakem primeru delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dnem 12. 8. 2015 in da je bil tožnik upravičen do odpravnine) se nanašajo na drug delovnopravni spor, ki v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bil pravnomočno končan. Zato te okoliščine ne morejo imeti posebne teže pri določitvi višine denarnega nadomestila.

20. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Druge pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP).