Jedro

ZTPDR v četrtem odstavku 61. člena izrecno določa, da zasebni delodajalec odloča o disciplinski odgovornosti pri njem zaposlenih delavcev v skladu s postopkom, določenim s kolektivno pogodbo. Z zakonom je torej določeno, da disciplinski postopek pri zasebnih delodajalcih poteka po postopku, ki ga ureja kolektivna pogodba. Le če kolektivna pogodba tega postopka ne bi uredila, bi prišla v poštev - pa še v tem primeru le smiselna - uporaba pravil disciplinskega postopka po ZTPDR. V 41. členu Kolektivne pogodbe je določen postopek za uvedbo in izvedbo ugotavljanja disciplinske odgovornosti delavca za kršitev delovnih obveznosti. Z njim so določena procesna pravila in temeljna postopkovna načela (načelo zakonitosti, načelo pravice do obrambe, materialne resnice, pisnosti, pravica do pritožbe, načelo dokončnosti), ki so jamstvo za zakonitost postopka. Gre sicer za drugačen (predvsem nekoliko poenostavljen) postopek, ne pa tudi za nižanje postopkovnih pravic delavcev v disciplinskem postopku.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev dokončnega sklepa tožene stranke o odpovedi delovnega razmerja ter posledično tudi reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke. Dokončni sklep delodajalke je spremenilo le v toliko, da je določilo kot datum prenehanja delovnega razmerja dan dokončnosti sklepa, delodajalki pa naložilo plačilo nadomestila plače za čas od 4.8.1998 do 11.8.1998. Tako je razsodilo na podlagi ugotovitve, da je tožnica storila očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti ter da tožena stranka ni storila nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka, vodenega po določbah 41. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar naj bi zmotno uporabilo materialno pravo. Presodilo je, da postopek odpovedi delovnega razmerja ni bil izveden pravilno in skladno s prvim odstavkom 41. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91 - v nadaljevanju Kolektivna pogodba). To določbo Kolektivne pogodbe je razlagalo tako, da bi moral zasebni delodajalec v postopku ugotavljanja disciplinske odgovornosti delavca spoštovati določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR), ki zagotavljajo posamezne procesne pravice delavcev v disciplinskem postopku. Tožena stranka je te določbe kršila, ker tožnici ni vročila zahteve za uvedbo disciplinskega postopka in vabila za disciplinsko obravnavo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je sodišče spuščalo v presojo skladnosti presoje Kolektivne pogodbe z ZTPDR. Pravilna uporaba materialnega prava pa bi narekovala uporabo četrtega odstavka 61. člena ZTPDR, po kateri lahko delodajalec odloča o disciplinski odgovornosti po postopku, določenim s kolektivno pogodbo. V postopku po 41. členu Kolektivne pogodbe, ki že sam zagotavlja temeljne procesne pravice delavcev, se samo smiselno uporabljajo določbe 62. in 63. člena ZTPDR. Tožena stranka je postopek vodila po določbah o odpovedi delovnega razmerja, ki ga določa Kolektivna pogodba in v katerem so bile tožnici zagotovljene vse pravice. Ob nespornem dejanskem stanju bi zato sodišče druge stopnje moralo preverjati le, ali so bili podani pogoji za odpoved delovnega razmerja.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl.- ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo navaja, da se ne strinja s stališčem tožene stranke o zgolj smiselni uporabi določb 62. in 63. člena ZTPDR v postopkih pri zasebnih delodajalcih, saj gre za kogentne zakonske določbe.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Podana pa je zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava. Pri presoji materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preverjalo sodišče druge stopnje. V zvezi s tem revizijsko sodišče ugotavlja, da dejansko stanje glede same očitane kršitve delovnih obveznosti ni bilo sporno ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbenem postopku. Tožnica je bila od 7.7. do 27.7.1998 odsotna z dela, da je na bolniškem staležu pa je toženo stranko - delodajalko, obvestila šele 27.7.1998. Ker je bila edina zaposlena v lokalu tožene stranke, je njena odsotnost pomenila bistveno motnjo v delovnem procesu in je bistveno otežila poslovanje zasebne delodajalke. Tako ugotovljeno dejansko stanje je utemeljevalo pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izkazan pogoj za odpoved delovnega razmerja po osmi alinei petega odstavka 40. člena Kolektivne pogodbe (v zvezi s četrto alineo tretjega odstavka 40. člena Kolektivne pogodbe).

Nesporne so tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kako je potekal postopek odpovedi delovnega razmerja. Kot je navedlo že sodišče druge stopnje, tožnica navedb in trditev tožene stranke o tem ni prerekala. Iz izpovedi tožene stranke, zaslišane na obravnavi dne 29.3.1999, izhaja, da je tožnico na razgovoru dne 28.7.1998 seznanila s tem, da ji bo odpovedala delovno razmerje zato, ker jo je šele po 20 dneh seznanila o bolniškem staležu ter da ji tožnica na vprašanje, zakaj je tako ravnala, ni odgovorila.

Po določbi prvega odstavka 41. člena Kolektivne pogodbe je zasebni delodajalec dolžan pred izrekom vsakega ukrepa delavca seznaniti z dejstvi, ki so podlaga postopku oziroma izrečenemu ukrepu. Tožena stranka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje to storila. Delavec je upravičen pisno ali ustno odgovoriti na očitane kršitve delovnih obveznosti. Tožnica na očitke ni odgovorila ne na razgovoru 28.7.1998 ne v ugovornem postopku pri delodajalki in ne v sodnem postopku. Ves čas ugovarja le, da postopek ni bil izveden v skladu s pravili disciplinskega postopka po ZTPDR. Končno je obveznost zasebnega delodajalca tudi, da ustno podan zagovor vpiše v zapisnik. Te določbe ne gre razumeti tako, da je potreben poseben zapisnik tudi v primeru, ko delavec sploh ne poda ustnega zagovora.

Vrhovno sodišče je že odločalo o vprašanju razmerja med disciplinskim postopkom po ZTPDR in postopkom po Kolektivni pogodbi (Sklep št. VIII Ips 52/96 z dne 10.12.1996, objavljen v Odločbah Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča , GV 1998, str. 156 do 159, obrazložitev tega sklepa smiselno povzema tudi tožena stranka v svoji reviziji). Po tem stališču je lahko zakonit in v skladu z veljavnimi predpisi tudi disciplinski postopek, voden izključno po določbah Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci. Glede razlogov za enako stališče tudi v obravnavani zadevi se revizijsko sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev citiranega sklepa. V zvezi z navedbami v reviziji pa le še dodaja. ZTPDR v četrtem odstavku 61. člena izrecno določa, da zasebni delodajalec odloča o disciplinski odgovornosti pri njem zaposlenih delavcev v skladu s postopkom, določenim s kolektivno pogodbo. Z zakonom je torej določeno, da disciplinski postopek pri zasebnih delodajalcih poteka po postopku, ki ga ureja kolektivna pogodba. Le če kolektivna pogodba tega postopka ne bi uredila, bi prišla v poštev - pa še v tem primeru le smiselna - uporaba pravil disciplinskega postopka po ZTPDR. V 41. členu Kolektivne pogodbe je določen postopek za uvedbo in izvedbo ugotavljanja disciplinske odgovornosti delavca za kršitev delovnih obveznosti. Z njim so določena procesna pravila in temeljna postopkovna načela (načelo zakonitosti, načelo pravice do obrambe, materialne resnice, pisnosti, pravica do pritožbe, načelo dokončnosti), ki so jamstvo za zakonitost postopka. Gre sicer za drugačen (predvsem nekoliko poenostavljen) postopek, ne pa tudi za nižanje postopkovnih pravic delavcev v disciplinskem postopku.

Glede na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, na katero je revizijsko sodišče vezano, je disciplinski postopek zakonito potekal v skladu z 41. členom Kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnica storila očitano kršitev delovnih obveznosti (neobveščanje delodajalca v roku 24 ur o izostanku z dela, četrta alinea 3. točke 40. člena Kolektivne pogodbe), in da so izkazane hujše posledice, ki so po osmi alinei 5. točke 40. člena Kolektivne pogodbe pogoj, da delodajalec lahko odpove delavcu delovno razmerje brez poprejšnjega pismenega opomina.

Ob taki dejanski podlagi je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Ker ni bilo podlage za uporabo določb ZTPDR o disciplinskem postopku, ki sicer velja za tovrstne postopke v organizacijah (podjetjih, gospodarskih družbah in podobnih), je revizijsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava reviziji ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 395. člena ZPP-77).

O stroških postopka tožene stranke je sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS), o stroških tožeče stranke pa v delu glede pritožbenih stroškov na podlagi 152. čena ZPP-77, v delu glede revizijskih stroškov pa kot o nepotrebnih stroških na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP-77. Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/91-I).