Jedro

Sodišče sme izdati regulacijsko začasno odredbo le v izjemnih primerih, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje, ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje, kar pa bi bilo v konkretnem primeru onemogočeno. Iz navedenega izhaja, da je pri regulacijski začasni odredbi potrebno upoštevati načelo kontradiktornosti (kar v postopku izdaje začasne odredbe praviloma ni zagotovljeno), posledično pa zelo restriktiven pristop, oboje pa je v tem primeru namenjeno varstvu pravic dolžnika (toženke). Ne gre torej za tehtanje škode na eni ali drugi strani, temveč za vprašanje, ali je v primeru za tožnika neugodne sodbe mogoče pri toženki vzpostaviti prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe z veljavnostjo od pravnomočnosti I. točke sklepa z dne 23. 10. 2017 dalje (to je za čas po pravnomočnosti sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe do pravnomočnosti sodne odločbe v tej sporni zadevi) (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe je pridržalo do končne odločitve o glavni stvari (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka sklepa prvostopenjskega sodišča se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni izkazal pogojev iz 2. in 3. alineje 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.). Sodišče se je postavilo na stališče, da toženka v primeru neugodnega izida postopka za tožnika ne bo mogla vzpostaviti prejšnjega stanja, ker tožnik zahteva tudi plačilo davkov in prispevkov ustreznim institucijam, kar pa toženka ne bi uspela izterjati nazaj od tožnika. Sodišče meni, da je tožnikova škoda v primeru utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka v celoti nadomestljiva. Po drugi strani pa meni, da je škoda, ki bi toženki nastala v primeru neutemeljenosti tožbenega zahtevka, zanjo nenadomestljiva, ker je ne bo mogla v celoti izterjati. Tako sodišče zaključuje, da je škoda, ki bi nastala toženki z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno hujša od tiste, ki brez izdaje začasne odredbe grozi tožniku. S takšnim pravnim naziranjem in stališčem pa se tožnik ne strinja. Po njegovem prepričanju je škoda, ki bi lahko nastala toženki in jo izpostavlja sodišče (plačilo davkov in prispevkov), le neznatna in zagotovo manjša od škode, ki bi jo utrpel tožnik. Tožnik je namreč z začasno odredbo zahteval, da se ga pozove nazaj na delo in da se ga za delo plača. Tožnik bi torej delal in zato toženki ne bi nastala nobena škoda s plačilom davkov in prispevkov. Za ves čas veljavnosti začasne odredbe bi bilo vzpostavljeno delovno razmerje in v primeru neugodnega izida postopka ne pomeni onemogočeno izterjavo zoper tožnika, saj bi tožnik prejel plačilo za delo in toženki ne bi nastala nobena škoda. Plačilo davkov in prispevkov pa je v vzročni zvezi s plačilom plače. Tožnik tudi izpostavlja, da ni pravilno sklicevanje sodišča na zadevo opr. št. Pdp 313/2017, saj v tej zadevi ni razvidno, da bi tožnik predlagal, da se ga pozove na delo in plača za delo. Poleg tega je pri tehtanju interesov po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ potrebno izhajati iz pravnovarstvene dobrine, to je delovnega razmerja. Tožnik uveljavlja pravico do dela, ki ga mora toženka plačati. Zato argumentacija sodišča, da plačila institucijam toženka ne bi dobila povrnjenega, ne vzdrži realne presoje, saj tudi tožnik opravljenega dela ne more dobiti nazaj. Tožnik z izdajo začasne odredbe zasleduje varstvo, ki presega vsebino golega materialnega prikrajšanja in zato meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko ugotavlja, da škoda tožniku predstavlja le izpad dohodka in je ta škoda manjša od škode toženke. Tožnik je v pritožbi z dne 3. 11. 2017 zatrjeval in dokazoval, da je po vloženi tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe obiskal psihiatrično ambulanto zaradi pojava povečane anksioznosti. Izvid je tožnik prejel 2. 11. 2017 in ga brez svoje krivde prej ni mogel predložiti. Enako velja za izvid o povišanem holesterolu, ki ga je prejel 5. 10. 2017. Tožnikovo zdravstveno stanje je od vložitve predloga za izdajo začasne odredbe do danes znatno slabše, s tem pa je podana konkretna grožnja tožnikovemu zdravju in nezmožnosti pridobivanja. V času do odločitve o tožbenem zahtevku lahko tožnik težje zboli. Da je že zbolel, je izkazal z zdravstveno dokumentacijo. Škoda na zdravju pa je zagotovo večja od tiste, ki grozi toženki, v kolikor bi se izdana začasna odredba izkazala za neutemeljeno. Brez izdaje začasne odredbe tožnik nima sredstev za svoje preživljanje. Grozi mu tudi škoda na zdravju in zaradi neplačila kreditov poseg v dostojanstvo. Vse te posledice so zagotovo hujše od posledic, ki jih lahko utrpi toženka. V izpodbijanem sklepu sodišče ni tehtalo posledic na obeh straneh. Zato je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

5. V tem sporu je sodišče prve stopnje o predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe odločalo že tretjič. Tožnik je skupaj z vloženo tožbo predlagal zadržanje učinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga do izdaje pravnomočne sodne odločbe, nalog toženki, da tožnika pozove nazaj na delo po odpovedani pogodbi z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in pod pretnjo denarne kazni, če toženka takšne začasne odredbe ne bo spoštovala. Sodišče prve stopnje je s prvim sklepom z dne 13. 9. 2017 predlog v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika ugodilo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nov postopek zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo, da je zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi mogoče doseči tudi v primeru, če je ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe delovno razmerje že prenehalo, če so podane okoliščine iz 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Poleg tega pa bi bilo glede na dejstvo, da tožniku na dan vložitve predloga delovno razmerje še ni prenehalo, mogoče izdati predlagano začasno odredbo tudi na podlagi pogojev, določenih v 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.), česar pa prvostopno sodišče sploh ni ugotavljalo. V ponovnem (drugem) odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 23. 10. 2017 predlogu delno ugodilo in izdalo začasno odredbo, s katero je zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, ker je ugotovilo, da so podane okoliščine, navedene v 3. odstavku 113. člena ZDR-1. Zavrnilo pa je predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe z veljavnostjo do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej sporni zadevi. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika zoper zavrnilni del izpodbijanega sklepa ugodilo, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje in o zadevi vsaj preuranjeno odločilo. Ni namreč upoštevalo, da je regulacijsko začasno odredbo vendarle mogoče izdati, če je poleg verjetnosti obstoja terjatve izpolnjen še vsaj eden od pogojev oz. predpostavk, navedenih v 2. odstavku 272. člena ZIZ, torej tudi ob izkazani predpostavki v 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ, česar pa sodišče prve stopnje izrecno sploh ni ugotavljalo.

6. V tretjem odločanju je sodišče prve stopnje ugotavljalo utemeljenost tožnikovega predloga za izdajo regulacijske začasne odredbe z veljavnostjo od dneva pravnomočnosti odločitve sodišče o predlogu za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje moralo ugotavljati obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 43. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) ter po 272. členu ZIZ.

7. ZDSS-1 v 43. členu določa, da sodišče lahko izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči sila ali nastanek težko nadomestljive škode. Začasne odredbe se izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje. ZIZ pa v 272. členu določa pogoje, ki so potrebni za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Tako je določeno: "Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku."

8. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe ugotovilo, da je tožnik z zahtevano stopnjo verjetnosti izkazal, da je njegova terjatev na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi verjetna, s čimer je izpolnjen prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 272. člena ZIZ. Kljub temu je tožnikov predlog zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnik ni izkazal pogojev niti po 2. niti po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ, pri čemer svojega predloga ni utemeljeval s pogojem po 1. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ.

9. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pri tem sploh ne navaja, katero določbo naj bi sodišče prve stopnje kršilo, niti ne, s čim naj bi bila takšna kršitev storjena. Pritožbeno sodišče le pavšalnih pritožbenih navedb ne more preizkusiti, ugotavlja pa, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

10. S tem, ko tožnik v pritožbi graja pravna naziranja in zavzeta stališča glede obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe po 2. in 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ, pa smiselno uveljavlja pritožbena razloga po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP.

11. V zvezi z obstojem oz. izkazanostjo predpostavke po 2. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ (da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) se tožnik na uporabo sile ni skliceval. Glede nastanka nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode pa je sodišče prve stopnje pravilno povzelo tožnikove navedbe, da mu bo takšna škoda nastala, ker bo zaradi izpodbijane odpovedi izgubil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti in pravico do obveznega zdravstvenega zavarovanja, zaradi česar ne bo upravičen do povrnitve stroškov zdravljenja. Zaradi svoje starosti je nezaposljiv, ostal bo brez dohodka in zgolj z ženino pokojnino v višini 500,00 EUR ne bosta mogla zagotoviti njunih nujnih življenjskih potreb. Tožnik odplačuje tudi posojilo v znesku 17.582,00 EUR ter se bo zaradi nemožnosti plačevanja anuitet zoper njega vodil izvršilni postopek, kar bo vplivalo na njegovo dostojanstvo in njegovo samopodobo. Sodišče prve stopnje se je o vseh zatrjevanih okoliščinah za nastanek nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode izjasnilo in pravilno zavzelo stališče, s katerim se tudi pritožbeno sodišče v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kljub temu, da bo tožnik ostal brez dohodkov, to še ne pomeni, da mu bo nastala nenadomestljiva škoda. Enako to velja glede trditve, da se z ženo ne bosta mogla preživljati z ženino pokojnino 500,00 EUR mesečno (pri čemer iz obvestila ZPIZ izhaja, da je pokojnina v juliju 2017 znašala dobrih 700,00 EUR), saj tožnik ni niti navedel, kolikšne so njune življenjske potrebe in kakšno je njegovo siceršnje premoženjsko stanje. Vsa ta škoda bo v primeru utemeljenosti tožbenega zahtevka tožniku tudi povrnjena, in sicer škoda od izgubljenega dohodka že s samo ugoditvijo tožbenemu zahtevku v postopku o glavni stvari, ostala eventualna škoda pa lahko z novim odškodninskim zahtevkom. Pravilna je nadalje ocena prvostopnega sodišča, da je zatrjevana materialna škoda zaradi nezmožnosti plačevanja kredita abstraktna in je ni mogoče upoštevati. Glede škode na zdravju zaradi neplačevanja prispevka za zdravstveno zavarovanje pa je sodišče pravilno navedlo, da bo tožnik lahko zdravstveno zavarovan kot družinski član svoje žene. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da tožnik konkretnih in realnih zdravstvenih težav ni navajal, kar je bilo tudi res, saj je tožnik prvotno omenjal le domnevne težave zaradi svoje starosti. Šele v pritožbi z dne 3. 11. 2017 pa je zatrjeval in z zdravniškimi izvidi dokazoval konkretne težave (anksioznost, povišan holesterol), kar pa ne vpliva na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, saj bo eventualno grozečo škodo na svojem zdravju lahko ustrezno odpravljal z zdravljenjem, ker bo ustrezno zdravstveno zavarovan kot družinski član. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ni izkazal, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive oz. nenadomestljive škode.

12. Tožnik neutemeljeno graja ugotovitve prvostopnega sodišča glede neizkazanosti pogoja po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ. Pri tem zlasti neutemeljeno izpostavlja, da je njemu grozeča škoda, ker nima sredstev za preživljanje, grozeča škoda na zdravju in zaradi neplačila kreditov, vsekakor hujša od posledic, ki jih lahko utrpi toženka. Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da je tožnikova škoda, ki izhaja iz izpada dohodka, v primeru utemeljenosti tožbenega zahtevka v celoti nadomestljiva, da pa je škoda, ki bi nastala toženki v primeru neutemeljenosti tožbenega zahtevka, zanjo nenadomestljiva, ker je ne bo mogla izterjati od tožnika. Pri tem je sodišče prve stopnje mislilo predvsem na zneske plačanih davkov in prispevkov pristojnim institucijam, česar toženka kasneje ne bi mogla izterjati od tožnika. Sodišče prve stopnje je utemeljeno navajalo le škodo zaradi izpada dohodka (neizplačane plače), saj je samo ta škoda verjetno izkazana oz. izhaja že iz splošnih ugotovitev zaradi narave spora o glavni stvari, pa še ta škoda ni nenadomestljiva. Glede ostale zatrjevane škode pa je sodišče prve stopnje ugotovilo njeno neizkazanost in le njen hipotetični nastanek, zlasti pa, da vsa zatrjevana škoda ni nenadomestljiva, kar vse je bilo ugotovljeno in obrazloženo pri ugotavljanju predpostavk po 2. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ. Glede obstoja pogoja po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ ne gre le za tehtanje neugodnih posledic na strani ene ali druge stranke. V predmetni zadevi je pomembno zlasti dejstvo, da je tožnik predlagal izdajo regulacijske začasne odredbe, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje ter se pri tem pravilno sklicevalo na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, pa tudi na zadevo opr. št. Pdp 313/2017. Ustavno sodišče RS je v navedeni zadevi postavilo temelje za izdajo začasnih odredb, ki so v bistvenih delih identične s tožbenim zahtevkom. Zapisalo je, da njihov namen ni v zavarovanju kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena (regulacijske začasne odredbe, ker naj začasno regulirajo, urejajo določeno stanje). Sodno varstvo pa svojega namena očitno ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva škoda. Ko je Ustavno sodišče RS presojalo dopustnost izdaje začasne odredbe, ki se pokriva z zahtevkom, ki je postavljen v tožbi, je poudarilo tudi potrebo po restriktivnem pristopu nujnosti presoje, ali bo posledice izdane začasne odredbe kasneje, če bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, mogoče odpraviti. To namreč narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke. Upoštevati je namreč treba, da izdana začasna odreda, ki se pokriva z zahtevkom, dejansko pomeni to, da sodišče o zahtevanem pravnem varstvu odloči še preden izpelje kontradiktoren postopek, ki tudi nasprotni stranki zagotovi možnost, da brani svoje pravice in interese. Ob takem stališču je pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 313/2017 poudarilo, da sodišče sme izdati regulacijsko začasno odredbo le v izjemnih primerih, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje, ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje, kar pa bi bilo v konkretnem primeru onemogočeno. Iz navedenega izhaja, da je pri regulacijski začasni odredbi potrebno upoštevati načelo kontradiktornosti (kar v postopku izdaje začasne odredbe praviloma ni zagotovljeno), posledično pa zelo restriktiven pristop, oboje pa je v tem primeru namenjeno varstvu pravic dolžnika (toženke). Ne gre torej za tehtanje škode na eni ali drugi strani, temveč za vprašanje, ali je v primeru za tožnika neugodne sodbe mogoče pri toženki vzpostaviti prejšnje stanje. Zato je stališče sodišča prve stopnje glede neizkazanega pogoja po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ pravilno.

13. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 353. člena ZPP).