Jedro

Tožena stranka hkrati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ni opravila zamujenega dejanja, saj ni plačala oziroma doplačala sodne takse, pač pa je zgolj predlagala, naj ji sodišče za to določi nov rok, kar pa ne zadostuje.

ZST-1 dolžnost izdati nov plačilni nalog sodišču nalaga le za primere, ko sodišče spremeni že naloženo taksno obveznost, to je v primeru iz 34. člena ZST-1, ko spremeni takso zaradi umika ali zavrženja vloge in v primeru iz 34.a člena ZST-1, ko spremeni takso zaradi utemeljenega ugovora stranke. Iz navedenega je razvidno, da sodišče izda nov plačilni nalog le, če se taksna obveznost (znesek) spremeni. Plačilni nalog je namreč odločitev o taksni obveznosti, ki zaradi vrnitve v prejšnje stanje ne bi izgubila svoje pravne veljavnosti. V primeru vrnitve v prejšnje stanje bi se spremenil le tek izpolnitvenega oziroma paricijskega roka iz plačilnega naloga. Za izdajo novega plačilnega naloga tako ni bilo nobene potrebe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, vložen dne 14. 4. 2016. 2. Tožena stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi ter določi nov rok za doplačilo sodne takse, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvi odstavek 116. člena ZPP določa, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Četrti odstavek 117. člena ZPP določa, da če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, mora predlagatelj obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka hkrati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ni opravila zamujenega dejanja, saj ni plačala oziroma doplačala sodne takse, pač pa je zgolj predlagala, naj ji sodišče za to določi nov rok, kar pa ne zadostuje. S tem tožena stranka ni izpolnila pogoja za dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje, zato ga je na podlagi prvega odstavka 120. člena ZPP zavrglo.

6. Tožena stranka v pritožbi priznava, da ni doplačala sodne takse. Navaja, da je bil plačilni nalog z dne 26. 1. 2006 pretečen, neveljavnega plačilnega naloga pa sploh ni mogla izpolniti. Zato je zaprosila za dodaten osemdnevni rok za doplačilo sodne takse z ustrezno izdanim dodatnim plačilnim nalogom. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenimi navedbami.

7. Zakon o sodnih taksah (ZST-1) ne določa, da je treba izdati nov plačilni nalog v primeru, kot je v tej zadevi. Dolžnost izdati nov plačilni nalog sodišču nalaga le za primere, ko sodišče spremeni že naloženo taksno obveznost, to je v primeru iz 34. člena ZST-1, ko spremeni takso zaradi umika ali zavrženja vloge in v primeru iz 34.a člena ZST-1, ko spremeni takso zaradi utemeljenega ugovora stranke (prim. tudi VSS sklep I Up 307/2015). Iz navedenega je razvidno, da sodišče izda nov plačilni nalog le, če se taksna obveznost (znesek) spremeni. Plačilni nalog je namreč odločitev o taksni obveznosti, ki zaradi vrnitve v prejšnje stanje ne bi izgubila svoje pravne veljavnosti. V primeru vrnitve v prejšnje stanje bi se spremenil le tek izpolnitvenega oziroma paricijskega roka iz plačilnega naloga. Za izdajo novega plačilnega naloga tako ni bilo nobene potrebe. Tožena stranka bi lahko sodno takso veljavno plačala, saj je imela za to na razpolago vse potrebne podatke. V izdanem plačilnem nalogu za plačilo sodne takse je bila tudi opozorjena na možnost, da če plačilo sodne takse opravi brez reference, ki je navedena v tem plačilnem nalogu, mora sodišču predložiti potrdilo o opravljenem plačilu v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZST-1. Tožena stranka bi torej zadostila pogojem za dovoljenost vrnitve v prejšnje stanje iz četrtega odstavka 117. člena ZST-1, če bi obenem s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje predložila sodišču tudi dokaz o doplačilu sodne takse. Ker tega ni storila, vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljena.

8. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.