Jedro

Tožeča stranka v zvezi s škodo, ki naj bi ji nastala zaradi višje zavarovalne premije kot posledice sporne prometne nesreče, ne podaja nobenih navedb, iz katerih bi izhajalo, da je toženec to konkretno škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, saj je navedla le, da se je toženec kot voznik tovornega vozila zaletel s tem vozilom in ji s tem povzročil škodo. Zgolj na podlagi dejstva, da se je toženec kot voznik tovornega vozila zaletel, ni mogoče šteti, da je zatrjevana najmanj huda malomarnost, torej skrajna nepazljivost, ki pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega povprečnega človeka. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 110066/2017 z dne 14. 2. 2017 v nerazveljavljenem delu in tožbeni zahtevek za plačilo 12.777,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2017 zavrnilo, v delu, ki se nanaša na plačilo 537,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2017 pa je postopek ustavilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki plača stroške 626,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje pravdnih strank in pridobitev fotografij in zapisnika škodnega dogodka pri zavarovalnici A. d. d., saj so bili ti bistvenega pomena za odločitev sodišča v postopku, ker tožeča stranka ob škodnih dogodkih ni bila prisotna, zato tudi ustrezne trditvene podlage glede teh dogodkov ne more podati. Navaja, da bi moralo sodišče za ugotovitev odgovornosti toženca za plačilo razlike v višini zavarovalne premije nujno zaslišati toženca, ki je povzročil škodni dogodek, ter pridobiti fotografije in zapisnik zavarovalnice, ki se nanaša na dogodek 26. 10. 2016, saj bi se le na podlagi teh dokazov stranki in sodišče lahko seznanili z dejanskim stanjem škodnega dogodka. Soglaša s tem, da mora stranka navesti dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje, in se sklicuje na podano trditveno podlago glede elementov odškodninske odgovornosti v vlogah z dne 11. 4. 2017 in 11. 7. 2018. Navaja, da je v postopku izčrpala vse možnosti za pridobitev dokazov, iz katerih bi izhajalo dejansko stanje in odškodninska odgovornost tožene stranke, saj je pri zavarovalnici A. napravila poizvedbo, vendar ji zavarovalnica dokumentacije ni želela posredovati. Sklicuje se na vlogo z dne 11. 7. 2018, v kateri je med drugim zapisala, da si po prejemu odgovora zavarovalnice pridržuje pravico do dopolnitve trditvene podlage v tem delu tožbe. Glede na navedeno meni, da je ravnala pravilno, ko je za pomoč prosila sodišče, saj drugače trditvene podlage ni mogla ustrezno dopolniti, sklicuje pa se na tretji odstavek 226. člena ZPP. Meni, da se glede na navedeno sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh zatrjevanih pravno pomembnih dejstev. Meni, da bi za ugotovitev, ali iz dejstva, da se je toženec zaletel, izhaja njegova huda malomarnost, sodišče prve stopnje moralo pridobiti navedene dokaze. Sklicuje se na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 998/2004, iz katere izhaja, da za nastop hude malomarnosti pri poklicnih voznikih zadostuje že nepazljivost. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičena do odškodnine (odpravnine), ker je s podpisom sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi soglašala s takšnim načinom prenehanja delovnega razmerja. Sklicuje se na 21. člen pogodbe o zaposlitvi dne 20. 10. 2015, v katerem je določeno, da se pogodbeni stranki dogovorita, da če delavec odpove pogodbo in ne ostane na delu toliko časa, kolikor znaša odpovedni rok, delodajalcu pripada odškodnina v višini dveh njegovih osnovnih plač. Pove, da se toženec po krajšem bolniškem staležu ni več vrnil na delo, tožeči stranki pa je predlagal podpis sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Poudarja, da je bil toženec tisti, ki je predlagal sklenitev tega sporazuma in v 3. točki sporazuma določil, da pogodba o zaposlitvi preneha 1. 2. 2017, s čimer je predlagal skrajšanje odpovednega roka. Meni, da toženec ni ostal na delu toliko časa, kolikor znaša odpovedni rok, ne glede na to, ali se je s podpisom sporazuma tožeča stranka s tem strinjala ali ne, zaradi česar je kršil pogodbo o zaposlitvi in je tožeča stranka upravičena do plačila odškodnine v višini dveh osnovnih plač. Zatrjuje nasprotje med listinskimi dokazi v spisu in ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da navedba tožeče stranke o tem, da je škodo sama poravnala, pomeni, da zahtevka zoper zavarovalnico ni uveljavljala in je posledično ne bremeni plačilo višjih zavarovalnih premij. Pove, da razlika v višini obračunane premije, ki predstavlja posredno škodo, izhaja iz obračuna škode, ki ga je izdelala družba B., ki mu tožena stranka ni oporekala. Navaja, da ni nujno, da je zavarovalnica povrnila škodo tožeči stranki, lahko jo je povrnila na primer oškodovancu v škodnem dogodku z dne 26. 10. 2016. Navaja, da je bila v postopku popolnoma preslišana, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje na stroške tožeče stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti je konkretizirano tožeča stranka ne uveljavlja.

8. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi na podlagi prvega odstavka 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1) v povezavi z določbami Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) o odškodninski odgovornosti, odločalo o odškodninski odgovornosti toženca za zatrjevano škodo v obliki višjih zavarovalnih premij za tovorno vozilo ter odškodnino v višini dveh osnovnih plač toženca zaradi neupoštevanja v pogodbi o zaposlitvi določenega odpovednega roka. Tožbeni zahtevek je pravilno zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 10. 2015 za opravljanje dela na delovnem mestu voznik ter da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s sporazumom 31. 1. 2017. Zavzelo je pravilno stališče, da tožeča stranka v zvezi s škodo, ki naj bi ji nastala zaradi višje zavarovalne premije kot posledice prometne nesreče 26. 10. 2016, ne podaja nobenih navedb, iz katerih bi izhajalo, da je toženec to konkretno škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, saj je navedla le, da se je toženec kot voznik tovornega vozila zaletel s tem vozilom in ji s tem povzročil škodo. Pritožbeno sodišče soglaša, da zgolj na podlagi dejstva, da se je toženec kot voznik tovornega vozila zaletel, ni mogoče šteti, da je zatrjevana najmanj huda malomarnost, torej skrajna nepazljivost, ki pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega povprečnega človeka. Tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni opredelila, kako bi toženec moral ravnati (dolžnostno ravnanje) niti kršitve dolžne skrbnosti. Tudi sklicevanje na sodbo pritožbenega sodišča, po kateri za hudo malomarnost pri poklicnih voznikih zadostuje že nepazljivost, ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj tožeča stranka ni opredelila, v čem naj bi bil toženec nepazljiv. Ne drži pritožbena navedba tožeče stranke, da je podala zadostno trditveno podlago za odškodninsko odgovornost toženca, glede na to, da ni imela podatkov o sami prometni nesreči. Iz trditev o tem, da je 26. 10. 2016 toženec kot voznik tovornega vozila povzročil materialno škodo s tem, da se je s tovornim vozilom zaletel v kraju C., Belgija, in sklicevanja na večjo pričakovano skrbnost poklicnih voznikov ni mogoče razbrati, v čem naj bi toženec kot poklicni voznik pri opravljanju svojega dela ravnal z nezadostno skrbnostjo. Ne zadostuje zgolj splošno zatrjevanje, da naj bi toženec povzročil škodo vsaj iz hude malomarnosti v povezavi z dejstvom, da naj ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi oziroma v nastopu dela ne bi imel zatrjevanih zadostnih delovnih izkušenj z delom v mednarodnem prometu.

9. Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožeča stranka ni imela možnosti sodelovanja v postopku, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem strank in poizvedbami pri zavarovalnici A. d. d. v zvezi s prometno nesrečo, v kateri je bil udeležen toženec. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo navedene dokazne predloge z obrazložitvijo, da izvedba dokazov ob izostanku nezadostne trditvene podlage glede elementov odškodninskega delikta ni potrebna. Trditveno in dokazno breme sta namreč povezani, zato mora stranka natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi, saj sodišče ne sme izvajati dokazov, ki jih je stranka predlagala zgolj zato, da bi se razkrila dejstva, ki bi jih šele potem zatrjevala - informativni dokaz (prim. J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga str. 353 in 357). Izjema od načelne prepovedi informativnih dokazov je sicer v določenih primerih dopustna, predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. Zgolj zato, ker zavarovalnica A. d. d. ni posredovala pooblaščencu tožeče stranke fotografij in zapisnika v zvezi s škodnim dogodkom z dne 26. 10. 2016, in si je tožeča stranka zato pridržala pravico do dopolnitve trditvene podlage do prejema odgovora zavarovalnice, ni mogoče šteti, da tožeča stranka ni mogla poznati dejstev v zvezi s tem škodnim dogodkom, v katerem je bilo udeleženo njeno vozilo. Glede na to, da tožeča stranka že trditvenega bremena v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženca ni zmogla, ni podlage za uporabo tretjega odstavka 226. člena ZPP. Sodišče prve stopnje zato pravilno ni pridobilo navedenih listin in pravilno ni izvedlo navedenih dokazov, nasprotne pritožbene navedbe pa je treba zavrniti kot neutemeljene.

10. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za škodo zaradi skrajšanja odpovednega roka, ki jo je tožeča stranka vtoževala na podlagi 21. člena pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz tega določila izhaja, da delodajalcu pripada odškodnina v višini dveh osnovnih plač, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi in ne ostane na delu toliko časa, kolikor znaša odpovedni rok. Glede na to, da pogodba o zaposlitvi med strankama tega individualnega delovnega spora ni prenehala zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani toženca, pač pa na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2017, navedeno določilo pogodbe o zaposlitvi ni uporabljivo. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da toženec ni kršil pogodbe o zaposlitvi, saj je tožeča stranka s podpisom sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi soglašala s tem, da 1. 2. 2017 preneha veljati pogodba o zaposlitvi z dne 20. 10. 2015. Pravno nepomembno je, kdo je predlagal navedeni sporazum oziroma kdo je sestavil njegovo vsebino, odločilno je le, da niso izpolnjeni pogoji po 21. členu pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar ni podana protipravnost ravnanja toženca, kar je ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, ki mora biti podana, če naj delavec odškodninsko odgovarja delodajalcu.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.