Jedro

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je edino vozilo, ki je vidno na fotografiji prekrškovnega organa, v prihajanju (in ne odhajanju, kot je ugotovilo sodišče), medtem ko navzgor obrnjena puščica v podatkovni vrstici na fotografiji kaže, da je bila hitrost izmerjena odhajajočemu vozilu - to pa poraja precejšen dvom v pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

Izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Z v uvodu navedenim plačilnim nalogom je prekrškovni organ storilcu A. P. izrekel globo 500 € in stransko sankcijo 5 kazenskih točk v cestnem prometu, zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Okrajno sodišče v Ljubljani je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog zavrnilo in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter kršitve jamstev iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Meni, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu, ki je v izjavi navedel, da z razlogi zahteve soglaša. Izjavi je priložil fotokopijo dopisa prekrškovnega organa, iz katerega izhaja, da prekoračena hitrost ni bila izmerjena njegovemu vozilu, ampak je prišlo do napake.

B.

4. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil obravnavani prekršek ugotovljen s samodejnim radarskim merilnikom hitrosti, ki vozilo, ki je prekoračilo dovoljeno hitrost, slikovno dokumentiran. Plačilni nalog ter opis dejanskega stanja, vključno s fotografijo samodejnega radarskega merilnika hitrosti, sta bila storilcu posredovana po pošti.

5. V zahtevi za sodno varstvo je storilec navedel, da se obravnavanega dogodka dobro spominja ter da je sam peljal počasi, pred merilnikom hitrosti pa je srečal prihajajoče vozilo, ki je peljalo z veliko hitrostjo. Ker je bil trdno prepričan, da prekoračena hitrost ni bila izmerjena njemu, temveč nasproti vozečemu vozilu, se je njegova žena zglasila pri prekrškovnem organu, kjer je bilo ob vpogledu in osvetlitvi slike na računalniku to odhajajoče vozilo tudi vidno.

6. Sodišče je v obrazložitvi sodbe, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, navedlo, da je na fotografiji v spisu vidno le eno, odhajajoče vozilo, in sicer vozilo, ki je last storilca. Sodišče ni izključilo možnosti, da je iz nasprotne smeri pripeljalo drugo vozilo ter da je merilnik hitrosti morda izmeril tudi hitrost tega vozila. Pojasnilo je, da lahko merilnik hitrosti opravlja meritev prihajajočih in odhajajočih vozil, pri čemer se smer vožnje evidentira v obliki navzgor oziroma navzdol obrnjene puščice v podatkovni vrstici na fotografiji. Vendar po oceni sodišča hitrost morebitnega nasproti vozečega vozila ni relevantna, saj je na fotografiji evidentirano le storilčevo vozilo, in sicer v trenutku, ko se je že oddaljevalo od mesta, kjer je bil nameščen merilnik hitrosti.

7. V povzetih razlogih izpodbijane sodbe ni moč zaznati nejasnosti, na katere opozarja vrhovni državni tožilec. Stališče vlagatelja, da naj bi sodišče dopustilo možnost, da je storilcu pripeljalo nasproti drugo, prav tako odhajajoče vozilo (kar bi bilo nedvomno v nasprotju s fizikalnimi zakonitostmi), nima opore v razlogih sodbe. Iz obrazložitve sodbe izhaja le, da sodišče ne izključuje možnosti, da je storilčevo vozilo, ki je bilo v trenutku meritve v fazi odhajanja, srečalo drugo, nasproti vozeče vozilo. Ni pa sodišče v razlogih sodbe navedlo, da je bilo to drugo vozilo prav tako v fazi odhajanja. Uveljavljana kršitev iz

8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 zato po oceni Vrhovnega sodišča ni podana.

8. Ob vpogledu v fotografijo, ki jo je napravil samodejni radarski merilnik hitrosti, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je edino vozilo, ki je vidno na fotografiji, v prihajanju (in ne odhajanju, kot je ugotovilo sodišče), medtem ko navzgor obrnjena puščica v podatkovni vrstici na fotografiji kaže, da je bila hitrost izmerjena odhajajočemu vozilu. To pa poraja precejšen dvom v pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Trditve storilca, da prekoračena hitrost ni bila izmerjena njegovemu vozilu potrjujeta tudi pobuda prekrškovnega organa za začetek postopka za odpravo odločbe z dne 22. 8. 2013 ter uradni zaznamek prekrškovnega organa z dne 25. 2. 2014, iz katerih izhaja, da se je pri urejanju fotografij napačno prisodilo izmerjeno hitrost (prihajajočemu) vozilu, ki je vidno na fotografij, saj puščica na fotografiji kaže, da je bila prekoračena hitrost izmerjena odhajajočemu vozilu.

C.

9. Glede na navedene dokaze in listine v spisu, ki porajajo precejšen dvom v pravilno ugotovljeno dejansko stanje, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje (427. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče ponovno opredeliti do navedb storilca v zahtevi za sodno varstvo ter pri tem upoštevati, da je iz fotografije radarskega merilnika hitrosti razvidno, da je bilo storilčevo vozilo v trenutku izmerjene hitrosti v fazi prihajanja, medtem ko iz podatkovne vrstice na tej isti fotografiji izhaja, da je bila hitrost izmerjena odhajajočemu vozilu.