Jedro

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je storilec ravnal z enotnim naklepom, ki je ostala zgolj na ravni konstantnega elementa temeljnega kaznivega dejanja goljufije po členu 171/1 KZ RS kot nadaljevanega (sestavljenega iz šestih kaznivih dejanj po členu 171/1 KZ RS), še ne pomeni, da je s tem že podana ugotovitev, da je storilcu šlo za to, da si pridobi korist, ki bi presegle 15.000 tolarjev.

Izrek

Zahteva javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bila obs. za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po členu 171/I KZ RS izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 1 leta zapora s preizkusno dobo treh let. Petim oškodovancem so bili prisojeni njihovi premoženjskopravni zahtevki, obsojencu pa je bilo naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je javni tožilec RS vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je trdil, da je bila z njo kršena določba člena 171/I KZ RS ter predlagal, naj se to, ker je bil kršen kazenski zakon v korist obsojenca, le ugotovi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Stališče javnega tožilca RS, da ni moč sprejeti pravne kvalifikacije po členu 171/I KZ RS za dejanje, ki naj bi bilo nadaljevano kaznivo dejanje, če je skupna škoda oziroma pridobljena premoženjska korist presegla 15.000 tolarjev, ki je pomenila objektivni element kvalificirane oblike temeljnega kaznivega dejanja, ni pravilno. Ustrezalo je namreč le situaciji v času do uveljavitve kazenskega zakona Republike Slovenije, to je do 1.7.1977, ko je veljal kazenski zakonik/51-73 (v okviru obravnavane zadeve se seveda ni treba ukvarjati, koliko je na obravnavano vprašanje vplivala odprava obrtne goljufije po členu 258/III KZ/51 s spremembami v letu 1959, ki sicer tudi zadeva problematiko nadaljevanega kaznivega dejanja). Tedaj je namreč res veljalo tako pri kaznivem dejanju goljufije, kot pri drugih premoženjskih deliktih, da je za znesek škode, kadar je ta kvalifikatorni element nadaljevanega kaznivega dejanja, odločilen skupni znesek škode, ki je nastala z vsemi posamičnimi dejanji (primerjaj odločbo VSH z dne 1.10.1970, opr. št. Kž 1494/70-3, objavljena v Pregledu sudske prakse VSH 1970/II, stran 38 točka 2, ali že prej sodba Vrhovnega sodišča APV z dne 17.11.1957, opr. št. Kž 1141/57 ali sodba VSH z dne 21.11.1957, opr. št. Kž 2404/57, obe objavljeni v ZSO, knjiga II-3/57 stran 29 in 30, če naj bodo navedene le odločbe, ki zadevajo kaznivo dejanje goljufije), toda po uveljavitvi KZ RS je nastala drugačna normativna situacija, ki je pravilno prišla tudi do izraza v obravnavani sodbi in ki jo javni tožilec RS zato neutemeljeno izpodbija. Sprememba je bila v tem, da se sedaj za kvalificirano obliko kaznivega dejanja goljufije po členu 171/II KZ RS (podobno pa velja tudi pri kvalificiranih oblikah drugih premoženjskih kaznivih dejanj, npr. pri členu 171/III in IV, 166/II in III KZ RS) zahteva ugotovitev, da je storilcu šlo za to, da si pridobi korist v taki višini ali povzroči tako škodo. Skupni znesek koristi oziroma škode mora biti torej v storilčevem naklepu (mag. Mitja Deisinger: Kazenski zakon SRS s komentarjem in sodno prakso, II. izdaja, Ljubljana 1985, stran 739) in ker je to znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja, tudi v njegovem opisu. Kaj takega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, saj tudi ni moglo, ker bi prekoračilo obtožbo, ki je obtoženca bremenila le za šest posamičnih kaznivih dejanj goljufije po členu 171/I KZ RS in v njenem opisu omenjeni subjektivni element (da je storilcu šlo, da si pridobi korist, ki bi presegla 15.000 tolarjev), niti ni bil zatrjevan.

Zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je storilec ravnal z enotnim naklepom (stran 5 sodbe sodišča prve stopnje), ki je ostala zgolj na ravni konstantnega elementa temeljnega kaznivega dejanja goljufije po členu 171/I KZ RS kot nadaljevanega (sestavljenega iz šestih posameznih kaznivih dejanj goljufije po členu 171/I KZ RS), še ne pomeni tega, kar napačno meni javni tožilec RS v svoji zahtevi, da je s tem že podana ugotovitev, da je storilcu šlo za to, da si pridobi korist, ki bi presegla 15.000 tolarjev.

Po povedanem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zato jo je bilo treba po členu 421 ZKP v zvezi s členom 4/I ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) zavrniti.