Jedro

Toženka je pravilno izhajala iz odločbe UE Domžale, da objekt, v katerega namerava vlagati tožnica, ni dvostanovanjska stavba, kot je zahteval javni poziv. Tožnica nepravilno razlaga določbe GZ in ZGO-1, ko meni, da se odločba UE Domžale ne nanaša na ugotavljanje, ali je predmetna stavba stanovanjska, temveč zgolj potrjuje, da ima gradbeno in uporabno dovoljenje. Iz četrtega odstavka 3. člena GZ izhaja, da se objekti glede na namen uporabe razvrščajo v klasifikacijo vrst objektov CC-SI, ki jo predpiše vlada. Vprašanje namena uporabe objekta je vprašanje iz področja gradbene zakonodaje, namen uporabe objekta določi gradbeno dovoljenje. Točka 36. tretjega odstavka 3. člena GZ določa, da je sprememba namembnosti sprememba namena objekta ali njegovega dela, ki se izvede samostojno ali hkrati z vzdrževanjem, rekonstrukcijo ali prizidavo. Za spremembo namembnosti se ne šteje, če se namembnost spreminja v okviru podrazreda v skladu s predpisom, ki ureja uvedbo in uporabo enotne klasifikacije objektov. Prvi odstavek 4. člena GZ pa, da je tudi za spremembo namembnosti objekta treba imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje. Ker je UE Domžale morala ob pravilni uporabi 118. člena GZ ugotoviti namembnost objekta pred 31. 12. 1967 ter da se po tem datumu namembnost ni spremenila do odločanja, bi tožnica lahko spremenila namembnost objekta (v dvostanovanjsko stavbo) le z gradbenim dovoljenjem in le taka sprememba bi zadostila pogoju javnega poziva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnice za pridobitev nepovratne finančne spodbude za naložbo v ukrep celovite obnove starejše eno ali dvostanovanjske stavbe. V obrazložitvi navaja, da je tožnica vložila vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude na javnem pozivu 54SUP-OB17, za naložbo v ukrep K - celovita obnova starejše eno ali dvostanovanjske stavbe. Vlogo je zavrnila, ker iz priložene odločbe UE Domžale, št. 351-547/2018 z dne 14. 11. 2018 (v nadaljevanju odločba UE Domžale), izhaja, da gre za izobraževalno - stanovanjski objekt, torej bo predmetna naložba izvedena na stavbi, katere namembnost je pretežno nestanovanjska (izobraževalne stavbe so skladno s Tehnično smernico Ministrstva za okolje in prostor št. TSG-V-006-218 klasificirane kot stavbe splošnega družbenega pomena - 126, ki sodijo med nestanovanjske stavbe), kar ni skladno z določili javnega poziva, ki določa, da mora biti naložba izvedena na stanovanjski stavbi. Odločba GURS, št. 02132-00431/2018-2 z dne 9. 10. 2018 (v nadaljevanju odločba GURS), o spremembi dejanske rabe stavbe določa zgolj dejansko rabo stavbe, ki jo je določil investitor, zato ne more nadomestiti spremembe namembnosti stavbe, ki se jo spremeni z ustreznim gradbenim dovoljenjem. Glede na navedena dejstva je naložbo, ki ni skladna z določili javnega poziva, zavrnila.

2. Tožnica v tožbi navaja, da je bila predmet javnega poziva dodelitev sredstev za celovito obnovo starejše eno ali dvostanovanjske stavbe. Pri odločanju, ali je stavba stanovanjska, je toženka izhajala iz odločbe UE Domžale, pri tem pa je nepravilno uporabila materialno pravo, saj ta odločba zgolj potrjuje, da ima stavba gradbeno in uporabno dovoljenje na podlagi 118. člena Gradbenega zakona (GZ), ne nanaša pa se na ugotavljanje, ali je stanovanjska. Pri presoji je napačno uporabila določbe Stanovanjskega zakona (SZ) in Pravilnika o vrstah dejanskih rab dela stavbe in vrstah prostorov, ki pripadajo delu stavbe, njena opredelitev pa je tudi v neskladju s podatki iz Prostorskega portala RS. Za opredelitev stavbe je pomemben tudi Zakon o evidentiranju nepremičnin (ZEN). Na podlagi določb ZEN je bila izdana odločba GURS. Toženka je kršila tudi procesna pravila, saj je nepopolno izvedla ugotovitveni postopek in ni upoštevala podatkov iz uradnih evidenc. V postopku ocene prispelih vlog je enostransko in arbitrarno spremenila vsebino javnega poziva. Stavbo, v katero bo vlagala tožnica, je napačno opredelila kot nestanovanjsko, saj odločba GURS izkazuje, da je dejanska raba stavbe stanovanjska, poleg tega izhaja iz Prostorskega portala RS, da ima stavba dva dela, pri čemer gre pri obeh delih za stanovanje. Stališče toženke, da pogoje javnega poziva izpolnjuje le tista stavba, ki je stanovanjska tako po namenu kot po dejanski rabi, je napačno. Tako je toženka šele v fazi ocenjevanja vloge postavila dodatne zahteve in pogoje ter definicije, ki jih v javnem pozivu ni oblikovala. Nejasne določbe javnega poziva bi morala interpretirati v korist tožnice. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in odločitev o zahtevku tožnice, podredno pa opravo izpodbijane odločbe.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah v izpodbijani odločbi. Poudarja, da bi morala tožnica za spremembo namembnosti imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje, kot izhaja iz 4. člena Gradbenega zakona (GZ), spremembe namembnosti namreč ne predstavlja odločba GURS o spremembi dejanske rabe. Zavrača tudi ugovore o nepravilni uporabi materialnega prava, kršitvi procesnega prava ter napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Zahteva stroške postopka vendar jih ne specificira.

4. Stranki v pripravljalnih vlogah ponavljata svoje trditve, ki sta jih navedli v tožbi oziroma odgovoru na tožbo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet presoje je odločba toženke, ki je zavrnila vlogo tožnice na javni poziv za pridobitev nepovratne finančne spodbude, ki jo je tožnica vložila za naložbo v ukrep K - celovita obnova starejše ena ali dvostanovanjske stavbe, ker njena naložba ne izpolnjuje pogojev javnega poziva. Namreč iz vlogi priložene dokumentacije je izhajalo, da bo tožnica vlagala v stavbo, katere namembnost je pretežno nestanovanjska, kar pa je v nasprotju z določbami javnega poziva.

7. Med strankama ni sporna vsebina javnega poziva, 1. točke, drugega odstavka, 1. točke razdelka K in drugega odstavka 4b točke razdelka K, iz katerih izhaja, da bodo nepovratna finančna sredstva dodeljena le za eno ali dvostanovanjske stavbe, kar se dokazuje z gradbenim dovoljenjem oziroma potrdilom, da ima stavba uporabno dovoljenje po zakonu. Glede na vloženo vlogo je sporno, ali je tožnica vložila vlogo za pridobitev finančnih sredstev za obnovo dvostanovanjske stavbe, ker iz odločbe UE Domžale izhaja, da bo naložba izvedena na stavbi, katere namembnost je pretežno nestanovanjska. Med strankama je sporno, ali je toženka lahko neizpolnjevanje pogoja, vlaganje v dvostanovanjsko stavbo, presojala zgolj na podlagi odločbe UE Domžale, saj odločba GURS o spremembi dejanske rabe in posledično Prostorski portal RS kažejo na stanovanjsko stavbo.

8. Iz odločbe UE Domžale izhaja, da je izdana na podlagi 118. člena GZ, ki določa domnevo, da imajo objekti, ki izpolnjujejo pogoje iz 197. in 198. člena ZGO-1 ali pogoje iz 124. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov, pridobljeno gradbeno in uporabno dovoljenje po tem zakonu, o čemer se na zahtevo stranke izda odločba. Točka 1 prvega odstavka 197. člena ZGO-1 (pogoj relevanten za obravnavano zadevo) določa, da se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Na podlagi povzetih določb sodišče zaključuje, da je relevantno dejansko stanje, ki ga je organ, ko odloča po 118. členu GZ dolžan ugotoviti, ali se ugotovljena namembnost objekta ob odločanju od 31. 12. 1967 ni bistveno spremenila. V obravnavani zadevi je organ na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka ugotovil, da je namen objekta izobraževalno - stanovanjski ter da se za ta objekt šteje, da ima gradbeno in uporabno dovoljenje. Toženka je torej pravilno izhajala iz odločbe UE Domžale, da objekt, v katerega namerava vlagati tožnica, ni dvostanovanjska stavba, kot je zahteval javni poziv. Tožnica nepravilno razlaga določbe GZ in ZGO-1, ko meni, da se odločba UE Domžale ne nanaša na ugotavljanje, ali je predmetna stavba stanovanjska, temveč zgolj potrjuje, da ima gradbeno in uporabno dovoljenje. Iz četrtega odstavka 3. člena GZ izhaja, da se objekti glede na namen uporabe razvrščajo v klasifikacijo vrst objektov CC-SI, ki jo predpiše vlada. Vprašanje namena uporabe objekta je vprašanje iz področja gradbene zakonodaje, namen uporabe objekta določi gradbeno dovoljenje. Točka 36. tretjega odstavka 3. člena GZ določa, da je sprememba namembnosti sprememba namena objekta ali njegovega dela, ki se izvede samostojno ali hkrati z vzdrževanjem, rekonstrukcijo ali prizidavo. Za spremembo namembnosti se ne šteje, če se namembnost spreminja v okviru podrazreda v skladu s predpisom, ki ureja uvedbo in uporabo enotne klasifikacije objektov. Prvi odstavek 4. člena GZ pa, da je tudi za spremembo namembnosti objekta treba imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje. Ker je UE Domžale morala ob pravilni uporabi 118. člena GZ ugotoviti namembnost objekta pred 31. 12. 1967 ter da se po tem datumu namembnost ni spremenila do odločanja, bi tožnica lahko spremenila namembnost objekta (v dvostanovanjsko stavbo) le z gradbenim dovoljenjem in le taka sprememba bi zadostila pogoju javnega poziva.

9. Odločba GURS o spremembi dejanske rabe objekta, oprta na 79. člen ZEN, ni odločba, ki bi določila namen objekta (njegovo namembnost). Dejanska raba stavbe je odvisna od dejanske uporabe in je vpisana v kataster stavb na podlagi diskrecije investitorja oziroma lastnika (oziroma njima primerljivih položajev - 81. in 87. člen ZEN), vendar pa vpis stavbe, zgrajene brez predpisanih dovoljenj v kataster stavb, ne pomeni njene legalizacije. Torej se dejanska uporaba stavbe nanaša na rabo objekta s strani uporabnika, ne pa na lastnost objekta, ki mu jo podeli gradnja s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem in jo izraža njegova namembnost. Tožnica torej s predložitvijo odločbe GURS ni izpodbila ugotovljene namembnosti stavbe, kot je izhajala iz odločbe UE Domžale, saj ZEN ni ustrezna materialna podlaga za spremembo namembnosti objekta. Pravilnik je podzakonski akt, izdan na podlagi ZEN, Prostorski portal RS pa vsebuje podatke iz katastra stavb, zato se tožnica nanju v dokaz nepravilne uporabe materialnega prava oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja ne more sklicevati. Tudi tretji odstavek 2. člena SZ z opredelitvijo oziroma definicijo dvo ali večstanovanjske stavbe ne izkazuje napačne uporabe materialnega prava v obravnavani zadevi.

10. Toženka v izpodbijani odločbi navaja, da pogoje javnega poziva izpolnjuje le tista stavba, ki je stanovanjska tako po namenu kot po dejanski rabi. Navedbi tožnica ugovarja, da je toženka tako šele v fazi ocenjevanja vloge postavila dodatne zahteve in pogoje ter definicije, ki jih v javnem pozivu ni oblikovala. Katera naj bi bila dodatna zahteva postavljena šele v fazi ocenjevanja, tožnica ni jasna. Sodišče pa ugotavlja, da že iz naslova javnega poziva izhaja, da je bil namenjen stanovanjskim stavbam, enako pa izhaja iz celotnega besedila javnega poziva, tudi iz imena ukrepa K. Objekt ima namen uporabe kot izhaja iz gradbenega dovoljenja oziroma kot je razvrščen glede na klasifikacijo vrst objektov, ki jo določa gradbena zakonodaja. Toženka dodeljuje nepovratne finančne spodbude za naložbe v stavbe, zato je pri presoji naložbe v objekte in oblikovanju pogojev javnega poziva, mogla in morala izhajati iz pravne terminologije in določb GZ. Zato je toženka namembnost spornega objekta ugotovila, kot izhaja iz odločbe UE Domžale, izdane na podlagi 118. člena GZ, in pri presoji ali tožničina vloga, ki se je nanašala na investicijo v izobraževalno - stanovanjski objekt, izpolnjuje pogoje javnega poziva, le te pravilno razlagala v skladu z gradbeno zakonodajo. Da bi toženka oblikovala dodaten pogoj šele v fazi ocenjevanja ali prekoračila pravila javnega poziva kot jih je oblikovala ob njegovi objavi, iz obrazložitve razlogov, ki se nanašajo na zavrnitev tožničine vloge, ne izhaja. Namreč tožnica naj bi vlagala v stavbo, ki je izobraževalno stanovanjski objekt, to je izhajalo iz odločbe UE Domžale izdane na podlagi 118. člena GZ, česar pa javni poziv ni predvideval. Da bi bila tožnica obravnavana drugače kot ostali vlagatelji, glede na obrazložitev zavrnitve vloge, ki ji sodišče pritrjuje, pa tožnica zgolj pavšalno navaja.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker so se stranke glavni obravnavi, na podlagi 279. a člena Zakona o pravdnem postopku odpovedale, saj je bilo o zadevi možno odločiti na podlagi pisnih vlog in dokazov.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.