Jedro

Iz dokazne ocene sodišča je razvidno, da je bilo izvedensko mnenje podano glede na konkretne tožničine zdravstvene težave in glede na konkretno delovno mesto tožnice, saj so bile soočene zdravstvene težave tožnice v relevantnem obdobju s tveganji del, ki jih tožnica opravlja po pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe tožeče stranke bremenijo proračun RS.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 30. 3. 2022 in odločbe št. ... z dne 7. 3. 2022 v delu, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo poškodba po tretji osebi izven dela ter na ugotovitev, da je tožnica v obdobju od 13. 2. 2022 do 30. 6. 2022 začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe po tretji osebi izven dela in bolezni, in na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 17. 8. 2022 in odločbe toženca št. ... (pravilno: ...) z dne 18. 7. 2022 v delu, da je tožnica od 23. 7. 2022 do 3. 9. 2022 začasno zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno in v delu, da je vzrok začasne nezmožnost za delo od 1. 7. 2022 do 3. 9. 2022 poškodba po tretji osebi izven dela, ter na ugotovitev, da je tožnica v obdobju od 1. 7. 2022 do 3. 9. 2022 začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe po tretji osebi izven dela in bolezni. Hkrati je odločilo, da tožnica sama krije stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožnice, podredno pa zadevo vrne v ponovno odločanje na prvostopenjsko sodišče. Sodišče prve stopnje se je napačno oprlo na nepopolno izvedensko mnenje, ki je protislovno in nasprotuje ostali zdravstveni dokumentaciji v spisu. ZVZD v 51. členu določa, da delavec ne sme delati ali biti pod vplivom zdravil, ki lahko vplivajo na psihofizične sposobnosti na tistih delovnih mestih, na katerih je zaradi večje nevarnosti za nezgode pri delu tako določeno z izjavo o varnosti z oceno tveganja. Tožnica je v spornem obdobju jemala zdravila Kventiax in Mirzaten, za katera velja relativna prepoved upravljanja vozil in strojev (prazen trikotnik v barvi teksta). Relativnost prepovedi je vezana na dejstvo, da zdravila drugače vplivajo na osebe in zato ni mogoče z gotovostjo presoditi vnaprej, kako se bo oseba na zdravila in njegove stranske učinke odzvala. Izvedenec delovno zmožnost tožnice pojasnjuje z navedbo, da se prepoved nanaša zgolj na nevarne stroje, ki jih tožnica pri svojem delu ne uporablja. Stališče izvedenca je napačno, saj oznaka na zdravilu ne ločuje med nevarnimi in manj nevarnimi ali celo nenevarnimi stroji, ampak govori o strojih in o njihovi absolutni ali relativni prepovedi uporabe. Stroka ne daje poudarka strojem, temveč vplivu zdravila na osebo, ki stroj uporablja oziroma upravlja. ZVCP določa, da voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu, če je pod vplivom psihoaktivnih zdravil, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, pri čemer je prepovedana tudi vožnja s kolesom. Enako velja tudi za stroje, ki se uporabljajo pri delu. Poudarek je na psihofizičnih sposobnosti posameznika, ki zdravila jemlje. To pa vsekakor terja presojo psihofizičnih sposobnosti posameznika v dani situaciji in ne zgolj presojo strojev, ki jih posameznik pri delu uporablja. Niti ni jasno katere stroje tožnica pri svojem delu uporablja, saj jih izvedenec ni ugotavljal, navaja jih le na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj. Izvedenec ni ocenil psihofizičnih sposobnosti tožnice, tožničino zdravstveno stanje je minimaliziral in sebe povzdignil nad mnenje specialista psihiatrije, ki tožnico zdravi že dalj časa in je z njo opravil mnogo več pogovorov in pregledov kot pa izvedenec za potrebe podaje mnenja v postopku. Izvedenec poudarja, da sam gleda širše, saj za razliko od psihiatra, pozna funkcionalne zmogljivosti človeka kot celote in obremenitve in škodljivosti in tveganja delovnega okolja ter ne sledi anamnestičnim ugotovitvam, ki so podlaga za podajo mnenja psihiatra. Izvedenec je upošteval zmogljivosti povprečnega človeka. Ponižujoča opazka o delu svojega kolega psihiatra je nekorektna. Psihiater je tožnici v spornem obdobju predlagal še naprej aktivni stalež, izvedenec pa ne, vendar svojega mnenja ni strokovno pojasnil. Tudi pri presoji strojev se je izvedenec pri tem skliceval na svoje dolgoletne izkušnje in nič koliko ogledov delovnih mest čiščenja in opravljenih ocen tveganja za ta delovna mesta. Delodajalec, ki ga je delavec seznanil z jemanjem psihoaktivnih zdravil, ravna v nasprotju z zakonom, ko takšnemu delavcu dopušča opravljanje dela s stroji, ne da bi predhodno prejel mnenje o vplivu zdravila na delavca oziroma vplivu na njegove zmogljivosti. Izvedenec v danem primeru ni pregledal celotne dokumentacije, ampak je svoje mnenje utemeljil popolnoma na lastnem osebnem občutenju. Nekorektno in v nasprotju s pravili stroke je odločitev izvedenca, da se do razlogov ponovno odprtega bolniškega staleža tožnice ne bo opredeljeval, ker so bile v spornem obdobju tožničine težave usmerjene v desno stran telesa, predhodno pa v levo in nato ponovno v desno. Izvedenec strogo ločuje med tožničinimi težavami, ki so bile v določenem obdobju v ospredju, čeprav težave usmerjene v desno pri tožnici vztrajajo ves čas in je bila zaradi njih predhodno v bolniškem staležu in tudi kasneje po spornem obdobju. Ta ista bolezen, sindrom fibromialgije, je razlog za kontinuirano nezmožnost za delo tožnice. Simptomi bolezni so namreč z analgetično terapijo le olajšani, niso pa izboljšani. Posledično reaktivacija na način dela s skrajšanim delovnim časom v spornem obdobju tožnici ne koristi in ni smiselna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in razlogovanjem sodišča prve stopnje. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja.

5. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno priznanje začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 13. 2. 2022 do 30. 6. 2022, od 1. 7. 2022 do 22. 7. 2022 ter od 23. 7. 2022 do 3. 9. 2022.1

6. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo pavšalno zatrjevanih absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca MDPŠ, ki ga je skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP ovrednotilo glede na vse zbrane dokaze. Pri odločitvi je razvidno, katera dejstva je štelo za dokazana in jih je štelo kot bistvene za odločitev. Kritična presoja izvedenskega mnenja je razvidna iz obširne 11. točke obrazložitve.

8. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da je izvedensko mnenje nepopolno, protislovno ter nasprotuje ostali zdravstveni dokumentaciji v spisu. Sodni izvedenec se je pri podaji izvedenskega mnenja oprl na razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, vključno z zdravstvenim kartonom in tožnico tudi osebno pregledal. Vloga lečečih specialistov je tudi že glede na določila ZPP drugačna od vloge sodnega izvedenca. Zaradi slednjega lahko pride do nasprotja, ki je tako zgolj navidezno in ga je sodišče v 11. točki argumentirano pojasnilo.

9. Sodni izvedenec je ugotovitve lečeče psihiatrinje upošteval in se do njih opredelil, saj je pojasnil, da gre za blago motnjo, ki je dovzetna terapiji in ne predstavlja kontraindikacije za tožničino delo. Mnenje izvedenca se razlikuje od priporočila lečeče psihiatrinje z dne 1. 7. 2022, saj sodni izvedenec kot pravilno poudarja sodišče delazmožnost ocenjuje ob poznavanju funkcionalnih zmogljivosti človeka kot celote in obremenitev, škodljivosti ter tveganj v delovnem okolju in ne sledi zgolj anamnestičnim ugotovitvam, ki so temeljna podlaga mnenja lečeče psihiatrinje. Iz izvedovanja sodnega izvedenca MDPŠ ni razviden poniževalen prizvok do ugotovitev lečeče psihiatrinje, kot skuša prikazati pritožnica. Gre zgolj za opredelitev do objektivnega dejstva delokroga medicine dela prometa in športa. Neutemeljen mora tako ostati pritožbeni očitek, da gre pri izvedencu medicine dela, prometa in športa zgolj za abstraktno oceno iz dotedanjih izkušenj. Ključno je, da je odraz kliničnega stanja za oceno delovne zmožnosti celotni zdravstveni karton oziroma celotna medicinska dokumentacija, iz katere je jasno razviden časovni potek težav, njihovo zdravljenje, sprememba same terapije, potrebna diagnostika, torej vse kar se je z osebo, ki se ocenjuje v predhodnem časovnem obdobju dogajalo. Iz dokazne ocene sodišča je razvidno, da je bilo izvedensko mnenje podano glede na konkretne tožničine zdravstvene težave in glede na konkretno delovno mesto tožnice, saj so bile soočene zdravstvene težave tožnice v relevantnem obdobju s tveganji del, ki jih tožnica opravlja po pogodbi o zaposlitvi.2

10. Neuspešen je pritožbeni očitek, da je sodni izvedenec pavšalno navajal, da tožnica pri svojem delu ne uporablja nevarnih strojev, kar naj bi potrjevalo, da je svoje mnenje utemeljil na lastnem osebnem občutenju. Sodni izvedenec se je konkretizirano opredelil do delovnih obremenitev tožnice, ki so nenazadnje razvidne iz tožničine trditvene podlage in pri tem tudi upošteval opis dela, ki mu ga je podala tožnica. Pojasnil je kako je ugotovil za kakšne delovne obremenitve gre pri tožnici3 in nenazadnje tudi upošteval dokončno odločbo ZPIZ-a z dne 17. 8. 2021.4 Sodni izvedenec MDPŠ je bil imenovan, ker gre za izvedenca, ki je specializiran za presojo in soočenje zdravstvenih težav zavarovancev z zahtevami in tveganji delovnega mesta.5 Da se je izvedenec pri tem skliceval na svoje dolgoletne izkušnje ne more vplivati na pravilnost, temveč slednje dejansko predstavlja dodano vrednost ocene sodnega izvedenca. Tožnica niti ni zatrjevala niti ni dokazala, da pri delu uporablja stroje, ki jih ne bi smela upravljati ob sočasnem jemanju njej predpisanih zdravil, slednje zgolj samo navrže v pritožbi.

11. Na pravilnost odločitve tudi ne more vplivati pritožbeni očitek, da je povsem nekorektno in v nasprotju s pravili stroke, da se izvedenec ni opredelil do razlogov ponovno odprtega bolniškega staleža tožnice. Naloga izvedenca je bilo izvedovanje na točno opredeljena vprašanja sodišča v sklepu z dne 6. 9. 2022. V tem sklepu je bilo določno opredeljeno obdobje, v katerem je bilo potrebno ugotoviti tožničino začasno nezmožnost za delo, čemur je izvedenec le sledil. Povsem nekorektna je zahteva tožnice, da zahteva izjasnitev izvedenca o dejstvih, ki so zapadla v obdobje po spornem obdobju v tem sporu. Odločitev izvedenca, da se do razlogov ponovno odprtega bolniškega staleža ne opredeli, je pravilna, saj to ni bil predmet njegovega izvedovanja in tudi najverjetneje ne predmet njegovega poglobljenega študija.6

12. Pritožbeno sodišče ne more slediti niti pritožbenemu očitku, da je napačna obrazložitev sodnega izvedenca o učinkih zdravil pri uporabi nevarnih strojev, ker bi moral le te vezati na psihofizične sposobnosti posameznika, ki zdravila jemlje. V 11. točki obrazložitve je sodišče povsem argumentirano pojasnilo vpliv učinkov predpisanih zdravil7 na tožničino delovno zmožnost. Sodni izvedenec je strokovno opravil presojo psihofizične sposobnosti tožnice, ko je izpostavil, da je tožničino stanje dovzetno predlagani terapiji in ne predstavlja kontraindikacije za delo, ki ga tožnica po opisu opravlja. Tako pri tožničinem stanju prazen trikotnik predstavlja relativno prepoved upravljanja z motornimi vozili oziroma nevarnimi stroji. Tožnica je nenazadnje svojo pravico do izjave glede opisa svojega dela8 realizirala tudi ob osebnem pregledu pri samem izvedencu.9 Kot je že pojasnjeno v predhodni točki tožnica ni niti zatrjevala niti dokazala, da pri svojem delu upravlja z motornimi vozili oziroma nevarnimi delovnimi stroji.

13. Prav tako ne more biti predmet tega spora presoja obveznosti delodajalca, ki ga delavec seznani z jemanjem psihoaktivnih zdravil pri nadaljnjem opravljanju dela, ne da bi predhodno prejel mnenje o vplivu zdravila na delavca. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za potrebe tega spora izvedensko mnenje v tem delu povsem zadovoljivo ter podrobnejše ugotavljanje vloge tožničinega delodajalca pri nadzoru predpisanih zdravil, presega domet tega spora.

14. Ker gre za dokazno oceno, ki omogoča pritožbeni preizkus sodbe, je pritožbeno sodišče ob dejstvu, da ni podanih niti postopkovnih kršitev, na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Glede na pritožbeni izid nosi stroške pritožbe tožnice, upoštevajoč, da je bila tožnici priznana brezplačna pravna pomoč z odločbo Bpp 88/2023 z dne 13. 3. 2023, proračun RS.

1 Tudi vzrok, pri čemer se pritožbeni ugovori nanašajo predvsem na dejstvo utemeljenosti priznanja obdobja začasne nezmožnosti za delo. 2 Svoje ugotovitve je sodni izvedenec objektivno preverljivo pojasnil s podatki iz medicinske dokumentacije in ugotovitvami iz izvidov, na katere se je nenazadnje sklicevala tudi tožnica. 3 Vpogledal je tudi pogodbo o zaposlitvi, predloženo s strani tožnice. 4 S katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do dela na katerem dela, tj. čistilka s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno od 29. 7. 2021. 5 VSRS VIII Ips 20/2017. 6 Zdravstvene težave zaradi fibromialgije so upoštevane s priznanimi razbremenitvami v odločbi ZPIZ, saj je tožnica delovni invalid III. kategorije. 7 Kventiaxa in Mirzatena (1. 7. 2022). 8 In v povezavi s tem upravljanje z nevarnimi stroji. 9 Osebni pregled tožnice 11. 11. 2022 (list. št. 30).