Jedro

Nasprotna tožba ima status samostojne tožbe. Zato veljajo zanjo vse tiste določbe ZPP, ki veljajo za tožbo.

Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču, da je gradnja temeljila na dogovoru o skupni gradnji in da v tem dogovoru solastninski delež ni bil določen, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ravnali, ko sta ga ugotavljali z vsemi razpoložljivimi dokazi.

Izrek

1. Revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku se zavrže. 2. Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnik S. Š. solastnik visokopritlične hiše v D. do 23/50 ter da mu je toženka M. Š. dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 31.271,95 SIT. Nasprotni tožbeni zahtevek tožnice M. Š., s katerim je zahtevala razveljavitev darilne pogodbe z dne 24.9.1975 in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in prvostopno sodbo potrdilo. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata revizijo toženka (nasprotna tožnica) in njena stranska intervenientka. Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (izrecno 10. točko 2. odstavka 354. člena ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Napadata tako odločitev o tožbenem zahtevku kakor tudi odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku. Glede odločitve o tožbenem zahtevku trdita, da bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca, saj ga je toženka M. Š. zahtevala vsaj trikrat. Izvedenec je namreč izvedensko mnenje oprl na račune, ki jih je toženka grajala. Sodišče ni ugotavljalo, ali so njeni ugovori utemeljeni. Zaradi tega je bilo nato tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, saj je tožnikov delež previsoko odmerjen. Glede odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku pa nasprotna tožnica ugotavlja, da sodišči prav tako nista pravilno odločili. Predlaga izvedbo številnih dokazov. Uveljavlja še kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. S. Š. bi moral imeti skrbnika, saj je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da je njegova sposobnost razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje, zmanjšana. Zaradi vsega navedenega naj revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Ad 1. Revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku ni dovoljena.

Tožeča stranka M. Š. je vložila nasprotno tožbo dne 28.2.1990. Nasprotna tožba ima status samostojne tožbe. Zato veljajo zanjo vse tiste določbe ZPP, ki veljajo za tožbo. Nasprotna tožnica v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta. Po 2. odst. 186. čl. ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. čl. ZPP. Po 3. odstavku tega člena namreč revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik tako ne ravna, pravice do revizije nima in jo mora revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavreči (pravno mnenje občne seje VS RS z dne 16.12.1993).

Smisel navedenih določb je v tem, da se omejitev glede dovoljenosti izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno drugostopno odločbo dosledno spoštuje. Z izrednim pravnim sredstvom stranki posegata v že pravnomočno razsojena in praviloma tudi izvršena razmerja, kar pomeni, da morata tudi spoštovati omejitve, ki jih ZPP za vložitev takšnega sredstva predpisuje. Če gre za nedenarni tožbeni zahtevek, mora biti že iz tožbe razvidno (za obe stranki), da gre za spor, v katerem bo dovoljena tudi revizija.

Ker pa je tožbo, v kateri vrednost spornega predmeta ni navedena, po veljavnem ZPP možno obravnavati, je navedena pomanjkljivost podobna tisti, ki jo obravnava 3. odstavek 40. člena ZPP. Po tej določbi se mora sodišče v primeru, ko je tožnik navedel očitno previsoko ali očitno prenizko vrednost, najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega ni, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. To pa je tudi zadnja priložnost, ko lahko stranki opozorita sodišče, da naj ravna po navedeni določbi ZPP. Poznejša navedba vrednosti ni upoštevna. Zato tudi revizijsko sodišče tožeči stranki tega sredstva ne more naknadno zagotoviti. Tega se je očitno zavedala tudi nasprotna tožnica, saj v reviziji utemeljuje dovoljenost revizije le zoper odločitev o tožbenem zahtevku.

Revizijsko sodišče je zato revizijo nasprotne tožnice kot nedovoljeno zavrglo (389. člen ZPP).

Ad 2. Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku pa je dovoljena, vendar ni utemeljena.

Toženka v reviziji pravilno poudarja, da je za dovoljenost revizije odločilna vrednost, ki je navedena v tožbi. V tožbi z dne 29.3.1988 je bila navedena vrednost 801.000 tedanjih din. Po tedaj veljavnem ZPP (Ur.l. SFRJ, št. 74/87) je bila mejna vrednost za dovoljenost revizije 800.000 tedanjih din. Vse poznejše novele ZPP so veljale le za naprej in so vezale vrednost spornega predmeta pri nedenarnih zahtevkih na čas vložitve tožbe. Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku je tako dovoljena.

Pri presoji utemeljenosti te revizije pa je moralo revizijsko sodišče upoštevati, da ne sme posegati v pravnomočno odločitev o veljavnosti darilne pogodbe (zaradi odločitve po 1. točki izreka revizijske odločbe). Zato se je lahko omejilo le na presojo odločitve o višini vlaganj tožnika S. Š. v obdobju po sklenjeni darilni pogodbi. Presojalo je torej le, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da je tožnik pozneje (po darilni pogodbi) prispeval še 13% k vrednosti celotne stavbe.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev v tem delu pravilna. Toženka M. Š. in njena stranska intervenientka šele v reviziji uveljavljata kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Pri tem se sklicujeta na ugotovitev izvedenca v kazenskem postopku glede sposobnosti razsojanja S. Š. pri storitvi konkretnega kaznivega dejanja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ugotovitev izvedenca v drugem postopku ne more biti odločilna za presojo pravdne sposobnosti S. Š. v revizijskem postopku, v katerem vrhovno sodišče odloča o reviziji toženke proti odločitvi na drugi stopnji v pravdnem postopku. Kar zadeva njegovo razsodnost na prvi in drugi stopnji pa revizijsko sodišče pripominja, da je imel pooblaščenca, toženka pa ugovora zoper njegovo razsodnost ni postavila.

Drugih kršitev ZPP toženka in stranska intervenientka v reviziji nista opredeljeno navedli. Kršitve, ki jih očitata sodišču prve in druge stopnje, niso procesnopravne narave, temveč po vsebini kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja. Zahtevo po postavitvi novega izvedenca ter prerekanje računov in s tem v zvezi opravljenih del s strani S. Š. sta toženka in stranska intervenientka uveljavljali že v pritožbi in sicer v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da takšni ugovori tja tudi sodijo. Po 3. odstavku 385. člena ZPP pa revizijsko sodišče dejanskega stanja na revizijski stopnji ne sme več presojati. Šteti mora, da je bilo na prvi in drugi stopnji pravilno ugotovljeno. Le v odgovor na revizijske trditve pa revizijsko sodišče napotuje toženko in stransko intervenientko na obširne razloge v sodbi sodišča prve stopnje (zlasti na 9. strani) in sodbi sodišča druge stopnje (zlasti na 7. in 8. strani). Sodišče prve stopnje je namreč posebej obrazložilo, zakaj ni sledilo predlogu toženke za postavitev novega izvedenca (sporni računi niso vplivali na že sprejete ugotovitve sodišča), sodišče druge stopnje pa se je s temi razlogi strinjalo. Tako toženka in stranska intervenientka tudi v primeru, če bi revizijsko sodišče štelo ta ugovor za ugovor procesne narave, z revizijo ne bi mogli uspeti.

Če pa je tako, preostane samo še vprašanje, ali bi lahko ob takšnem dejanskem stanju sodišči drugače uporabili materialno pravo kot sta ga. Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču, da je gradnja temeljila na dogovoru o skupni gradnji in da v tem dogovoru solastninski delež ni bil določen, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ravnali, ko sta ga ugotavljali z vsemi razpoložljivimi dokazi. Toženka in stranska intervenientka tega materialnopravnega izhodišča ne izpodbijata. Trdita le, da je do zmotne uporabe materialnega prava prišlo zato, ker ni bil postavljen drug izvedenec oziroma niso bili uveljavljeni ugovori zoper sporne račune. Ker ti ugovori, kot je že bilo navedeno, sodijo v področje dejanskega stanja, vse pravno odločilne okoliščine za pravilno uporabo materialnega prava pa so bile ugotovljene, tudi revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Zaradi vsega navedenega je revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP moralo zavrniti.