Jedro

Organ za brezplačno pravno pomoč lahko veže dodelitev brezplačne pravne pomoči na določen pogoj, ki lahko zajema med drugim tudi obveznost obveščanja organa o vložitvi tožbe pred pristojnim sodiščem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč ugotovil, da je prenehala upravičenost do brezplačne pravne pomoči oziroma, da je bila tožnici neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč, v kolikor so že nastali stroški (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je bil razrešen odvetnik A.A., ki je bil tožnici dodeljen za izvedbo brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. Bpp 670/2013 z dne 16. 4. 2013. S citirano odločbo je bila tožnici brezplačna pravna pomoč dodeljena v obsegu sestave vseh potrebnih vlog ter pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s postopkom zaradi dodelitve mladoletne B.B. v vzgojo prosilki ter določitve preživnine in stikov zanjo zoper C.C. Iz obrazložitve izhaja, da je organ za brezplačno pravno pomoč z odločbo z dne 16. 4. 2013 odobril brezplačno pravno pomoč v zgoraj navedenem obsegu pod pogojem, da mora prosilka pri pristojnem sodišču vložiti ustrezno tožbo v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe ter o tem v roku 8 dni od vročitve tožbe obvestiti strokovno službo za brezplačno pravno pomoč. Po določbi 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) lahko organ za brezplačno pravno pomoč veže dodelitev brezplačne pravne pomoči na določen rok in pogoj, pri čemer pa opravičencu ta pravica preneha, če ne izpolni roka ali pogoja, oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da tožnica organa za brezplačno pravno pomoč ni obvestila o vloženi tožbi v določenem roku. Glede na to organ ugotavlja, da tožnica pogoja, določenega v 2. točki odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ni izpolnila, zato ji je pravica do brezplačne pravne pomoči prenehala.

Tožnica v vloženi tožbi navaja, da je tožbo zaradi dodelitve otroka v vzgojo in varstvo, zaradi ureditve stikov z otrokom in določitve preživnine vložila pri Okrožnem sodišču v Mariboru dne 26. 4. 2013. Torej je bila tožba vložena v okviru trimesečnega roka od pravnomočnosti odločbe št. Bpp 670/2013 z dne 16. 4. 2013. Priznava pa, da o vložitvi navedene tožbe v roku 8 dni organa za brezplačno pravno pomoč ni obvestila. Tožnica oziroma njen pooblaščenec si glede na to, da zgoraj navedeni pogoj, na katerega je tožena stranka vezala odobritev brezplačne pravne pomoči, ni bil izpolnjen, poznavajoč sodno prakso upravnih sodišč, ne dela iluzij o možnosti uspeha v zgornjem upravnem sporu. Vendar pa vlaga tožbo v upravnem sporu predvsem zato, ker meni, da gre za nedopusten in nezakonit pogoj, ki predstavlja samovoljno stopnjevanja pogoja iz petega odstavka 40. člena ZBPP. Pogoj, ki veže upravičenje do plačila storitve brezplačne pravne pomoči na vrnitev napotnice v roku 8 dni po opravljeni storitvi, je dejansko naveden v petem odstavku 40. člena ZBPP. Sporni pogoj, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan organ za brezplačno pravno pomoč o vložitvi tožbe obvestiti v roku 8 dni po vložitvi tožbe, pa ni naveden v nobenem pozitivnem predpisu in si ga je tožena stranka samovoljno izmislila oziroma vstavila v svoje odločbe na podlagi določb tretjega odstavka 28. člena ZBPP. Tožena stranka, ki kot upravni organ deluje pri Okrožnem sodišču v Mariboru, bi lahko na pravdnem oddelku pri istem sodišču sama opravila poizvedbe o tem, ali je tožnica vložila zgoraj navedeno tožbo. Obravnavani pogoj je škodljiv, saj ima njegova neizpolnitev za upravičenca do brezplačne pravne pomoč zelo hude posledice – izgubo pravice do brezplačne pravne pomoči. Zaradi navedenega je tak pogoj nedopusten in ničen v smislu določb 60. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj je v nasprotju z Ustavo RS, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Hkrati pa je obravnavani pogoj tudi arbitraren, saj ga toženka navaja v vseh svojih odločbah, tega pogoja pa ne navajajo druga sodišča. Škoda, ki jo utrpi upravičenec do brezplačne pravne pomoči zaradi neizpolnitve navedenega pogoja je neprimerno večja od škode organa za brezplačno pravno pomoč, ki bi moral v primeru neprejema obvestila, podatke o vložitvi tožbe preverjati v lastnih evidencah, pri čemer bi to moral storiti tudi v primeru, če bi obvestilo o vložitvi tožbe prejel, saj zgolj prejeto obvestilo o vložitvi tožbe še ni dokaz o dejanski (resnični) vložitvi tožbe. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz predloženega spisa je bila tožnici z odločbo št. Bpp 670/2013 z dne 16. 4. 2013 odobrena brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave veh potrebnih vlog ter pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s postopkom zaradi dodelitve mladoletne B.B. v varstvo in vzgojo tožnici ter določitve preživnine in stikov zanjo zoper C.C. pod pogojem, da mora tožnica pri pristojnem sodišču vložiti ustrezno tožbo v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe ter o tem v roku 8 dni od vložitve tožbe obvestiti strokovno službo za brezplačno pravno pomoč. Izvedba dodeljene brezplačne pravne pomoči je bila zaupana A.A., odvetniku v Mariboru.

Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v tretjem odstavku 28. člena določa, da lahko pristojni organ za brezplačno pravno pomoč veže dodelitev brezplačne pravne pomoči na določen rok in pogoj. Če prosilec tega roka ali pogoja ne izpolni, mu preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali (peti odstavek 28. člena ZBPP). V tem primeru prosilec ne more več zaprositi za brezplačno pravno pomoč, razen če dokaže, da okoliščine za opustitev potrebnih dejanj niso bile na njegovi strani (šesti odstavek 28. člena ZBPP).

V konkretni zadevi je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč pod pogojem, da mora v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoč pred pristojnim sodiščem vložiti ustrezno tožbo ter o tem v roku 8 dni od vložitve tožbe obvestiti strokovno službo za brezplačno pravno pomoč. O tem, da tožnica organa ni obvestila, da je vložila ustrezno tožbo, v predmetni zadevi ni sporno. Zato je organ za brezplačno pravno pomoč ob zgoraj navedeni materialno pravni podlagi utemeljeno izdal izpodbijano odločbo.

Razlogi, ki jih navaja tožnica v tožbi, na izpodbijano odločitev ne morejo vplivati. Kot je bilo že navedeno, pristojni organ za brezplačno pravno pomoč lahko veže dodelitev brezplačne pravne pomoči na določen rok in pogoj. To je po presoji sodišča lahko tudi obveznost obveščanja organa o vložitvi tožbe pred pristojnim sodiščem. Sodišče, v okviru katerega deluje organ za brezplačno pravno pomoč, ni vedno tudi izključno pristojno za obravnavo tožb vloženih na podlagi odobrene brezplačne pravne pomoči. Zato od organa za brezplačno pravno pomoč ni mogoče zahtevati, da bi pri vseh sodiščih, ki bi lahko prišla v poštev za obravnavo konkretnih tožb, po uradni dolžnosti sam preverjal, ali je bila naložena obveznost tudi dejansko izpolnjena. Glede na navedeno je tako tožbena trditev, da gre za nedopusten in nezakonit pogoj, po presoji sodišča neutemeljena.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na to, da gre za samovoljno stopnjevanje pogoja iz petega odstavka 40. člena ZBPP (če izvajalec brezplačne pravne pomoči ne vrne napotnice v roku 8 dni po opravljeni storitvi, ni upravičen do plačila storitve brezplačne pravne pomoči s strani tožene stranke). V citirani določbi petega odstavka 40. člena ZBPP je namreč sankcionirana neizpolnitev obveznosti izvajalca brezplačne pravne pomoči (z izgubo pravice do plačila opravljenih storitev). Neizpolnitev pogoja, določenega na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZBPP, pa je sankcionirana z izgubo pravice prosilca(ke) do brezplačne pravne pomoči, saj mu(ji) je bila pod tem pogojem tudi odobrena. Gre torej za dve vsebinsko popolnoma različni obveznosti in temu primerna je tudi sankcija v primeru njune neizpolnitve.

Sodišče je zato po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.