Jedro

Prvostopenjsko sodišče je razlog za pomanjkanje ekonomskega in s tem pravnega interesa za vzpostavitev v prejšnje stanje videlo v tem, da je imela tožnica pod to lopo shranjeno samo lestev, ki jo je uporabljala v času obiranja sadja. S takimi razlogovanjem pa se, tako kot pritožba, tudi pritožbeno sodišče ne strinja. Prizadetost ekonomskega interesa posestnika ne more biti pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti. Potrebno ga je presojati le z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oz. z vidika preprečitve zlorabe pravic.

Izrek

Pritožbi se ugodi, pobijani sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

O pritožbenih stroških tožnice bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

S pobijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna vzpostaviti v prvotno stanje leseno odprto lopo dolžine 6 m, širine 4 m in višine 3 m, prislonjene na severno steno gospodarskega poslopja - hleva, na parc. št. 14/8 k.o. M., s tem, da postavi nazaj lesene podpornike, lesene grede in na njih namesti odstranjeno salonitno kritino ter da se toženki prepoveduje motiti posest tožnice na navedeni lopi s takimi ali podobnimi dejanji (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da mora povrniti toženki 103.440,00 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje (točka II izreka).

Proti temu sklepu se pravočasno, po pooblaščencu, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga njegovo spremembo z ugoditvijo zahtevku. Najprej napada ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnica nima ekonomskega interesa za varstvo posesti. V zvezi s tem opozarja na odločbo Višjega sodišča v K. opr. št. I Cp 147/2000 z dne 13.6.2000. Meni, da tudi, če je imela pod lopo shranjeno samo lestev za obiranje sadja, ki jo je nedvomno rabila vsako leto, ima ekonomski interes, da lopa ostane, pa tudi, če pod lopo ne bi imela prav ničesar, zato ne bi izgubila ekonomskega interesa za vzpostavitev prvotnega stanja. Lopo je imela v posesti samo po sebi tudi, če bi bila povsem prazna. Tožnica ni vložila tožbe zaradi šikaniranja toženke ali zaradi zlorabe kakšne pravice oz. pravice do posestnega varstva. Ta tožba je bila nujno potrebna za vzpostavitev prvotnega stanja. Glede na to, da je lastnina na zemljišču, na katerem lopa stoji, sporna, tožnica drugačnega zahtevka ni imela in ga ne more imeti. Že zato, ker je lastnina zemljišča sporna, je podan ekonomski interes in s tem tudi pravni interes tožnice, da zahteva sodno varstvo posesti, saj je posest nesporna oz. edino posest je lahko tožnica dokazala, medtem ko bo morala lastnino na zemljišču šele dokazovati. Poleg tega je opozorila, da je hlev, na katerem je bila prislonjena lopa, sporen, tako glede lastnine, kakor tudi glede meje med parcelami pravdnih strank. Tožnica je opozorila, da je za mejni spor pomembno, da je sporna lopa bila vedno v posesti tožnice in njenih pravnih prednikov. V mejnem sporu je lahko še kako pomembno, da sodišče ugotovi zadnjo mirno posest tožnice in ji nudi iz tega naslova pravno varstvo. Zadnja mirna posest je eden od kriterijev pri določitvi meje. Z ugotovitvijo, da je tožnica motila tožnico v posesti lope, bo tudi dokazana zadnja mirna posest tožnice na zemljišču, ki je predmet mejnega spora. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje z ugotovitvijo, da je bila nosilna greda lope počena in da je očitno, da dolgo časa ne bi več zdržala. To naj bi izhajalo iz fotografij lope. Nosilna greda je bila mogoče res počena, vendar je bilo tako stanje nespremenjeno že dlje časa. Če se lopa do sedaj ni porušila, tudi ni možno zaključiti, da bi se kmalu porušila. Pa tudi, če bi se greda res porušila, bi jo lahko tožnica popravila in zaradi tega ne bi bilo potrebno odstraniti cele lope.

Pritožba je utemeljena.

Stranki nista skrivali, da je v ozadju tega spora mejni spor. Obe si lastita zemljišče, na katerem je stala sporna lopa. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je to lopo imela v posesti tožnica ter da jo je porušila toženka, kar med njima niti ni bilo sporno. Toženka je menila, da tožnica nima ekonomskega interesa za pravdo, ker je v lopi hranila le neuporabne stvari, čemer je prvostopenjsko sodišče nekritično sledilo in je razlog za pomanjkanje ekonomskega in s tem pravnega interesa za vzpostavitev v prejšnje stanje videlo v tem, da je imela tožnica pod to lopo shranjeno samo lestev, ki jo je uporabljala v času obiranja sadja. S takimi razlogovanjem pa se, tako kot pritožba, tudi pritožbeno sodišče ne strinja. Prizadetost ekonomskega interesa posestnika ne more biti pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti. Potrebno ga je presojati le z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oz. z vidika preprečitve zlorabe pravic, na kar smiselno opozarja tudi pritožba. V tem primeru za kaj takega ne gre. Pritožbeno sodišče vidi problem le v možnosti vrnitve v prejšnje stanje. S tem vprašanjem pa se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo. Če se bo izkazalo, da vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (ali zaradi nove lope, ki jo je tam zagradila toženka ali zaradi dotrajanosti stare lope) tožbenemu zahtevku ne bo mogoče ugoditi niti v prepovednem delu (zahtevana je le prepoved bodočega motenja na lopi). Ker je ostalo zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.