Jedro

Da obstaja vzročna zveza med ravnanjem obtoženca 19. 4. 2018 in uradnim dejanje, ki ga je v okviru svojih pravic zoper obtoženca opravil oškodovanec 3. 4. 2018, z ugotovitvami katerega pa se obtoženi ni strinjal, kaže dejstvo, da je ob prihodu pred stavbo družbe D., obtoženi iskal ravno oškodovanca, kateremu je tudi očital domnevne nepravilnosti v tem postopku, slednje pa priznava tudi sam obtoženec. Tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je obtoženi 19. 4. 2018 poiskal oškodovanca z namenom, da se mu maščuje za predhodni upravni postopek, s katerim se ni strinjal in ko ga je našel, mu verbalno grozil, vanj pljunil in ga tudi fizično napadel. Pritožnica sicer ponavlja zagovor obtoženca, da se je tega dne obtoženi do cestninske baze D. odpravil zato, da bi razjasnil, da nima tahografa, ker ga po uredbi EU 561/2006 ne potrebuje, čemur pa ni mogoče slediti. Če bi bilo to res, potem bi bilo edino logično, da bi obtoženi ob prihodu iskal B. M., ki mu je dan pred tem poslal poziv za predložitev tahografa, in celo prekinil telefonski pogovor pred obravnavanim dogodkom, v katerem mu je obtoženec poskušal pojasniti, da mu tahografa ni potrebno imeti. V nasprotju s tem, pa je obtoženi iskal le oškodovanca, ki pa s tahografom ni imel nobene zveze, kar v povezavi z izrečenimi očitki, ki so se nanašali na predhodni postopek, jasno kaže na obtoženčev namen maščevanja oškodovancu zaradi tega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi M. K. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kranju obtoženega M. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi četrtega odstavka 299. člena KZ-1 določilo kazen 1 leta zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi enega leta, ne bo storil novega kaznivega dejanja. Odločilo je še, da je obtoženec, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sicer stroške pričnin v višini 103,03 EUR ter sodno takso v znesku 112,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in obtoženca oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Okrožno državno tožilstvo v Kranju je na vloženo pritožbo podalo odgovor, v katerem navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe prepričljivi, obširni in argumentirani. Zato sodišču druge stopnje predlagajo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Naslovno pritožbeno sodišče je obravnavano zadevo prejelo v reševanje 17. 7. 2020, po sklepu Vrhovnega sodišča RS I Kr 50016/2018 z dne 2. 7. 2020. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Zagovornica ne more doseči pritožbenega uspeha s ponavljanjem obtoženčevega zagovora in z lastno oceno izvedenih dokazov ter iz nje izpeljanih zaključkov o nedokazanosti obtožencu očitanega kaznivega dejanja. V podkrepitev svoje pritožbene teze, da obtoženi kaznivega dejanje ni storil iz maščevanja tako, da bi bilo ogroženo življenje, telo, osebna varnost ali premoženje oškodovanca, da tega tudi ni bilo v njegovem naklepu, če pa že, pa bi bilo potrebno upoštevati, da je bil obtoženec izzvan z nezakonitim ravnanjem oškodovanca v prekrškovnem postopku, zagovornica ne navaja nobenih utemeljenih razlogov za dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi.

7. Držijo sicer pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba temelji na izpovedi prič A. R., H. P. in A. A., v verodostojnost katerih pa v nasprotju s pritožnico, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, so navedene priče, ki so stale v neposredni bližini obtoženca in oškodovanca, skladno in prepričljivo opisale dogodek ter ravnanje obtoženca, njihov opis pa je skladen tudi z opisom oškodovanca o tem, da je obravnavanega dne obtoženec pred stavbo cestninske baze D.-a na H. iskal oškodovanca in ko ga je našel, začel nanj kričati zaradi nekega računa, mu žugal s prstom, ga pljunil v obraz, brcnil v predel mednožja in potem iz kraja odšel. V situaciji, ko so na kraju prisotne priče v celoti potrdile izpoved oškodovanca in ko celo obtoženec sam priznava pljunek v obraz oškodovanca ter dopušča možnost dotika njegove noge z oškodovančevim stegnom, pa pričam neverodostojnosti ni mogoče pripisati zgolj iz razloga, ker so obtoženčevi sodelavci. Res je, da na pričanje lahko vpliva odnos priče do obtoženca ali oškodovanca. Zato zakon nalaga sodišču, da izpovedi takšnih priča še posebej skrbno oceni, kar je storilo tudi sodišče prve stopnje. Sicer pa tudi pritožnica verodostojnost prič izpodbija zgolj na načelni ravni, ko poleg tega, da so oškodovančevi sodelavci, zatrjuje še njihovo kontradiktornost, pri čemer se omeji zgolj na njihov opis položaja v katerem so stali ob prihodu obtoženca na kraj dogodka. Vendar pa v njihovih izpovedbah pritožbeno sodišče ne ugotavlja bistvenih razlik, še manj pa kontradiktornost. Tako je glede njenega položaja ob prihodu obtoženca, A. R. povedala, da sta s H. P. stali v neposredni bližini oškodovanca, H. P. je povedla, da sta stali v nekakšnem krogu z oškodovancem in A., slednji pa je povedal, da so stali v skupini oziroma v krogu. Ali so dejansko stali v krogu ali kako drugače, je za presojo te zadeve popolnoma nepomembno. Bistvo je, da so vse tri priče potrdile, da so stale v neposredni bližini oškodovanca pred vhodom v stavbo cestninske baze D.-a na H., ko je tja prišel obtoženec in so zato dobro videli dogajanje med njim in oškodovancem ter prepričljivo ovrgle zagovor obtoženca, da je bil napaden in udarjen s strani oškodovanca. Prav gotovo pa njihovih skladnih izpovedb ne more ovreči V. S., ki je dogodek zaznala med sprehodom, iz oddaljenosti od 15-20 m in ki ni vedela povedati niti tega ali je obtoženca videla od spredaj ali v hrbet. Tudi v preostalem delu svoje izpovedbe, je dogajanje opisala dokaj nenatančno in sicer, da je videla akcijo enih ljudi, ″da se je obtoženec umikal proti, nasproti nekoga, tisti pa je proti njemu ″kao″ hotel, ne vem napasti ali karkoli, pa sta ga dva moška nazaj držala″. Ni pa videla, da bi kdo koga udaril ali brcnil, čeprav sta tako obtoženec kot oškodovanec drug za drugega zatrjeval udarce, niti ni slišala kričanja, ki so ga zaznale vse tam prisotne priče. Tako ni nobenega dvoma, da ta priča ni prepričljiva, ko celo pritožnica v pritožbi navaja, da ni povsem točno vedela povedat in opisati dogodka. Lahko, da je priča res izpovedala to, kar je iz razdalje 20 m zaznala, vendar so njene navedbe tako nenatančne, da na njihovi podlagi ni mogoče sprejeti nobenih zaključkov.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo obtoženčevega zdravniškega spričevala z dne 19. 4. 2018, ki ga je dokazno ocenilo ter z argumenti, ki prepričajo tudi pritožbeno sodišče, utemeljeno zaključilo, da glede na izpovedbe oškodovanca in tam prisotnih prič, v tem zdravniškem izvidu navedena rdečina na zgornjem delu obtoženčeve prsnice, ne izvira iz obravnavanega dogodka. Konkretne razloge za svojo odločitev je prvo sodišče natančno pojasnilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se z njimi v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

9. V nasprotju z listinami v spisu pa so navedbe pritožnice, da je oškodovanec obiskal zdravnika šele naslednjega dne. Iz izvida UKC Ljubljana (l. št. 30) namreč jasno izhaja, da je bil oškodovanec v urgentni travmatološki ambulanti pregledan še istega dne ob 18.00 uri (obtoženec pa ob 17.42 v SB J.). Res pa je, da je bil zaradi stika z oškodovančevo slino, po napotilu osebne zdravnice, naslednjega dne ob 10.10 uri, pregledan še na Kliniki za infekcijske bolezni. Splošno znano dejstvo namreč je, da naš zdravstveni sistem ne omogoča neposrednega dostopa do specialističnih pregledov, ampak le na podlagi napotnice osebnega zdravnika. Zato oškodovančev obisk na infekcijski kliniki šele naslednjega dne ne pomeni, da zaradi obtoženčevega ravnanja ni bilo ogroženo njegovo telo in osebna varnost, na kar namiguje pritožba. Zagovornica sicer na tem mestu, kot tudi še na nekaterih drugih mestih pritožbe, kjer problematizira vprašanje ogroženosti oškodovančevega telesa in njegove osebne varnosti zaradi ravnanja obtoženca, omenja tudi ogroženost oškodovančeva življenja, ki da ni izkazana, kar pa se obtožencu sploh ne očita.

10. Iz razloga, ker je na glavni obravnavi 15. 5. 2019 okrožna državna tožilka oškodovanca dvakrat vprašala ali se je zaradi obtoženčevega ravnanja počutil ogroženega, sodnica pa je po ugovoru zagovornice, oškodovancu dovolila odgovor, še ni mogoče govoriti o pristranskem vodenju obravnave. Pritrditi je namreč razpravljajoči sodnici, da je bilo za odločitev v tej zadevi, potrebno razjasniti tudi to vprašanje, k čemu pa sodišče zavezuje tudi načelo iskanja materialne resnice, po katerem mora sodišče ugotoviti vsa dejstva, tako tista, ki obtoženca obremenjujejo, kot tista, ki ga razbremenjujejo.

11. Ne držijo niti pritožbene navedbe, da ni izkazana obtoženčeva brca v predel mednožja. Oškodovančevo brco so namreč videle vse tri tam prisotne priče. Res je, da nihče izmed njih ni povedal, da je bila usmerjena v predel mednožja, vendar pa so vsi opisovali bodisi spodnji del telesa ali pa stegno, kar pa je pričakovano glede na to, da je oškodovanec pojasnil, da se je v mednožje usmerjeni močni brci izmaknil, tako da ga je ta le oplazila po desnem testitisu, bolečnost katerega je bila ugotovljena tudi pri pregledu v UKC Ljubljana, istega dne. V navedeni oškodovančevi izpovedi pa pritožbeno sodišče ni zaznalo nobene kontradiktornosti, ki bi kazala, da se je opisano brco izmislil, kar v pritožbi zatrjuje zagovornica.

12. Kot je bilo že navedeno se obtožencu očita, da je bilo zaradi njegovega ravnanja, opisanega v krivdoreku te sodbe, ogroženo oškodovančevo telo in njegova osebna varnost, ne pa tudi njegovo življenje. Zato so nepotrebne pritožbene navedbe, da s tem, ko je oškodovanec dobil v obraz obtoženčevo slino, ni bilo ogroženo njegovo življenje. Prav gotovo pa zaradi obtoženčevega pljunka v obraz, oškodovanec ni bil zgolj užaljen, kar v nadaljevanju pritožbe zaključuje pritožnica. Strinjati se je z argumenti sodišča prve stopnje v 22. točki obrazložitve, da pljunek v obraz, zaradi možnih posledic ob morebitni okužbi, predstavlja nevarnost za oškodovančevo zdravje. Ker pa je obtoženec za tem oškodovanca še brcnil v predel mednožja in ga kljub oškodovančevem umikanju tudi zadel (oplazil), pa je bilo brez dvoma konkretno ogroženo oškodovančevo telo in njegova osebna varnost, kar potrjuje tudi že navedeni izvid UKC Ljubljana z dne 19. 4. 2018. Obtoženec pa je oškodovancu že zagrozil z besedami ″boj se me, se še vidiva privat″ in kasneje, celo v prisotnosti policista še »jaz bom šel v arest, ti boš pa šel na britof″, ki jih pritožba sicer ne problematizira. Sodišče druge stopnje pa je prepričano, da so te besede pri oškodovancu povzročile občutek ogroženosti in da se vsled dejstva, da ga je obtoženi napadel pred skupino sodelavcev, grožnje z ″britofom″, torej s smrtjo, pa izrekel celo v prisotnosti policistov, obtoženca dejansko boji. Zato pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene teze, da je bil oškodovanec zaradi obtoženčevega pljunka v obraz zgolj razžaljen, obtoženčeva brca pa da ni izkazana, kar naj bi pomenilo, da obtoženi ni storil očitanega mu kaznivega dejanja.

13. Da obstaja vzročna zveza med ravnanjem obtoženca 19. 4. 2018 in uradnim dejanje, ki ga je v okviru svojih pravic zoper obtoženca opravil oškodovanec 3. 4. 2018, z ugotovitvami katerega pa se obtoženi ni strinjal, kaže dejstvo, da je ob prihodu pred stavbo družbe D., obtoženi iskal ravno oškodovanca, kateremu je tudi očital domnevne nepravilnosti v tem postopku, slednje pa priznava tudi sam obtoženec. Tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je obtoženi 19. 4. 2018 poiskal oškodovanca z namenom, da se mu maščuje za predhodni upravni postopek, s katerim se ni strinjal in ko ga je našel, mu verbalno grozil, vanj pljunil in ga tudi fizično napadel. Pritožnica sicer ponavlja zagovor obtoženca, da se je tega dne obtoženi do cestninske baze D. odpravil zato, da bi razjasnil, da nima tahografa, ker ga po uredbi EU 561/2006 ne potrebuje, čemur pa ni mogoče slediti. Če bi bilo to res, potem bi bilo edino logično, da bi obtoženi ob prihodu iskal B. M., ki mu je dan pred tem poslal poziv za predložitev tahografa, in celo prekinil telefonski pogovor pred obravnavanim dogodkom, v katerem mu je obtoženec poskušal pojasniti, da mu tahografa ni potrebno imeti. V nasprotju s tem, pa je obtoženi iskal le oškodovanca, ki pa s tahografom ni imel nobene zveze, kar v povezavi z izrečenimi očitki, ki so se nanašali na predhodni postopek, jasno kaže na obtoženčev namen maščevanja oškodovancu zaradi tega postopka.

14. Oškodovanec je 3. 4. 2018 pri uradnem postopku ugotovil, da je obtoženi storil prekršek po 6 alinei četrtega odstavka 50. člena Zakon o cestninjenju, ker na tovornem vozilu ni imel nameščene OBU naprave za plačevanje cestnine. Izdal mu je plačilni nalog št. PN-18211000002, s katerim se obtoženi ni strinjal in je pred Okrajnim sodišče na Jesenicah zahteval sodno varstvo. Zadeva se vodi pod oprav. št. ZSV 67/2018 in do razglasitve izpodbijane sodbe še ni bila pravnomočno rešena. Zagovornica sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do listin v prekrškovnem spisu, fotokopija katerega se nahaja v prilogi C1, in ki po njenem kažejo, da je oškodovanec obtoženca nezakonito oglobil ter s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

15. Tudi s temi pritožbenimi očitki se sodišče druge stopnje ne strinja. Zagovornica namreč v pritožbi ne konkretizira do katerih listin v prekrškovnem spisu, ki naj bi po njenem kazale na nezakonito ravnanje oškodovanca, se prvo sodišče ni opredelilo, ko je vendarle ugotovilo, da je oškodovanec, dne 3. 4. 2018 v skladu z Zakonom o cestninjenju kot uradna oseba opravil uradno dejanje-nadzor nad plačevanjem cestnine. Ker pa obtoženi 3. 4. 2018 ni ravnal v skladu z veljavnim predpisom, da mora biti od 1. 4. 2018 na tovornem vozilu za namen plačevanja cestnine nameščena OBU naprava in je brez te prevozil točko cestninjenja, mu je v okviru svoje pristojnosti izdal plačilni nalog (15. in 21. točka obrazložitve). Res je, da se obtoženi s tem ni strinjal, češ da na cesti ni bilo ustreznih označb o elektronskem cestninjenju, in je zato zahteval sodno varstvo, kar pa še ne pomeni, da je oškodovanec v postopku ravnal nezakonito. To pa pomeni, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo do ravnanja oškodovanca kot uradne osebe in zaključilo, da je bilo zakonito, zato o odsotnosti razlogov o tem vprašanju in posledični bistveni kršitvi določb kazenskega postopku, ne more biti govora.

16. Do drugačne odločitve glede zakonitosti postopanja oškodovanca v uradnem postopku 3. 4. 2018, pa ne more privesti niti v pritožbi izpostavljen račun, za katerega obtoženi v nasprotju z oškodovancem trdi, da mu ga oškodovanec ob plačilu 4,69 EUR ni izročil in da je bil ta izdan naknadno, potem ko je sam že odšel iz kraja. Dejstvo je, da je bil račun izstavljen, kar so po prijavi obtoženca očitno ugotovili tudi na Finančni upravi RS, saj je oškodovanec povedal, da v zvezi s tem ni bilo nobenega postopka o davčnem prekršku. Zato so odveč pritožbeni pomisleki ali bi bil ta račun sploh izdan, če tega obtoženi ne bi zahteval in kam bi v tem primeru šel ta denar, ko je vendarle obtoženi ob plačilu prejel tudi potrdilo o že opravljenih prehodih v katerem je izračunana cena vožnje, ki glasi na enak zneske kot račun in brez plačila katerega obtoženi, glede na določbo četrtega odstavka 42. člena Zakona o cestninjenju, vožnje sploh ne bi mogel nadaljevati.

17. Glede na navedeno o nezakonitosti uradnega dejanja, ki ga je oškodovanec opravil z obtoženim 3. 4. 2018 in posledični izzvanosti obtoženca, v smislu petega odstavka 299. člena ZKP, ne more biti govora. Zato ne drži pritožbeni očitek, da prvo sodišče ni uporabilo določbe petega odstavka 299. člena KZ-1, ki bi jo moralo, s tem pa tudi ni kršilo kazenskega zakona.

18. Tako na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornica v pritožbi ne navaja nobenega utemeljenega razloga, ki bi potrjeval njeno trditev, da dejansko stanje v izpodbijani sodbi ni pravilno in popolno ugotovljeno in da je bil kršen kazenski zakon, prav tako pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

19. Zagovornica se je pritožila tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, vendar le v uvodu pritožbe pri navajanju pritožbenih razlogov, torej zgolj na načelni ravni, saj tega pritožbenega razloga ni obrazložila. Zato je bila, glede na uveljavljene pritožbene razloge, kazenska sankcija preizkušena po določilo 386. člena ZKP. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Obdolžencu je z izrekom pogojne obsodbe, v njej določeno kaznijo enega leta, in preizkusno dobo enega leta, izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo. Zato niso niti v tem delu podani razlogi za spremembo izpodbijane sodbe v korist obtožencu.

20. Iz teh razlogov in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Zagovornica s pritožbo ni uspela, zato mora obtoženec plačati sodno takso, kot stroške nastal s pritožbo, katero bo odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe. Glede na premoženjske razmere obtoženca, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje zaključuj, da bo obtoženec, ki nima preživninskih obveznosti, sodno takso zmogel plačati, ne da bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje.