Jedro

Kadar se uveljavlja več zahtevkov z različno dejansko in pravno podlago z isto tožbo, se presoja dovoljenost revizije za vsak zahtevek posebej.

Izrek

1. Revizija zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1840/2000 z dne 14.3.200 se zavrže. 2. Revizija zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1463/2001 z dne 3.10.2001 se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 28.8.2000 razsodilo, da morajo vse tri tožene stranke nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 3.844.065,78 SIT z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in strankam glede na uspeh v pravdi priznalo pravdne stroške.

Proti tej sodbi so se pritožile vse tri tožene stranke. Sodišče druge stopnje je pritožbam delno ugodilo in sodbo prve stopnje razveljavilo v obsodilnem delu za znesek 2.802.127,23 SIT ter v razmerju do prve tožene stranke še za 541.938,55 SIT. V ostalem je pritožbe zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Glede druge in tretje tožene stranke je potrdilo prvostopenjsko sodbo, kolikor se nanaša na tožnikov izgubljeni dobiček za čas od 1.11.1994 do 15.11.1995 v znesku 541.938,55 SIT in na duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v znesku 500.000 SIT.

Proti tej sodbi sta druga in tretja tožena stranka vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče sodbo druge stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju postopka razsodilo, da morajo vse tri tožene stranke nerazdelno plačati tožniku 2.802.127,23 SIT z zamudnimi obrestmi in prva tožena stranka sama še 541.938,55 SIT.

Tudi zoper to sodbo so se tožene stranke pritožile. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prve tožene stranke in glede nje razveljavilo sodbo prve stopnje. Pritožbo druge in tretje tožene stranke pa je zavrnilo in glede njiju potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožnik v času zmanjšanega poslovanja zaradi nezakonitih ukrepov tožene stranke izgubil na dobičku 2.802.127,23 SIT. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje J. O. in pričevanje D. L..

Proti tej sodbi vlagata druga in tretja tožena stranka revizijo.

Uveljavljata revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek zoper obe revidentki, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodbi druge stopnje očitata, da ni po uradni dolžnosti preizkusila pravilne uporabe materialnega prava tudi o tem, kar v pritožbi nista navajali.

Sklicujeta se na Ustavo in na Ustavni zakon, po katerem občine opravljajo posamezne državne funkcije namesto države, dokler jih ta ne prevzame sama. Toženi stranki sta torej delovali kot podaljšana roka države. Zato je država odgovorna za morebitne nepravilnosti. Takšna je po navedbi revizije tudi praksa Vrhovnega sodišča, konkretno je to stališče izraženo v sodbi opr. št. II Ips 80/2000. Osporava tudi ugotovitev o višini izgubljenega dobička in navaja, da je pritožbeno sodišče na podlagi povsem enakih dokazov pri prejšnjem sojenju odločilo drugače. Izpodbija dokazno oceno in meni, da so prvostopenjski razlogi sami s seboj v nasprotju, v nasprotju z izvedenimi dokazi in izrekom sodbe. Sodišče bi moralo vzeti kot podlago za ugotavljanje izgube tožnikovega dobička davčne odločbe za obravnavano obdobje.

Obe reviziji sta bili vročeni tožeči in prvi toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Prva revizija ni dovoljena, druga pa ni utemeljena.

V reviziji zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1840/2000 z dne 14.3.2001 je vrednost spornega predmeta 1.041.938,55 SIT. Revidenta izpodbijata sodbo zaradi odločitve o dveh zahtevkih: za izgubljeni dobiček za obdobje od 1.11.1994 do 15.11.1995 v znesku 541.938,55 SIT in za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v znesku 500.000 SIT. Vsak od teh zahtevkov ima drugo dejansko in pravno podlago. Prvi se nanaša na tožnikovo premoženjsko škodo in temelji na 189. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), drugi pa se nanaša na tožnikovo nepremoženjsko škodo in temelji na 200. členu ZOR. Uveljavljanje različnih zahtevkov z eno tožbo je dovoljeno pod pogoji, navedenimi v 182. členu ZPP, vendar velja za pristojnost in za pravico do revizije vrednost vsakega zahtevka posebej (39. člen in drugi odstavek 41. člena ZPP). V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kadar se uveljavlja več zahtevkov z različno dejansko in pravno podlago z isto tožbo, se presoja dovoljenost revizije za vsak zahtevek posebej. Obravnavana zahtevka vsak zase ne dosegata zneska 1.000.000 SIT, zato ta revizija ni dovoljena. O tej reviziji je revizijsko sodišče odločilo na podlagi 377. člena ZPP.

Toženi stranki v reviziji zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1463/2001 z dne 3.10.2001 neutemeljeno izpodbijata svojo pasivno legitimacijo. Razlogi, ki jih izvajata iz Ustave in iz Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije in na katerih temelji sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 80/2000, se ne nanašajo na obravnavani primer. Ustavni zakon v 5. členu določa, da dokler država ne prevzame državnih funkcij, ki jih je doslej opravljala občina, opravljajo te funkcije organi občine. Katere so te funkcije, je določeno z Zakonom o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin. V tem zakonu zadeve v zvezi z dovoljenjem in prenehanjem dovoljenja za opravljanje obrti niso omenjene. Iz tega sledi, da so občine odločale o tem na podlagi izvirne pristojnosti. Šele obrtni zakon je to področje prenesel na obrtne zbornice, torej ne na državo. Za svoje ravnanje sta torej odgovorni toženi stranki sami. Ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije zato ni utemeljen. Sodbi prve in druge stopnje temeljita na pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče druge stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi po uradni dolžnosti spremenilo odločitev sodišča prve stopnje.

Revidentki izpodbijata tudi višino ugotovljene tožnikove škode in navajata različne razloge, ki pa se nanašajo na dokazno oceno in s tem na vprašanje pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. To ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato ga revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. V zvezi s tem revidentki očitata sodbi druge stopnje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče te kršitve ni ugotovilo. Razlogi obeh sodb so skladni in logični, res pa je, da za toženo stranko niso ugodni in jih ta zato ne sprejme. Vendar to ne pomeni kršitve določb postopka, kakor želi zadevo prikazati revizija.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (378. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.