Jedro

Če delavec povzroči škodo tretji osebi (sodelavcu) pri delu ali v zvezi z delom, je za škodo odgovoren delodajalec. Ne sicer zato, ker bi delavcu sam naročil, da ravna neskrbno, temveč zato, ker je postavil delavca, da deluje zanj, s tem pa je nase prevzel odgovornost tudi za način dela delavca. Delodajalec odgovarja za škodo celo, če jo delavec povzroči namenoma, iz objestnosti, škodoželjnosti, če je škodo povzročil v zvezi z izpolnjevanjem svojih zadolžitev. V takem primeru ima delodajalec nasproti delavcu, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, regresni zahtevek. Svoje odgovornosti se bo torej delodajalec razbremenil le, če bo dokazal, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba.

V primeru, ko določena stvar ali dejavnost ni nevarna sama po sebi, temveč taka postane glede na okoliščine primera, je treba razlikovati med primeri, ko je nevarnost posledica nedopustnega ravnanja, in primeri, ko ni tako. V primerih, ko je nevarnost posledica nedopustnega ravnanja, je podlaga odškodninske odgovornosti krivda.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku plačati odškodnino za materialno škodo v višini 369,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 1. 2008 dalje do dne plačila ter nematerialno škodo v višini 17.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do dne plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti stroške prvotožene stranke v višini 1.553,52 EUR in stroške drugotožene stranke v znesku 121,30 EUR, vse v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za plačilo do dneva plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. čl. ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi. Sodišče prve stopnje ni dovolj tehtno obrazložilo, zakaj ni upoštevalo tožbenega zahtevka ter zakaj ni podana objektivna odgovornost delodajalca, zato je zgrešilo hujšo kršitev določb pravdnega postopka. Za pravilno presojo bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je do nezgode prišlo med opravljanjem dela, kar med strankama ni bilo sporno; da je do poškodbe prišlo medtem, ko je tožnikov sodelavec B.H. delal na stiskalnici in mu je pri tem leseni moznik odneslo tako, da je priletel v tožnika; da je B.H. rokoval z nevarno stvarjo ter je izpovedoval skrajno previdno, da bi sam sebe, kot povzročitelja nezgode zaščitil in pri tem ni izpovedoval po resnici in ni hotel pojasniti, s katero napravo je pravzaprav rokoval (ali z odpihovalko zraka, pištolo na zrak ali celo s samo cevjo za zrak na preši); da je izvedenec v dokazne namene opravil več preizkusov izstrelitve moznikov, pri čemer je sledil samo izpovedi B.H. in je tako zaradi napačnih podatkov ugotovil, da na 6 metrov razdalje tožnik ne bi mogel biti poškodovan tako, kot zatrjuje v tožbi; da izvedenec ni opravil preizkusa ob pritisku 8 barov. Sodišče bi moralo zaključiti, da je stroj stiskalnice tožene stranke s pripomočki, odpihovalko ali zračno pištolo, ali z odstranjeno cevjo za zrak s cilindra pnevmatske stiskalnice, s pritiskom 6 do 8 barov nevarna stvar, medtem ko je nameščanje cevi na način, kot je to storil Hladnik, nevarna dejavnost. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določilu 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) je za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi pri delu ali v zvezi z njim, odgovorna pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal tedaj, ko je bila škoda povzročena, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je treba. Merilo, ali je bilo ravnanje delavca pravilno, ustrezno oz. tako kot je treba, se presoja po stopnji skrbnosti, po kateri je pravna ali fizična oseba dolžna opravljati posel. V okvir organiziranega delovnega področja sodi izpolnjevanje del in nalog, za katere je delavec zadolžen. Če jih ne opravi dovolj skrbno, bo za škodo, ki iz tega izvira, odgovoren delodajalec. Ne sicer zato, ker bi mu sam naročil, da ravna neskrbno, temveč zato, ker je postavil delavca, da deluje zanj, s tem pa je nase prevzel odgovornost tudi za način dela delavca. Delodajalec odgovarja za škodo celo, če jo delavec povzroči namenoma, iz objestnosti, škodoželjnosti, če je škodo povzročil v zvezi z izpolnjevanjem svojih zadolžitev. V takem primeru ima delodajalec nasproti delavcu, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, regresni zahtevek v skladu z 3. in 4. odst. 147. čl. OZ. Svoje odgovornosti se bo torej delodajalec razbremenil le, če bo dokazal, da je delavec v danih okoliščinah ravnal „tako, kot je bilo treba“ - 1. odst. 147. čl. OZ (torej, da je bilo ravnanje delavca v skladu s skrbnostjo, ki jo terja opravljanje določenih nalog, zaupanih delavcu). Kriterij odgovornosti delodajalca je torej krivda, ki se domneva in se presoja po merilih, ki veljajo za delodajalca. Objektivna odgovornost seveda ni izključena, če so izpolnjene posebne predpostavke zanjo (2. odst. 131. čl. OZ).

V tem individualnem delovnem sporu tožnik vtožuje plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel na delu pri toženi stranki dne 8. 1. 2008. Tožnik je trdil, da ga je poškodoval sodelavec B.H. in sicer namenoma ali iz hude malomarnosti. V tožnika naj bi namreč tega dne s strani sodelavca B.H. priletela dva kovinska moznika, ki sta ga poškodovala po obrazu in vratu. Trdil je, da je tožena stranka za navedeno poškodbo objektivno odgovorna, ker je delovni pripomoček, ki ga je tistega dne uporabljal B.H. nevarna stvar, smiselno pa je zatrjeval tudi krivdno odgovornost, saj je trdil, da njegov sodelavec pri delu ni ravnal tako, kot je bilo treba, temveč je ravnal iz objestnosti ter proti njemu s pnevmatsko napravo izstrelil dva kovinska moznika, ki sta ga nato poškodovala.

V okviru pritožbenih navedb, pa tudi preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Iz sodbe sodišča prve stopnje namreč ni mogoče razbrati, kako je do poškodbe tožnika navedenega dne sploh prišlo. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da je do poškodbe prišlo tako, kot je to opisal tožnikov sodelavec B.H.. Sodišče prve stopnje je sicer njegovo izpovedbo povzelo, ni pa zaključilo, da tej priči verjame in zakaj. Nadalje je zaključilo, da ob upoštevanju izvedeniškega mnenja do tožnikove poškodbe ni moglo priti na način, kot to zatrjuje tožnik, ni pa pojasnilo, na kakšen način je do poškodbe sploh prišlo, pri čemer med strankama ni bilo sporno, da je do poškodbe prišlo na delovnem mestu. Navedeno predstavlja bistveno okoliščino tega spora, zaradi česar bi se moralo sodišče prve stopnje do nje izrecno opredeliti in jasno zaključiti, ali je do poškodbe prišlo zaradi objestnosti tožnikovega sodelavca ali pa je do nje prišlo v trenutku, ko je tožnikov sodelavec popravljal cev stiskalnice zaradi preperelosti. V obeh primerih bi moralo ugotavljati, ali je tožnikov sodelavec ravnal kot je bilo treba, pri tem pa upoštevati, da je bilo dokazno breme v zvezi z navedenim na toženi stranki (1. odst. 131. čl. OZ). Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da sodišče ni upoštevalo materialnopravne podlage, kot jo določa 147. čl. OZ, zato ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Po oceni sodišča prve stopnje opisana stiskalnica ne predstavlja nevarne stvari, torej take, ki je kljub zadostni skrbnosti, ne bi bilo mogoče imeti vselej pod kontrolo. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da določena dejavnost lahko postane nevarna glede na okoliščine primera. Ali je bilo v konkretnem primeru tako, iz sodbe sodišča ni jasno razvidno, saj sodišče niti ni jasno zaključilo, kako je do poškodbe sploh prišlo. Med strankama ni bilo sporno, da je do poškodbe prišlo na delu pri toženi stranki. Izvedenec za varstvo pri delu je pojasnil, da je do takšne poškodbe tožnika lahko prišlo le ob uporabi lesenega moznika premera 10 mm in dolžine 40 mm in sicer pri razdalji, manjši od 6m in to le v primeru, da se je z odpihovalke snela šoba je bil v cev nameščen moznik. Če ob takšni ugotovitvi izvedenca do poškodbe ni moglo priti na način, kot to zatrjuje tožnik, potem je jasno, da je do poškodbe pač prišlo na drugačen način. Na kakšen način je do poškodbe prišlo, oz. kako je najverjetneje, da je do poškodbe prišlo glede na tožnikovo trditev, da je bil od B.H. oddaljen 6-8 m, bo sodišče ugotovilo v ponovljenem postopku, po potrebi z dodatnim angažiranjem izvedenca za varstvo pri delu.

V primeru, ko določena stvar ali dejavnost ni nevarna sama po sebi, temveč taka postane glede na okoliščine primera, je potrebno razlikovati med primeri, ko je nevarnost posledica nedopustnega ravnanja in primeri, ko ni tako. V primerih, ko je nevarnost posledica nedopustnega ravnanja, je podlaga odškodninske odgovornosti krivda. Za konkretni primer to pomeni, da bo sodišče prve stopnje, v kolikor bo izključilo objestnost tožnikovega sodelavca B.H., ugotavljalo, ali je tožnikov sodelavec popravljal cev stiskalnice v skladu s pravili stroke in je pri tem ravnal dovolj skrbno. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji) namreč v 9. čl. določa, da mora delavec delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Če bo sodišče ugotovilo, da je B.H. delo opravljal dovolj pazljivo, pa bo nadalje ugotavljalo, ali je način popravila cevi oz. način ravnanja s stiskalnico, je najverjetneje privedel do poškodbe na oddaljenosti 6-8 m, v konkretnem primeru, kljub zadostni skrbnosti, postal objektivno nevaren za okolico. V ponovljenem dokaznem postopku bo sodišče prve stopnje v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP) poskrbelo, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva.

V vsakem primeru se bo sodišče prve stopnje glede na tožnikovo zatrjevanje o namerni povzročitvi škode opredelilo do prijave poškodbe pri delu (priloge C), iz katere izhaja, da je prijavitelj R.Č. v opisu nezgode navedel, da je sodelavec tožnika od daleč s pomočjo gumijaste cevi in komprimiranega zraka zadel s kovinskim moznikom, ter da se je verjetno hotel le pohecati. Po potrebi bo sodišče izvedlo tudi druge predlagane dokaze (npr. ponovno angažiralo izvedenca za varstvo pri delu), če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne bo moglo ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004), npr. zaslišanje R.Č..

Sodišče druge stopnje je tako utemeljeni pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti pomanjkljivosti (354., 355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v cilju ugotavljanja dejstev, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi svoje odločbe ter se natančno opredeliti do dejstev in vprašanj, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo.

Odločitev o pritožbenih stroških se skladno z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.