Jedro

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja le zakonski razlog, ne navede pa okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, sodišče ni dolžno samo preizkušati ali so bile v postopku oziroma odločbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 11095/2011 z dne 29. 3. 2011 na podlagi določbe prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zahtevo obsojenca za obnovo kazenskega postopka končanega s pravnomočno sodbo istega sodišča K 295/2001 z dne 14. 11. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 33/2001 z dne 15. 2. 2001, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z 22. členom KZ ter mu je bila izrečena kazen enega leta in šest mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo obsojenčevo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje kot neutemeljeno. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo Višjega sodišča v Mariboru je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jih vidi v nepravilnem zaključku sodišča druge stopnje, da drugačne družinske razmere oškodovancev A. in M. K. pomenijo zgolj formalno novoto, ki ni zadosten razlog za obnovo kazenskega postopka. Predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vsebinsko navedbe o nestrinjanju z zaključkom sodišča o pomenu družinskih razmer oškodovancev kot obnovitvenega razloga, pomenijo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dopusten razlog v postopku zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane, in ne le poimensko navedene.

6. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa ter obeh navedenih odločb je obsojenec v zahtevi za obnovo postopka kot novo dejstvo v smislu obnovitvenega razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP zatrjeval domnevno drugačne družinske razmere oškodovancev A. in M. K., ki v času storitve dejanja naj bi ne bila več poročena. Po stališču prvostopenjskega sodišča drugačne družinske razmere oškodovancev predstavljajo zgolj formalno novoto, ki ni zadosten pogoj za obnovo kazenskega postopka, tudi če bi se izkazale resnične. Z zaključkom sodišča prve stopnje, da obsojenčeve navedbe v predlogu za obnovo kazenskega postopka niso takšne, ki bi obnovo kazenskega postopka dovoljevale soglaša v izpodbijani sodbi tudi sodišče druge stopnje. Navaja, da je bila obsojenčeva zahteva utemeljeno zavržena ter odločitev tehtno obrazložena.

7. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti nobene od kršitev zakona, ki jih je mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom, določno ne opredeli. Z navajanji, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker se ne strinja z zaključkom sodišča druge stopnje, da spremenjene družinske razmere oškodovancev pomenijo formalno novoto, ki ni zadosten pogoj za obnovo kazenskega postopka tudi če bi se izkazale za resnične, vložnik po vsebini ne uveljavlja postopkovnih kršitev, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Po ustaljeni sodni praksi (sodba I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008) je dolžan vložnik kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati ali so bile v postopku oziroma odločbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

9. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.