Jedro

Po drugem odstavku 3. člena prodajne pogodbe je kupec dolžan plačati prodajalcu dogovorjeno kupnino trideseti dan po prejemu notarsko overjene pogodbe. Ker je za notarsko overitev predhodno potrebna izvedba formalnosti glede postopka odmere DPN, kupec še ni bil dolžan plačati kupnine po navedeni pogodbi, kot to napačno meni pritožnik. Na podlagi določbe 7. člena ZDPN-2 davčna obveznost nastane, ko je sklenjena pogodba, na podlagi katere se prenese nepremičnina in ne ko je kupnina v celoti poplačana, kot napačno meni tožnik.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) tožniku odmerila davek na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) od davčne osnove 10.153,26 EUR, po stopnji 2,00 % v znesku 203,07 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh od vročitve te odločbe na prehodni davčni podračun, ki ga navaja. Po preteku tega roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 16. 7. 2020 davčnemu organu predložil napoved za odmero DPN iz naslova prodajne pogodbe, ki je bila sklenjena namesto razlastitve 8. 4. 2020 v zvezi s prodajo nepremičnin: zemljišča parc. št. 358/6, parc. št. 358/13 in parc. št. 358/16, vse v k.o. ..., v vrednosti 10.153,26 EUR (v nadaljevanju tudi pogodbena nepremičnina). Pri odplačnem prenosu nepremičnine se odmeri DPN na podlagi 1. člena in 3. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2). Zavezanec za davek je na podlagi 5. člena ZDPN-2 prodajalec, torej tožnik. Davčna osnova je bila ugotovljena v skladu z 8. členom ZDPN-2 in sicer prodajna cena nepremičnine, določena v prodajni pogodbi v višini 10.153,26 EUR. Na podlagi 9. člena ZDPN se v zvezi s prodajo nepremičnine plača DPN po davčni stopnji 2,00 %. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je na podlagi prodajne pogodbe kupec, Občina Novo mesto, prevzel obveznost plačila DPN od pogodbene nepremičnine, zato ima v postopku položaj stranke.

2. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik ugovarja postopkovne kršitve, ker pred izdajo izpodbijane odločbe ni imel možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev, zaradi česar je bilo po zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožnik meni, da ker prodajna pogodba še ni izpolnjena in kes še ni prejel celotne kupnine, ne obstoji temelj za odmero DPN. Pritožbeni organ se sklicuje na prvi in drugi odstavek 73. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ker so bili podatki v davčni napovedi popolni in pravilni jim je prvostopenjski organ pri odmeri DPN sledil. Davčnemu organu ni mogoče očitati kršitev pravil postopka. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno. Zavrnil je tudi ugovor, da do izpolnitve pogodbe v celoti ne obstoji podlaga za odmero DPN. Na podlagi prvega odstavka 7. člena ZDPN-2 davčna obveznost nastane, ko je sklenjena pogodba, na podlagi katere se prenese nepremičnina ali ustanovi oziroma prenese stavbna pravica ali s pravnomočnostjo sodne odločbe. V konkretnem primeru so bile nepremičnine odsvojene s prodajno pogodbo. V trenutku sklenitve te pogodbe je nastala davčna obveznost v zvezi z DPN. Veljavnost pogodbe, na podlagi katere se prenese nepremičnina, za samo odmero DPN ni bistvena. Kolikor pa tožnik meni, da je pogodba neveljavna, mora to uveljavljati v sodnem postopku. Tudi izpodbojna pogodba obstoji in pogodbeno stranko zavezuje, dokler ni izpodbita v sodnem postopku oziroma dokler niso izpolnjeni pogoji, ki jih določajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Davčni organ ni pristojen za presojo veljavnosti sklenjenih pogodb. Da bi predmetna pogodba štela za razvezano že po samem zakonu, pa iz zatrjevanega dejanskega stanja ne izhaja.

3. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga laično tožbo, v kateri davčnima organoma očita kršitev 2. člena, 3. člena, 3.a člena, 8. člena, 14. člena, 15. člena, 22. člena, 23. člena, 24. člena, 27. člena, 29. člena, 33. člena, 35. člena, 54. člena 127. člena, 153. člena in 155. člena Ustave RS in 4. člena, 5. člena, 7. člena, 70. člena ter 71. člena ZDavP-2. Očita tudi kršitev 25. člena in 29. člena Zakona o državni upravi, Zakona o dohodnini, Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 257. člena in 258. člena Kazenskega zakonika. Davčna organa nista upoštevala sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah KASTELIC, KARIŽ, MESESNEL, MILENOVIČ, MAVRIČ in FLISAR, vse zoper SLOVENIJO. Kršena je bila Evropska socialna listina in 6. člen, 7. člen, 13. člen in 17. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in Protokoli. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 124/2015 in na sodbe Upravnega sodišča RS I U 952/2014, I U 2062/2008, I U 662/2014, I U 204/2014 in I U 662/2014. Očita kršitev 146. člena ZUP, ker mu pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Davčni organ je napačno ugotovil dejansko stanje, saj ni upošteval, da Občina Novo mesto ni izpolnila prodajne pogodbe, na podlagi katere je davčni organ tožniku odmeril DPN. Tožnik ni prejel plačane celotne kupnine po predmetni prodajni pogodbi, kar pa je temelj za odmero DPN. V nadaljevanju se sklicuje na 73. člen ZDavP-2. Očita tudi kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, kar pojasni. Sodišču predlaga, naj pri presoji upošteva, da predmetna prodajna pogodba ni bila izpolnjena s strani Mestne občine Novo mesto. Bistveno pa so bila kršena tudi pravila postopka. Sodišču vsebinsko predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. V pripravljalni vlogi tožnik ponovno navaja, da Mestna občina Novo mesto ni izpolnila predmetne prodajne pogodbe in tožniku ni v celoti poravnala kupnine, zato mu davčni organ DPN ne bi smel odmeriti. Dne 5. 2. 2020 je bil sklenjen sporazum o odškodnini za razlaščene tožnikove nepremičnine, plačilo odškodnine pa še ni bilo izvedeno. Ugovarja tudi kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP in se sklicuje na 8. člen ZUP. Vztraja pri svojih dosedanjih predlogih ter še predlaga, da naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) in postopek ustavi.

6. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 526/2021-23 z dne 28. 2. 2023 je v zadevi odločala sodnica posameznica.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter utemeljena s pravilnimi razlogi, ki jih navajata prvostopenjski in pritožbeni organ, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je davčni organ z izpodbijano odločno, izdano na podlagi prodajne pogodbe z dne 8. 4. 2020 in na podlagi tožnikove napovedi za odmero DPN z dne 17. 7. 2020, pravilno in zakonito odmeril in naložil v plačilo DPN. Med strankama ni sporno dejstvo, da je tožnik sam vložil napoved za odmero DPN, tožnik pa tudi ne ugovarja dejstvu, da je davčni organ pri predmetni odmeri DPN v celoti upošteval podatke, ki jih je tožnik sam navedel v napovedi. Sporno pa je, ali je davčni organ pravilno odmeril DPN glede na dejstvo, da po navedbah tožnika kupnina, na podlagi predmetne prodajne pogodbe, še ni bila plačana v celoti.

10. Na podlagi 2. člena ZDPN-2 se davek plačuje od prometa nepremičnin ter od odplačne ustanovitve in odplačnega prenosa ali oddajanja v najem stavbne pravice po zakonu, ki ureja stvarno-pravna razmerja. Promet nepremičnin po tem zakonu je vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini. Na podlagi prvega odstavka 5. člen ZDPN-2, ki opredeljuje zavezanca za DPN, je zavezanec za davek prodajalec nepremičnine. Na podlagi 6. člena ZDPN-2, ki opredeljuje drugo stranko v postopku, pa ima v postopku za odmero DPN položaj stranke tudi kupec, najemojemalec ali imetnik stavbne pravice, kadar pogodbeno prevzema obveznost plačila davka na promet nepremičnin. Na podlagi 7. člena, ki opredeljuje trenutek nastanka davčne obveznosti, davčna obveznost nastane takrat, ko je sklenjena pogodba, na podlagi katere se prenese nepremičnina ali ustanovi oziroma prenese stavbna pravica ali s pravnomočnostjo sodne odločbe. Po določbi 8. člena ZDPN-2 je osnova za davek prodajna cena nepremičnine. Na podlagi 9. člena pa se davek plačuje po stopnji 2,00 % od davčne osnove.

11. Tožnik je nesporno sam vložil napoved za odmero DPN, ki ji je prvostopenjski organ v celoti sledil in na podlagi podatkov, navedenih v napovedi, ki so bili po mnenju davčnega organa skladni s podatki iz predmetne prodajne pogodbe, odmeril DPN. Po presoji sodišča je davčni organ izpodbijano odločbo pravilno izdal na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem zaslišanje tožnika ni bilo potrebno, saj je davčni organ v celoti sledil podatkom, ki jih je navedel tožnik sam v napovedi za odmero DPN z dne 16. 7. 2020, čemur tožnik v tožbi tudi ne ugovarja. Načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, upravnemu organu nalaga dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe da možnost, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka in da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, ter ji s tem da možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice. Izjema od načela zaslišanja stranke, ko stranki ni potrebno dati možnosti izjave o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah, velja za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku v primerih, določenih v prvem odstavku 144. člena ZUP. Na podlagi drugega odstavka 73. člena ZDavP-2 pa davčni organ lahko izda odmerno odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi popolni in pravilni, ali če ima sam ali lahko zbere uradne podatke, ki so potrebni za odločbo, tako da ni potrebno zaslišanje stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov. Ker so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji iz drugega odstavka 73. člena ZDavP-2, je davčni organ pravilno odločal brez posebnega ugotovitvenega postopka, saj je v celoti upošteval tožnikovo napoved, ki je bila skladna s podatki iz predmetne prodajne pogodbe. Glede na navedeno tožnik neutemeljeno ugovarja kršitev načela zaslišanja stranke in kršitev pravice do izjave stranke v postopku.

12. Tožnikov ugovor, da kupnina na podlagi predmetne prodajne pogodbe še ni bila plačana v celoti, na pravilnost izpodbijane odločbe ne vpliva, kar je tožniku pravilno pojasnil pritožbeni organ, ki v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je po drugem odstavku 3. člena predmetne prodajne pogodbe kupec dolžan plačati prodajalcu dogovorjeno kupnino trideseti dan po prejemu notarsko overjene pogodbe. Ker je za notarsko overitev predhodno potrebna izvedba formalnosti glede postopka odmere DPN, kupec še ni bil dolžan plačati kupnine po navedeni pogodbi, kot to napačno meni pritožnik. Na podlagi določbe 7. člena ZDPN-2 davčna obveznost nastane, ko je sklenjena pogodba, na podlagi katere se prenese nepremičnina in ne ko je kupnina v celoti poplačana, kot napačno meni tožnik. Sodišče pa tudi pripominja da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je na podlagi obravnavane prodajne pogodbe kupec, torej Mestna občina Novo mesto, prevzel obveznost plačila DPN od pogodbene nepremičnine in tako za plačilo odmerjenega DPN ni zavezan tožnik,

13. Tožnik, enako kot v pritožbi, tudi v tožbi zatrjuje kršitev različnih zakonskih predpisov, mednarodnih pogodb in pravnih aktov. Zgolj navajanje pravne podlage, za katero pritožnik meni, da je bila v konkretnem primeru kršena, pa ne zadostuje. Tožnik mora svoje trditve v davčnem postopku ustrezno obrazložiti in zanje tudi predložiti dokaze (prvi odstavek 76. člena ZDavP-2). Zgolj pavšalno sklicevanje na različne pravne podlage, brez konkretnih navedb kršitev, ne zadostuje. Tožnik bi moral povsem konkretno navesti kršitve, jih obrazložiti in za svoje navedbe v postopku tudi predložiti dokaze, česar pa tožnik ni storil. S pavšalnim navajanjem kršitev pa tudi po presoji sodišča tožnik ne more uspeti.

14. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 ker relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno. Med strankama ni sporno, da je v obravnavanem primeru davčni organ tožniku odmeril DPN na podlagi predmetne prodajne pogodbe in na podlagi tožnikove napovedi za odmero DPN, ki ji je v celoti sledil.