Jedro

V kolikor stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Taka odločitev je pravilna v primeru, ko je enak oziroma primerljiv tako uspeh obeh strank v sporu, kot tudi njuni stroški.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana 3. točka izreka spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.836,95 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

III. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 157,40 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 107906/2010 z dne 9.8.2010 razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, (2.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi z dne 27.12.2010 ter (3.) sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, in sicer tožeča stranka zoper stroškovni del, tožena stranka pa zoper stroškovni in zavrnilni del nasprotne tožbe. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, tožeča pa iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Obe sta predlagali spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožbi sta bili vročeni v odgovor nasprotni stranki, pri čemer tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila, slednja pa navedbam v pritožbi tožene stranke nasprotuje ter predlaga potrditev sodbe v izpodbijanem delu. Stroškov odgovora na pritožbo tožeča stranka ni priglasila.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožeče stranke.

O pritožbi tožene stranke:

5. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke iz razlogov, ker ni v celoti izpolnila svojega pogodbenega dela, zavrnilo pa je tudi nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke z nosilnimi razlogi, da del, ki ga tožeča stranka ni opravila, predstavlja le neznaten del pogodbene obveznosti, zaradi česar tožena stranka ni upravičena do vračila celotnega plačila, ki ga je izvedla po Pogodbi o prenovi informacijskega sistema 38/08 (v nadaljevanju: pogodba).

Glede bistvenih kršitev določb postopka:

6. Višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje pritožbene očitke, ki merijo na absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo, kakšno dokazno vrednost je pripisalo posameznemu listinskemu dokazu, čeprav jih je sam predložil večje število, zaradi česar naj bi bila izpodbijana odločba sama s seboj v nasprotju oziroma je ni mogoče preizkusiti, kar pa ne drži. 7. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Slednje je v točki 10. izpodbijane sodbe obrazložilo, da je v dokaznem postopku vpogledalo listinsko dokumentacijo v spisu in mnenje izvedenca mag. B. Č., ostale dokazne predloge pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ocenilo, da niso pomembni za odločitev.

8. V primeru zavrnjenih dokaznih predlogov gre za vprašanje uporabe sodnikovega pooblastila glede izvedbe dokazov (drugi odstavek 213. člena ZPP), vprašanje dokazne ocene izvedenih dokazov (8. člen ZPP) in tako v končni posledici za vprašanje dejanskega stanja. Sodišču se ni treba opredeljevati do slehernega analitičnega gradnika dokaznega gradiva, pač pa se mora do dokazov opredeliti celostno ter težiti k sintezi. V okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa ima stranka seveda možnost omajati pravilnost (prepričljivost) dokazne ocene tudi s sklicevanjem na posamezne analitične gradnike dokaznega postopka. Tudi sicer ima sodišče pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Po oceni višjega sodišča je v izpodbijani sodbi odločeno v skladu z gornjim načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe prav vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

9. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu za zaslišanje izvedenca, svoje odločitve pa tudi sicer naj ne bi obrazložilo. Tudi ta očitek ne drži. Sodišče prve stopnje je že na naroku za glavno obravnavo 7.2.2014 ter v 10. točki sodbe (sicer skopo) pojasnilo, da je vse dokazne predloge – razen listinskih dokazov ter izvedenskega mnenja – zavrnilo kot nepotrebne, kar ne pomeni nič drugega kot to, da ostali dokazni predlogi za odločitev niso bili niti potrebni niti pomembni (drugi odstavek 287. člena ZPP), saj je bilo dejansko stanje razjasnjeno že na podlagi izvedenih dokazov. Tožena stranka je na izvedensko mnenje sicer podala številne (strokovne) pripombe, ter v pritožbi izpostavila preveč pavšalen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo „mnogo razlogov“ za zamudo z izvedbo projekta na strani tožene stranke, vendar pa je pri tem spregledala, da je zaradi časovne oddaljenosti dogodkov ter dejstva, da programska oprema ni bila arhivirana pri neodvisni tretji osebi, pač pa pri I. d.o.o., ki je s predmetnim sporom konkretno in neposredno povezan, niti izvedenec (posledično pa tudi ne sodišče) ni mogel ugotoviti, ali je današnje stanje programske opreme identično stanju na dan 1.4.2010, kar bi bil ključen predpogoj za ugotovitev odločilnega stanja in delovanja opreme. Zaradi tega je tudi nemogoče ugotoviti, kdo in v kakšnem obsegu / razmerju je odgovoren za zamudo z izvedbo projekta. V takšni procesni situaciji pa je vsako dodatno zasliševanje izvedenca odveč. Zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) v primeru, kakršen je predmeten, ko sodišče zaradi prej navedenih razlogov ne more ugotoviti bistvenih okoliščin, ki bi narekovale izvedbo dodatnih dokazov, zasliševanje izvedenca ne bi imelo nobenega pomena in tudi ne bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve. Dokazovanje mora obsega le tista dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP), zaradi česar višje sodišče kot pravilno potrjuje ravnanje sodišča prve stopnje, ki dokaza z zaslišanjem izvedenca ni izvedlo.

10. Višje sodišče pritrjuje pritožbenemu zaključku, da izraz „mnogo razlogov“ ne pomeni, da je bila za zamudo pri projektu odgovorna (izključno) tožena stranka, hkrati pa tudi ne pomeni, da je odgovornost izključno in v celoti na tožeči stranki, kot to poskuša v tem sporu prikazati tožena stranka. Pritrditi je zato ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je glavni razlog za zamudo z izvedbo projekta vključitev I. d.o.o. v projekt, ne da bi bilo delo na projektu temu primerno organizirano, česar tožena stranka niti ne izpodbija. Prav tako ne drži, da iz ugotovitve, da tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni v celoti izpolnila, nujno izhaja, da tožena stranka svojih pogodbenih obveznosti ni kršila, zaradi česar bi bil njen nasprotni tožbeni zahtevek na vračilo celotnega pogodbenega plačila utemeljen.

Zmotna uporaba materialnega prava ter nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja:

11. Pritožba pravilno opozarja, da ni naloga izvedenca, da presoja pravna vprašanja, vendar zgolj zaradi navedbe v izpodbijani sodbi, da je (tudi) izvedenec ugotovil, da je tožena stranka neupravičeno odstopila od pogodbe, sodba zaradi tega ni nepravilna. Prav tako drži, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji večkrat opozorila, da je bil rok za izpolnitev pogodbenih obveznosti večkrat podaljšan (kar v pritožbi ponovno podrobneje pojasnjuje), pri čemer pa je za vprašanje utemeljenosti njenega odstopa od pogodbe odločilno vprašanje, v kakšnem obsegu je tožeča stranka do dodatnega roka za izpolnitev (1.4.2010) svoje delo opravila, in ne, ali in kolikokrat je bil rok izpolnitve podaljšan.

12. Pravice ene stranke, če druga ne izpolni svoje obveznosti, so določene v členu 103 in naslednjih OZ. Neizpolnitev pogodbenih obveznosti pomeni kršitev obveznosti, vpliva pa tudi na nasprotno obveznost pogodbi zveste stranke. Zakon varuje pogodbi zvesto stranko tako, da ji dovoljuje pravno razmerje oblikovati v skladu z njenimi lastnimi interesi, pri čemer so oblike pravnega varstva pogodbi zveste stranke v OZ določene kot alternativa (prim. M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, str. 562). Tožeča stranka kot pogodbi zvesta stranka je torej lahko zahtevala izpolnitev pogodbe, ta zahtevek bi lahko komulirala z odškodninskim, prenehanje pogodbe pa je najstrožja posledica, ki je določena takrat, ko ni mogoče doseči namena pogodbe, upoštevajoč pri tem izrecno določilo 110. člena OZ (na katerega je svojo odločitev pravilno oprlo tudi sodišče prve stopnje), in po katerem odstop od pogodbe ni mogoč v primeru neizpolnitve le neznatnega dela obveznosti. V primeru najhujše sankcije zaradi kršitve pogodbe morajo namreč obstajati resni in utemeljeni razlogi, saj od pogodbe zaradi nepomembnih razlogov ni mogoče odstopiti. Takšna razlaga je v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava (zlasti načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ ter prepovedi zlorabe pravic iz 7. člena OZ).

13. Za takšen primer gre tudi v predmetnem sporu, saj je dokazni postopek pokazal, da je tožeča stranka do 1.4.2010 opravila večino dela oziroma da ni opravila le neznatnega dela, česar pritožba ne izpodbija. Neizpodbit je ostal tudi zaključek sodišča prve stopnje, da iz tega razloga ni mogoče slediti navedbam tožene stranke, in sicer, da delne izpolnitve ni bila dolžna sprejeti, saj bi – upoštevajoč, da je bil v projekt vključen tudi I. d.o.o. – tožena stranka morala temu prilagoditi roke izvedbe ter vodenje projekta, ne pa, da je pogodbeno neugodna določila uporabila zgolj v odnosu do tožeče stranke. Pravilen je namreč poudarek izpodbijane sodbe, da je bil namen vseh sodelujočih pri projektu, da se le-ta izvede v celoti in popolno, ter da je bil glavni problem v tem, da metodologije skupnega razvoja, integracije in preizkušanja gradnikov niso bile predvidene, pač pa je bilo to prepuščeno kasnejšemu neusklajenemu tolmačenju izvajalcev. Strinjati se je zato z zaključkom izpodbijane sodbe (ki ga pritožba tudi sicer ne izpodbija), da je bil vzrok za to na toženi stranki, ki je po odpovedi sodelovanja A. Š. (vodje projekta pri toženi stranki) vodenje projekta prevzela sama, kar pa je opravila neorganizirano, upoštevajoč zlasti vključitev „njenega“ izvajalca I. d.o.o. v projekt. 14. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni uporabilo določbe 171. člena OZ in ni ocenilo, kolikšen (kakšen) je bil prispevek tožene stranke k nastalemu položaju. Slednje ne drži, saj je sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve podrobneje pojasnilo, zakaj je za zamudo odgovorna (tudi) tožena stranka, že zgoraj pa je pojasnjeno, da je bilo zaradi časovne oddaljenosti dogodkov nemogoče ugotoviti, v kakšnem razmerju je kateri od udeležencev odgovoren za zamudo. Sodišče prve stopnje je izpostavilo večkratno opozorilo izvedenca, da je bil časovni načrt nerealen in strokovno prekratko ocenjen ter da je v pogodbi določeno, da je podpisan projektni načrt sestavni del pogodbe, pri čemer v spis vložena dokazna listina nima niti enega od štirih predvidenih podpisov, na kar je tožeča stranka opozarjala že septembra 2009. Tožena stranka nasprotnega tožbenega zahtevka ni utemeljevala na odškodninski pravni podlagi, za kar tudi sicer ni navajala relevantnega dejanskega stanja, kljub temu pa je sodišče prve stopnje nasprotni tožbeni zahtevek presojalo tudi na tej pravni podlagi, pri čemer je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da protipravnost ravnanja tožeče stranke ni podana, saj razlogi, da projekt ni bil izpeljan do konca, niso bili na njeni strani. Zaradi tega tudi ni bilo nobene podlage, da se sodišče prve stopnje pri odločitvi (o višini) nasprotnega tožbenega zahtevka opre na 171. člen OZ.

15. Ne da bi presojalo ostale (obširne) pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke:

16. Tožeča izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. Pri tem opozarja, da tožeča stranka ni uspela z zahtevkom v višini 4.476,48 EUR, tožena pa ne z nasprotnim tožbenih zahtevkom v višini 64.470,30 EUR.

17. V kolikor stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Taka odločitev je pravilna v primeru, ko je enak oziroma primerljiv tako uspeh obeh strank v sporu kot tudi njuni stroški. V kolikor bi stranki imeli približno enake stroške, bi bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna; ker pa je med stroški tožeče in tožene stranke velika razlika (upoštevajoč vrednost spornega predmeta), je vsaka stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka glede na svoj uspeh.

18. Glede na navedeno je višje sodišče stroške obeh pravdnih strank odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo, pri čemer stroški tožeče stranke znašajo 2.401,20 EUR, stroški tožene pa 564,25 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov je višje sodišče presežek (1.836,95 EUR) naložilo v plačilo toženi stranki, s tem pa utemeljeni pritožbi tožeče stranke na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo in odločitev o stroških spremenilo, kot to izhaja iz izreka te sodne odločbe.

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.