Jedro

O stroških kazenskega postopka, med katere spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega obdolženemu po uradni dolžnosti, odloči kazensko (redno) sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari ali s posebnim sklepom, kot je to storilo v obravnavani zadevi. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, je torej urejeno v ZKP. Sklep, izpodbijan v tem upravnem sporu, je posamični akt sodnika, izdan pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah ZKP), zato ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom Okrožnega sodišča v Kopru, št. I K ... z dne 10. 2. 2021 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), je predsednica senata odločila o predlogu tožnika kot zagovornika v tem kazenskem postopku, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti, za odmero nagrade za odvetniške storitve tako, da je njegovemu predlogu ugodila v višini 549,00 EUR, višji zahtevek pa je zavrnila. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom, št. II Ks ... z dne 12. 4. 2021, tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja, saj meni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo (Odvetniško tarifo, OT). Vlaga tožbo v upravnem sporu in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in primarno samo odloči v zadevi tako, da mu prizna nagrado v skupni višini 1.235,25 EUR, podrejeno pa, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. V vsakem primeru tožnik zahteva, da mu tožena stranka povrne stroške tega upravnega spora ter predhodne stroške.

K I. točki izreka:

3. Tožba ni dovoljena.

4. V obravnavani zadevi je tožnik vložil izpodbojno tožbo v upravnem sporu, to je tožbo po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Z njo izpodbija sklep tožene stranke, s katerim je bilo odločeno o nagradi tožnika kot zagovornika, ki je bil v kazenskem postopku postavljen po uradni dolžnosti na podlagi določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP).

5. ZUS-1 v prvem odstavku 2. člena določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek istega člena). Upravni akti pa med drugim niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti (3. člen ZUS-1).

6. O stroških kazenskega postopka, med katere spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega obdolženemu po uradni dolžnosti (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), oziroma o njihovi višini odloči kazensko (redno) sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari ali s posebnim sklepom v skladu z drugim odstavkom 93. člena ZKP, kot je to primer v obravnavani zadevi. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, je torej urejeno v ZKP. Sklep, izpodbijan v tem upravnem sporu, je posamični akt sodnika, izdan pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah ZKP), zato glede na zgoraj citirane določbe 2. in 3. člena ZUS-1 ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi predsednice senata v predmetni kazenski zadevi (in po tožnikovi pritožbi izvenrazpravnega senata) tožene stranke, se namreč ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev. Takšno stališče je v primerljivi zadevi že zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS.[1](#sdfootnote1sym) Sodno varstvo tožnikovega pravnega položaja je bilo zagotovljeno v kazenskem postopku, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo dopustno niti po 4. členu ZUS-1, pri čemer tožnik tovrstnega (subsidiarnega) sodnega varstva z obravnavano tožbo niti ne zahteva.

7. Ker tožnik v obravnavanem primeru s tožbo izpodbija akt, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K II. točki izreka:

8. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. [1](#sdfootnote1anc)Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 108/2019 z dne 9. 10. 2019.