Jedro

Za odločitev v obravnavani zadevi je potrebno uporabiti določila Pravilnika 1998 in ne določil Pravilnika 2006. Ker je tožena stranka tožeči stranki ves čas plačevala avtorske honorarje v višini, kot jo je določala tarifa iz 1998 leta, je njena obveznost prenehala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 94,86 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 13. 05. 2010 je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča, opr. št. VL 60085/2008 z dne 22. 08. 2008 v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek za plačilo 181,99 EUR z zamudnimi obrestmi zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 83,99 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče napačno štelo, da ima Tarifa sprejeta v okviru Pravilnika 1998 naravo veljavnega skupnega sporazuma, ki ga ni moč spreminjati enostransko. Meni, da je z uveljavitvijo novele ZASP-B kot skupni sporazum lahko obveljal le Pravilnik iz leta 1998 v celoti. Tožena stranka v relevantnem obdobju Pravilnika iz leta 1998 ni izpodbijala ali kako drugače prerekala, zato je pravilno šteti, da je tožeča stranka svoje delovanje uskladila z zahtevo prvega odstavka 26. člena v enem letu od uveljavitve zakona, torej da se šteje za skupni sporazum Pravilnik 1998. Tako naziranje podpira tudi pravna logika, saj tožeča stranka ne more biti zaradi napačne interpretacije 26. člena ZASP-B deležna manj pravic kot jih je imela pred uveljavitvijo novele. Vsi dosedanji Pravilniki so vsebovali indeksno klavzulo. Iz prehodne določbe 26. člena ZASP-B ne izhaja namen, s katerim zakonodajalec omejuje tožečo stranko v njeni funkciji. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka objavila nov Pravilnik z novo tarifo z začetkom veljavnosti 01. 01. 2007. Tožeča stranka ima ne glede na izvajanje sodišča o skupnem sporazumu pravico in dolžnost, da ščiti avtorsko varovana dela. Taka pravica se smiselno razteza tudi na ohranitev vrednosti varovanih del, sicer je avtorska pravica izvotljena. ZASP ne vsebuje omejitev ali prepovedi glede usklajevanja tarif. V avtorskem pravu še vedno velja, da se nejasna določila tolmačijo po načelu in dubio pro auctore. Z uskladitvijo vrednosti tožeča stranka ni ravnala v nasprotju s svojimi pristojnostmi iz ZASP. Zaradi zgrešenega materialno pravnega stališča je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je ugotovilo, da je Pravilnik iz leta 2006 v nasprotju z zakonom. Po mnenju pritožnika ne drži argument sodišča, da bi morala biti objava revalorizacije pravilnika objavljena. Še manj je razumljivo, zakaj bi moral z novim pravilnikom soglašati URSIL. Sodišče ni upoštevalo določila 11. člena Pravilnika iz leta 1998, ki govori o ohranitvi vrednosti tarife. Če pa se sodišče sklicuje na ekscepcijo illegalis, bi moralo po tej logiki ugotoviti, da tudi Pravilnik iz leta 1998 ne velja več. Tožeča stranka meni, da sklicevanje sodišča na 125. člen Ustave RS ni utemeljeno, saj je bil Pravilnik iz leta 2006 izdan v okviru zakonskih pooblastil, tarifa pa je bila revalorizirana v skladu s podatki o rasti inflacije. Pritožnik navaja, da tudi sodna praksa glede zgoraj izpostavljenega vprašanja ni enotna, pri čemer se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi P 794/2010-I z dne 10. 03. 2010. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifo iz Pravilnika 1998. V Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP- UPB1, Ur. l. RS, št. 94/2004), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 2006, je določeno, da kolektivne organizacije (v tem primeru tožnik) sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004) pa je določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona obravnavajo kot skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik 1998 (skupaj z njegovim tarifnim delom), ki se je štel za veljavni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožnik ni imel, pač pa je pravilnik 2006 sprejel enostransko. V tarifnem delu Pravilnika 2006 pa je občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignil višino nadomestil za uporabo glasbe. Pravilnik 2006 je bil torej sprejet v nasprotju z določili takrat veljavnega ZASP-UPB1 in zato ni veljaven.

Res je, kar navaja pritožnik, da je v 11. členu Pravilnika 1998 določeno, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno. Vendar to še ne pomeni, da bi do usklajevanja z rastjo cen prihajalo samodejno, brez kakršnekoli objave. To bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti uporabnikov, ki se ne bi mogli zanesti na veljaven (objavljen) predpis. Nadalje pa tudi ni moč pritrditi stališču tožnika, da se objava Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom lahko šteje za objavo uskladitve tarife z inflacijo. V Pravilniku 2006 je namreč določeno, da z dnem 01. 01. 2007 preneha veljati Pravilnik 1998 – takšna dikcija pa jasno kaže na to, da gre za nadomestitev Pravilnika z novim in se torej Pravilnik 2006 ne more šteti zgolj za uskladitev višine nadomestil z inflacijo. Poleg tega ni v skladu z načelom pravne varnosti, da bi se neveljaven Pravilnik štel za objavo uskladitve stare tarife z inflacijo.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Pravilnik 2006 nezakonit, je v skladu z določilom 125. člena Ustave RS pravilno ugotovilo, da določil tega Pravilnika pri odločitvi o tožbenem zahtevku ni moč uporabiti, kar zmotno graja pritožnik.

Vse ostale pritožbene navedbe, ki vsebinsko grajajo materialnopravno podlago odločitve sodišča prve stopnje, so irelevantne za odločitev o tožbenem zahtevku, saj je sodišče prve stopnje materialno pravo pri odločanju o višini tožbenega zahtevka pravilno uporabilo. Pravilno je namreč ugotovilo, da je za odločitev v obravnavani zadevi potrebno uporabiti določila Pravilnika 1998 in ne določil Pravilnika 2006. Ker sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki ves čas plačevala avtorske honorarje v višini, kot jo je določala tarifa iz 1998 leta, je pravilno ugotovilo, da je njena obveznost prenehala. Ker je tožeča stranka razliko v višini avtorskega honorarja zaračunala po Pravilniku 2006, morala pa bi uporabiti Pravilnik 1998, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in izdani sklep o izvršbi razveljavilo.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožnik je s pritožbo propadel v celoti. Tožena stranka je na pritožbo tožnika podala odgovor, zaradi česar so ji nastali pritožbeni stroški v višini 94,86 EUR. Na podlagi določila 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP je pritožnik dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 94,86 EUR.