Jedro

Odločitev enega vršilca dolžnosti direktorja ni vezana na soglasje drugega, če tako v skladu z zakonom določa statut.

Izrek

1. Revizija tožene stranke, ki se nanaša na odstranitev z delovnega mesta tožnika pod točko I/1-2 odstavka sodišča druge stopnje, se zavrže. 2. V nezavrženem delu se reviziji ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

3. Sklepanje o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja, o odstranitvi tožnika z dela in o razporeditvi. Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je v podpis ponujena pogodba nezakonita, je zavrglo. Zavrnilo pa je tudi tožnikove zahtevke za reintegracijo in za plačilo nadomestila plače ter za izplačilo avtorskega honorarja, ugodilo pa je njegovemu zahtevku za izplačilo nadomestila v višini 50 % plače za čas suspenza. Tožniku je naložilo, da je toženi stranki dolžan povrniti povzročeno škodo v višini 1,423.784,10 SIT in mu naložilo tudi povrnitev stroškov postopka toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo disciplinsko odgovornost tožnika za hujše kršitve delovnih obveznosti, opredeljene kot "razpolaganje s sredstvi družbe v osebne namene" in "prekoračitve pooblastil" in zato vzdržalo v veljavi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje v 3., 7., 8. in 9. točki izreka spremenilo tako, da je odločilo, da se sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 22.3.1994 kot nezakonit razveljavi, zato je tožena stranka dolžna tožniku za čas suspenza izplačati razliko plače, ki bi jo prejel, če bi delal. Kot nezakonita je razveljavilo tudi sklep disciplinske komisije z dne 15.5.1999 (pravilno 1994) ter sklep skupščine tožene stranke z dne 23.6.1994 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja. V posledici te odločitve je zavezalo toženo stranko, da pozove tožnika nazaj na delo, ga ustrezno razporedi, mu vpiše v delovno knjižico delovno dobo in plača nadomestilo plače v višini, ki bi jo prejemal, če bi delal za ves čas prenehanja do reintegracije, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih zneskov dalje do plačila, po predhodnem obračunu in plačilu davkov in prispevkov. Izrek prvostopenjske sodbe v točki 13. in 14. je razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem izpodbijanem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Svojo odločitev je pritožbeno sodišče utemeljilo s tem, da disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja tožniku ni izrekel pristojen organ. Skupščina tožene stranke je namreč na 6. seji dne 9.2.1994 ob tožnikovi razrešitvi imenovala dva vršilca dolžnosti direktorja, ki pa si po stališču pritožbenega sodišča pristojnosti v zvezi s poslovodnim delom nista razdelila. Ker morata vse pravice in dolžnosti izvrševati skupno, disciplinski sklep z dne 10.5.1994 pa je sprejel le eden od vršilcev dolžnosti direktorja, je njegova odločitev nezakonita.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje v njenem ugoditvenem delu je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da je višje sodišče pri svojih odločitvah zmotno uporabilo določila kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko elektro industrijo Slovenije ter določbe statuta tožene stranke pod točkami od 12.34 do 13.36 ter v točkah 12.41 in 16.02. Storilo pa je tudi bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku po 14. točki 2. odstavka 339. člena, saj so razlogi izpodbijane sodbe v spremenjenem delu nejasni in med seboj v nasprotju, obstoji pa tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, oziroma zapisniki. Presoja inštančnega sodišča, da vršilca dolžnosti direktorja tožene stranke nista imela ločenih nalog, je zmotno, saj sta imela vsak posebej vsa pooblastila in je torej vsak od njiju lahko celovito odločal v disciplinskem postopku. Takšen je bil tudi namen sprememb statuta, ki pa se danes ne more več dokazovati s predložitvijo orginalnega zapisnika skupščine, saj je le-ta neznano kam izginil. Zato predlaga, da se reviziji ugodi, da se razveljavi 1. točka izreka sodbe in sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje oziroma sodišču prve stopnje v ponovno razsojo.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek o razveljavitvi sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 22.3.1994 o zavrnitvi ugovora zoper prvostopni sklep o suspenzu, ni dovoljena.

Po določbi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija, če ta zakon ne določa drugače (1. odstavek). S to normo so določene meje dopustnosti tega izrednega pravnega sredstva. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih je v 25. členu omejil pravico do revizije, saj le-ta ni dovoljena v sporih, ki se nanašajo na izrečen disciplinski ukrep javnega opomina ali denarne kazni, na odmore, počitke in dopuste, na odstranitev z dela ali iz organizacije, na začasne razporeditve, začasno čakanje na delo ter na delo preko polnega delovnega časa. Ker tožena stranka v revizijskem postopku izpodbija tudi odločitev o zakonitosti izrečenega suspenza, revizija v tem delu na podlagi določila 25. člena ZDSS ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

V ostalem je revizija utemeljena.

Po 371. členu ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na nepravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče druge stopnje je svojo odločitev o nezakonitosti izrečenega najstrožjega ukrepa tožniku oprlo na določbo 12.34 tč. statuta tožene stranke, po kateri izreka disciplinske ukrepe direktor družbe. Na 6. seji skupščine tožene stranke dne 9.2.1994 imenovana vršilca dolžnosti direktorja R. V. in S. R. si nista razdelila pristojnosti poslovodenja, zato bi morala po stališču pritožbenega sodišča, vse pravice in dolžnosti v svojstvu direktorja izvrševati skupno. Ker je pri odločanju o disciplinski odgovornosti tožnika sodeloval le R. V., ne pa tudi S. R., je bila njegova odločitev po presoji sodišča druge stopnje zaradi nepristojnosti organa nezakonita.

Pri svoji odločitvi pa je sodišče druge stopnje prezrlo ureditev iz pogodbe o ustanovitvi družbe, ki v poglavju "Zastopanje in predstavljanje družbe" pod točko 7.02 določa pristojnosti v primeru, če je imenovanih več direktorjev družbe. Po omenjeni določbi vsak izmed njih družbo zastopa nasproti tretjim osebam samostojno v okviru pooblastil, ki jim jih določi skupščina. V notranjem razmerju pa mora biti po točki 7.03 vedno in vsakokrat doseženo soglasje, če gre za zadeve, ki presegajo običajno dnevno poslovanje. Pravilna presoja pritožbenega sodišča o nujnosti soglasja obeh imenovanih vršilcev dolžnosti direktorjev je torej odvisna od odgovora, kaj se šteje za običajno dnevno poslovanje, saj je samo izven tako določenega okvira potrebno njuno soglasje. Zadeve iz točke 7.03 opredeljuje statut družbe (7.04). Le-ta v točki 8.98 določa pristojnosti direktorja, ki ima pravico - pod 8. alineo - odločati o drugih zadevah, za katere je pristojen po zakonu ali drugih predpisih, ali ga zanje pooblasti skupščina družbe. Ker se po 2. odstavku 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) v organizaciji z manj kot 50 delavci - kot je primer pri toženi stranki - lahko s statutom ali pravili določi, da o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja ter o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev odloča poslovodni organ, pomeni odločanje iz 8. alinee 8.98 točke statuta v smislu 7.03 točke o ustanovitvi običajno dnevno poslovanje. Zlasti ob statutarni določbi iz točke 12.34, da odloča o izreku disciplinskih ukrepov poslovodni organ. Zato odločitev enega vršilca dolžnosti direktorja ni vezana na soglasje drugega.

Razlogi izpodbijane sodbe so torej v nasprotju z določili statuta in pogodbe o ustanovitvi tožene stranke, zato je Vrhovno sodišče - ne da bi upoštevalo še nadaljnje revizijske razloge - reviziji ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje v obsegu, navedenem v 2. točki izreka te sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (2. odstavek 380. člena ZPP).

O stroških revizijskega postopka je bilo odločeno na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP.